Klic reke / 2. poglavje

Klic reke

Joseph Tafur

Richard Spruce in Alexander von Humboldt sta bila sredi 19. stoletja med prvimi evropskimi raziskovalci, ki so naleteli na napitek iz ajahuaske. Poročala sta, da sta slišala zgodbe o magičnih učinkih napitka: zgodbe o videnjih, »zunajtelesnih potovanjih«, prerokovanjih prihodnosti, lokaciji izgubljenih predmetov in stiku s pokojnimi. Potem ko sta ga preizkusila, sta potrdila njegove mistične lastnosti.

Drugo poglavje

Rastlina govori

»Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.«

Priznanje duhovnih esenc, ki so del narave, je temeljno za staroselsko razumevanje sveta in bilo je bistvenega pomena tudi za naše prednike v predindustrijski družbi.

– dr. Ralph Metzner, Sacred Vine od Spirits: Ayahuasca

S Keyvanom sva začela specializacijo s poletom v Iquitos. Iskreno po­vedano sem se ajahuaske bal. Slišal sem, da je doživetje vča­sih izjemno intenzivno. Keyvan mi je prigovarjal, naj se nikar ne vznemirjam. Po­skusil je že in zagotavljal mi je, da bo vse v redu, da je Madre Ayahua­sca prijazna prijateljica in duhovna vodnica.

Spoprijateljila sva se na predavanjih biologije na koledžu. Keyvan je perzijskega rodu, v Los Angeles je prišel iz Irana kot otrok in največ­krat ga kličemo Kave. Na koledžu je diplomiral leto pred menoj in za nekaj časa sva izgubila stik. V tistem obdobju se je podal na nekaj pu­sto­lovščin, med drugim je po cheguevarovsko spoznaval Južno Ameriko. Potem ko je prepotoval Brazilijo, Urugvaj, Argentino in Bolivijo, se je znašel v perujskem Iquitosu, kjer je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prvič srečal la madrecito ajahuasco, mater ajahuasko, »ovijalko duha«.

Ko sem leta 2003 opravil staž v domači Arizoni, sva se s Keyvanom srečala na programu družinske medicine na Univerzi v Kaliforni­ji v Los Angelesu. Po njem sva načrtovala prvi izlet v Peru, da bi »spe­cializirala« ob reki.

Keyvan je želel izpeljati zadnjo etapo potovanja po Južni Ameriki in se s čolnom iz Iquitosa odpraviti po Amazonki do severne brazilske obale. Tudi jaz sem si želel videti Iquitos. Po arizonskih izkustvih s pe­jotlom sem si neznansko želel poskusiti južnoameriško ajahuasko. Pre­bral sem knjige, kot sta Kozmična kača Jeremyja Narbyja in dmt: The Spirit Molecule Ricka Strassmana, in se poučil o tem, da ajahuaska spro­ži pomembna videnja, ki včasih spremenijo življenje, in da jo po vsem amazonskem deževnem gozdu uporabljajo pri obrednem zdravljenju. Misli nanjo in na možnost, da me pouči in mi osebno pomaga, so se mi že nekaj časa vrtele po glavi.

Zahodnjaki z ajahuasko mislijo na čaj, narejen iz ajahuaskine vitice (Banisteriopsis caapi) in drugih močnih psihotropnih rastlin, ki ra­stejo v amazonskem porečju. Sama, brez primesi, ajahuaska ne sproža psihedeličnega izkustva, zmešana v čaju z drugimi rastlinami pa lahko prikliče vplivna videnja. V izročilu amazonskih Šipibov, v katerega so me pozneje vpeljali, je ajahuaska zdravilni duh narave, dostopen po pitju čaja v svetem obredu, med katerim navežemo stik z duhovno in­teligenco, ki je onstran našega dojemanja. Ljudje najpogosteje poročajo o stiku z obliko rastlinske zavesti. Rečejo ji duh madre ajahuaske. V tem izročilu je ajahuaska ženskega spola, duh gozda matere narave. Po njej, po materi ajahuaski, dobimo dostop do zdravilne modrosti njenih ra­stlinskih duhovnih kolegic.

Beseda ayahuaska izhaja iz kečuanščine. Aya pomeni smrt ali duha, huasca pa ovijalko, ovijalka duha torej. Kot tradicionalno zdravilo je med različnimi staroselskimi kulturami obsežnega amazonskega porečja znana pod številnimi drugimi imeni (yagé, hoasca, caapi itn.)

Čedalje bolj slovi kot duhovno orodje in vse več ljudi z vsega planeta se zgrinja v amazonski deževni gozd, da bi poskusili la medicino. Prav kot midva s Keyvanom prihajajo v perujske kraje, kot je Iquitos, in povprašujejo po amazonskih šamanih, ayahuasquerih in ayahuas­que­rah. Na letu iz Lime v Iquitos je bilo kar nekaj gringov in gotovo so ka­teri med njimi iskali ajahuasko. Drugi so bili na poti v amazonski de­ževni gozd, da bi raziskali njegovo izjemno lepoto.

Iquitos je pragozdno rečno pristanišče na Amazonki. Priti moraš po zraku ali po reki, saj nima cestnih povezav. Ko se bližaš pristanku, zagledaš blatno rjavo Amazonko, ki se vije skozi ocean smaragdno ze­lenega gozda, raztezajočega se v nedogled. Po pristanku na majhnem letališču te pozdravi topel, zatohel zrak deževnega gozda. Tistega dne ni bilo prevroče, le malce oblačno, a brez dežja.

Počakala sva prtljago in pohitela do območja za prevoz po kopnem. Vnaprej sva organizirala prevoz od letališča do zdravilnega centra in taksist Marco Antonio naju je že čakal. Znal je nekaj angleških besed. Taksi, napol motorno kolo in napol rikša, bratranec azijskega tuk tuka, je glavna oblika prevoza v živahnem Iquitosu. Marco Antonio je doma­čin, ki že leta prevaža pasajeros (»potnike« in udeležence obredov z aja­huasko) v centre ajahuaske. Sorodna duša, ki razume zanimanje zahod­nih iskalcev. Danes dela v Nihue Rau. Prav kot tistega dne še vedno nosi bandano in še vedno vozi kot norec.

Dopovedala sva mu, da morava čim prej iz središča mesta, a naju je pomiril, da imava dovolj časa in se lahko peljemo skozenj. Iquitos ima nekaj sto tisoč prebivalcev, ulice pa so kaotične in neurejene. Tujca zlahka zmedejo, medtem ko domačine vožnja po mestu zabava. Marco An­tonio naju je zapeljal naravnost skozi odprto tržnico Belén, se prehu­pal skozi natrpane ulice, medtem ko je vozil mimo neštetih stojnic, na katerih je bilo razstavljeno vse od tupperwarea do divjačinskega mesa.

Kmalu smo se zapeljali iz mesta proti cilju, tradicionalnemu šipib­skemu zdravilnemu centru. Brž ko smo zapustili mesto, se je pokrajina odprla in zrak je bil čistejši. Po kakšnih 14 kilometrih glavne ceste pro­ti Nauti smo zavili proti severu na makadamsko cesto skozi gozd.

Po slabem kilometru peščenega terena smo pripeljali do zastraženega vhoda v zdravilni center. Odprli so nam vrata in dali Marcu An­to­niu zeleno luč, da v slogu Indiane Jonesa oddrvi po majavem lesenem mostu do osrednjega dela centra. Po divji in razdrapani vožnji, pospremljeni z izbruhi živčnega smeha, sva nazadnje prispela na cilj.

Zagledala sva veliko, ograjeno območje z lesenimi poslopji, postav­ljenimi okrog velikega obrednega prostora, imenovanega maloka. Rekli so ji Rao Shobo, šipibski izraz za hišo zdravil.

Bile so prhe in stranišča in celo bazen. V gozdu so stale koče, pokri­te z grobo obdelano slamnato streho, številne steze za njimi pa so vodile v divjino.

Namestila sva se v dodeljeno sobo za goste v casi grande, enonadstropnem lesenem poslopju brez vsakršnih okraskov, v katerem je bilo že kar nekaj gostov. Sobe so bile špartanske in varne pred komarji.

Krožila sva po posesti, dobila občutek o kraju in spoznavala druge goste. Domačin, ki so ga klicali Wilder, je na odprtem ognju kuhal aja­huasko.

Zanimalo me je, kako jo pripravljajo. V Peruju navadno pripravljajo čaj iz ajahuaske tako, da kuhajo nastrgano steblo olesenele ovijalke z listi čakrune (Psichotria viridis). Slednji vsebujejo veliko dimetiltripta­mina, močnega halucinogena, ki sproža videnja. Čaj je mogoče pripra­viti še na veliko drugih načinov, včasih z drugačnimi viri triptamina in­/ali dodatkom drugih rastlin.

Tistega prvega dne sva začela s tradicionalno šipibsko dieto, ki ji rečejo dieta vegetalista. Razlikuje se glede na šamana, ki jo predpiše. Za­čela sva z rastlinskim napitkom, ki sproži bruhanje, nekakšno vodeno juho iz azucene (Liliam spp) in ojé (Ficus insipida). Povedali so nama, da naju bo očistila in pripravila želodec na ajahuasko. Naj le dodam, da je odlično opravila nalogo.

Nato sva začela z dieto: nič soli, nič sladkorja, nič rdečega mesa, nič svinjine, nič mlečnih izdelkov, nič mastne hrane, nič začinjene hra­ne, nič alkohola ali mamil in nič seksa. To se je nadaljevalo vseh pet dni bivanja. Obroke so sestavljale predvsem ribe in banane in še nekaj pustih, škrobnatih jedi. Šipibi verjamejo, da je očiščevalna dieta nujna za globlje zdravljenje, saj omogoča močnejšo povezavo s svetimi rastlinami. Izročilo pravi, da gre za zahteve rastlin in da so jih neposredno spo­ročile šamanom v sanjah in videnjih na ajahuaski.

Naslednjo noč sva se udeležila prvega obreda. Živo se ga spominjam. Ko sem stopil v medlo osvetljeno maloko in sedel na prosto rogoznico, sem bil nestrpen in prestrašen. Maloka ali zdravilna hiša je bila velika pragozdna rotunda, v kateri je bilo prostora za kakšnih 25 ljudi. Ko sem se v svetlobi sveče zazrl kvišku, si nisem mogel kaj, da ne bi užival v tradicionalni amazonski arhitekturi. Leseni tramovi so oblikovali visok stožčast strop, ki ga je podpiral velik osrednji steber. Zaradi visokega stropa je maloka spominjala na katedralo s slamnato streho. Prstena tla so pokrivale elegantno stkane preproge iz naravnih vlaken. Bile so gladke in mehke, kačastih vzorcev. Na sredini prostora so bila tla gola, ob­sežna praznina nad našimi glavami pa je omogočala dovolj prostora za lebdeče misli in videnja.

Bilo je nekaj po osmi uri zvečer. V svetlobi sveče sem opazoval ude­ležence, ki so sedali pred šamana in sprejemali ajahuasko. Drug za dru­gim so dobili odmerek čaja, skodelico kalne tekočine, nič kaj prijetne za želodec. K sreči sem prvi odmerek ajahuaske razmeroma zlahka po­pil, čeprav naj ne bi bilo vselej tako, kot sem izvedel pozneje.

Na rogoznico sem se vrnil s čudnim okusom goste pragozdne te­kočine, ki mi je ostal v ustih. Med čakanjem na delovanje sem prižgal cigareto mapačo, zvito iz tamkajšnjega amazonskega tobaka (Nicotiana rustica). Novi prijatelji v zdravilnem centru so mi povedali, da mi bo pomagal pregnati slab okus. Res ga je, zato sem naslonjen na robusten lesen zid, ki je podpiral sveti prostor, pihal dim, ne da bi ga vdihoval, kot so mi svetovali.

Potem ko so vsi gosti popili ajahuasko, so jo popili še šamani, ki so očitno uživali v dragocenem napitku. Preden so ga popili, so peli vanj. Te zgodnje pesmi so bile bolj nekakšno utišajoče žvižganje, ritmično uro­čevanje. Po špansko ga opisujejo kot soplando la ayahuasca, »pihanje« vanjo, da se prepoji z njihovimi namerami za obredno zdravljenje. Soplos so preprosta oblika ikara, mistične zdravilne pesmi ayahuasquerov.

Med Šipibi velja, da se šamani naučijo ikarov od rastlin. Vsak aya­huasquero ima svoj ikaro, nauči pa se ga med postenjem s svetimi ra­stli­nami, medtem ko ga duhovno usmerjajo. Rastline vodijo melodijo, be­sede v šipibščini pa naslavljajo videno. Pozneje ponoči, potem ko je aja­huaska začela delovati, smo slišali šamane, ki so na vse grlo prepevali ikare. Lahko bi tudi rekli, da smo slišali duhove rastlin, ki so z mističnim intoniranjem in vibriranjem peli skozi glasove šamanskih zdravilcev.

Tistega večera je bilo na obredu kakšen ducat tujcev, moških in žensk. Obdajala nas je utripajoča noč deževnega gozda. Nekje v daljavi so stražarji odklopili elektriko in rohneči bencinski generator se je zazi­bal, zaropotal in brneče obstal.

Bili smo v pragozdu, v selvi. Ko je edina sveča ugasnila, nas je ovila tema in v zraku okoli nas je bilo slišati vse več pragozdnega petja, čivkanja, brenčanja, regljanja in žvižganja. Oči so se predale temi in začel sem raziskovati um in telo, da bi prepoznal znake »mareación«, delovanja ajahuaske (španska beseda marear pomeni postati omotičen, zmeden, občutiti slabost). Po kakšnih tridesetih minutah sem zaznal valujočo energijo, ki se je iz glave razširila po vsem telesu. Začutil sem, da se mi širita um in prsni koš in tudi motnje vida. Dihanje se mi je upočasnilo. Misli so prešle v občutke, ki so utripali skozme, skozi dro­bovje in ven iz telesa. Kmalu me je premagala nenavadna potrtost in legel sem na tla.

Čez čas sem zagledal barve, ki so razsvetlile temo. Ko so se vrata zaznave začela odpirati tuji razsežnosti, so šamani s pesmijo prekinili temno tišino, sprva potiho. Nato močneje. Obred je postal intenzivnejši, ko sta pela dva ali trije skupaj. Nikoli dotlej nisem slišal ničesar podobnega tistemu popevanju in pod vplivom ajahuaske se je njegov učinek nedvomno stopnjeval. Pesmi in njihove vibracije so nekako pri­tegnile energije videnj, ki so se pretakale skozme. Zazdelo se mi je, da nekdo bruha, a me ni motilo.

Ikari so preplavili maloko in se ritmično spajali z nočnimi zvoki gozda. Preplavili so mi čute. Bilo je, kakor da bi se povezoval z novim področjem zavesti, svetom rastlin, neznansko tujim, a znanim obenem.

Ko so se pesmi nadaljevale, mistične, ritmične, tuje in čudovite, so se stvari poglabljale in postajale čedalje bolj nenavadne. Bilo je, kakor da bi popevanje utripalo naravnost skozi mojo dušo. Ikari so navdihovali videnja geometrijskih vzorcev in pragozdne scenografije. Moj um je bil jasen. Vedel sem, da sem v maloki in tudi, da sem pod vplivom ajahuaske … in bilo mi je tudi jasno, da je ob meni duhovna entiteta.

Zaznal sem odmevajoče zvoke in utripajoče vidne valove. Med hitro spreminjajočo se scenografijo deževnega gozda in fantazmagorič­nimi netopirji ter renčečimi obrazi me je prišel pozdravit ženski duh. Bil je strašljiv in prelep obenem, prijateljski in zapeljiv, nežen in strog. Njen obraz se je hitro spreminjal, odslikaval različne izraze, grozljive, ljubeče, navdihujoče in seksi obenem. Lasje in telo so bili iz divje kro­žečih ovijalk, pokritih z listjem v zelenih in oranžnih odtenkih. Obda­jala jo je plešoča svetloba.

Popolnoma me je očarala. Iztegnila je roko navzdol proti meni in me povabila, naj se ji pridružim. Videla je, da sem malce osamljen in flirtala je z mano, ko me je vlekla v sanje in me odpeljala na potovanje. Zapustila sva maloko in noč. Nežno me je popeljala na sprehod po je­zerskem bregu in obsijalo naju je sonce. V nekaterih trenutkih naju je obdajala prosojna meglica, v drugih sva bila osvetljena od spodaj. Pokrajina je bila zelo jasna, sonce je odsevalo z vodne gladine, obdajal na­ju je bogato zelen gozd in nad nama se je pelo čudovito modro nebo. Na­šla sva miren kotiček, travnat in peščen, kamor sva legla, in preživel sem čudovit popoldan ob njej.

Vedel sem, kdo je. La Madre Ajahuaska. Nisem mogel biti prepričan, a bil sem prepričan. Slišal sem zanjo — za duh narave, rastlinski duh, živi podaljšek zemlje in božanske svetlobe. Pripeljala me je v magično pokrajino, ki sem jo občutil kot povsem resnično, kakor da bi bila ne­ločljiva od moje zavesti.

Po izjemno prijetnem in nadzemskem popoldnevu v kraju onstran časa me je pripeljala nazaj v noč, na rogoznico v maloki. Še zadnjič me je intenzivno pogledala in se poslovila z besedami: »Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.« Bilo je, kakor da bi jih vpihnila naravnost v mo­jo zavest, kjer so odmevale, nepozabne.

Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.

Čez čas sem zaznal, da najsilovitejši učinki slabijo. Prevalil sem se na bok, da bi videl, kaj je s Keyvanom. »Kako si?« sem zašepetal.

»Fantastično je, y tu loco?« je rekel.

»Super fantastično,« sem odgovoril, medtem ko so prividi bledeli.

Obred se je umiril in kazalo je, da je prešel v naslednjo fazo. Ricardo, šamanski pomočnik, je prelomil tišino in nas vprašal: »Alguien quiere más ayahuasca?« Ponudba, izrečena v igrivem tonu, je zvenela malce nagajivo. Ponujal nam je drugo rundo. Nisem občutil slabosti, pravzaprav sem bil v redu, toda po skoraj katatoničnem vidnem doživetju sem pomislil, da raje ne bi. Keyvan, ki je bil osupljivo zbran, se je nepričakovano dvignil in zaklical: »Yo sí.« Dobro, sem pomislil, pa greva še enkrat. Popila sva drugi odmerek.

Odpeljal me je na globlje notranje potovanje. Mirno sem ležal v temi in si ogledoval svoje življenje in zaznane težave. Med raziskovanjem, ki so ga podžigali in vodili skrivnostni ikari šamanov, je spet minila neznana dolžina časa.

Ko je delovanje malce oslabelo, sem se izvlekel iz samoopazovanja. Spraševal sem se, kam je izginila, čudoviti duh ajahuaske. Prav ko sem pomislil, da bi jo spet začel iskati, sem bežno ugledal, da je spolzela skozi vrata maloke … zgrešil sem jo. Toda naj sem jo videl ali ne, vedel sem, da je z menoj.

Še zmeraj sem čutil delovanje v glavi in telesu, ko se mi je hihitaje približal šaman Ricardo Amaringo. V temi sem bil prepričan, da je nekdo drug in vprašal sem ga: »Quién eres?« Kdo si?

Videl je, da sem malce izgubljen, in namesto da bi me z besednim odgovorom dodatno zbegal, se je zahihital in me gledal. Potrudil sem se zbrati in rekel: »Vem, kdo si.« Spet se je le zasmejal in me še naprej opazoval, sede ob meni v trdi temi. V predpisanem trenutku je začel s pesmijo. Njegov ikaro me je razstrelil s sijočo svetlobo, ki je razvnela ajahuasko po vsem telesu. Začutil sem, da mi sleherna celica brni od življenja. V nekem trenutku je z nogo oplazil mojo. Začutil sem gladko kačjo kožo in mišičast obseg velikega udava. Preblisnilo me je videnje vzorcev kačje kože.

Pozneje sem se mu zahvalil za pesem, osupel nad sijočo svetlobo, ki jo je porodila v mojih videnjih. Ricardo me je povprašal o izkustvu. Izpostavil sem občutek, da se je njegova noga spremenila v kačo. Zasme­jal se je in zašepetal skozi temo: »Tisto je ajahuaska.« Iz pipe je izpihnil nekaj dima vame in se tiho presedel k naslednjemu udeležencu.

Postopoma je obred izzvenel. Po zadnjem popevanju so nam najavili, da je končan in da smemo prelomiti tišino ter spregovoriti med seboj. Pogovor po obredu je potrdil, da smo vsi doživeli nekaj neverjet­nega. Nekateri so odšli v svoje sobe, da bi počivali, jaz sem ostal v ma­loki.

Občutil sem strahospoštovanje. Tiste noči nisem zatisnil očesa, a sem kljub temu pozdravil sončni vzhod povsem buden in svež.

Če mi boš pomagal, ti bom pomagala. Besede so mi lebdele v mislih.

---

Klic reke / 2. poglavje was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

---

Read the original article