11 avgust, 2019

Pišem sebi

Emily Pine

Nekaj o meni

Ni me tukaj. To mislim, medtem ko so njegove roke na meni, njegove roke in usta in vse drugo in mi govori, da hoče vame. Ni me tukaj. Kajti ne bi smela biti tukaj. Sploh ne bi smela biti tukaj. Šele šestnajst let mi je, mama ne ve, kje sem, jutri je šola, morala bi ležati v svoji postelji, ne pa da me nekdo fuka v neki drugi. Zato me ni tukaj.

Razen, seveda, da sem tukaj, ali bolje, da sem bila tam, kjer ne bi smela biti. Vprašajte me zdaj, ko sem prešla štirideseto in sem varna in imam službo in dom in partnerja, in povedala vam bom, da sem kot najstnica preživela nekaj norih let. Vprašajte me in zasmejala se bom in rekla, da sem bila mogoče malo podivjana. Ko drugi obujajo spomine na športne ekipe ali neprimerno vedenje na šolskih izletih, včasih omenim dejstvo, da sem v obdobju treh let zamenjala pet srednjih šol. Zveni eksotično in ljudje, ki me poznajo le iz dobrih let, bi bili videti rahlo presenečeni in se nato nasmejali zamisli, da sem bila divji otrok. Moj fant, ki ve za nekaj zabavnejših anekdot, predlaga, naj napišem esej o svojem mlajšem ekscentričnem jazu. Vendar pozna le čudaško različico in to ni vsa zgodba. Zato sem dolgo krožila okoli ideje. Navsezadnje, čemu neki bi povedala zgodbo, ko pa bi s pripovedjo ogrozila življenje, ki sem si ga ustvarila v letih po njej?

Ure se mučim s tem vprašanjem, sedim z brado v dlani, prazna stran pred menoj, ko se poskušam odločiti, ali gre za katastrofo ali zgodbo, vredno pripovedi. In celo če je vredna, kako naj jo oblikujem v nekaj pomenljivega? Poskušam začeti s tistim, kar čutim, da je začetek — Ni me tukaj. –, vendar je prepozno, ne bi imelo smisla. Zakaj ne začnem pri štirinajstih, ko sem se preselila v London? Vendar je tudi to prepozno. Morda bi morala začeti z Irsko in prvo pijačo in prvo cigareto pri trinajstih? In če začnem tam, kje naj končam? Morda pri devetnajstih, z zadnjo cigareto?

In nato me prešine, da se ta zgodba ne začne in ne konča, kjer mislim, da se. Ni izvirnega trenutka, na katerega bi zlahka pokazala. Kronologija je preveč napeta in ne oblikuje se iz leta v leto, sledeč preprostim mejnikom.

Zato tole mogoče ne bo ves čas smiselno. Toda je, kar imam povedati.

Ko sta se starša razšla, smo imele zelo malo denarja, dejstvo, ki sem se ga nenehno, boleče zavedala. Sovražila sem občutek, da se ves čas komaj prebijamo, sovražila sem, da ni priboljškov, da je avto tako star, da ključavnice pozimi zamrznejo, da nimamo televizije in imamo nato pozneje le majhno, črno-belo. Sovražila sem, da nikoli nimam več kot en par čevljev in nikoli modnih, kakršne imajo drugi v razredu. Sovražila sem, da nosim ponošena oblačila starejših ali večjih otrok. Predvsem pa sem sovražila, da kar naprej jemo enake cenene jedi, neskončno litanijo sivo-rjavega mletega mesa in vodenega krompirja, ki me ob vsakem obroku navda z odporom. In nato, pri desetih, sem odkrila moč, ki jo dobiš, če ne ješ.

Večino delovnikov me je mama poslala v šolo z malico, navadno s sendvičem in jabolkom. Toda včasih, ko je zjutraj zmanjkalo časa ali kruha ali česa za med rezine kruha, mi je rekla, da lahko pojem enega od sendvičev, ki so jih delili v vrečkah. Vsak otrok je dobil dnevni karton mleka zastonj. Na kartonu je bila, kot nekakšen dodatek, pritrjena prozorna plastična vrečka s sendvičem. V glavnem so bili s šunko, nekateri s sirom, šunka je bila sluzasta in sir plastičen, oboje debelo premazano z maslom. Sovražila sem maslo v sendvičih (še vedno ga). Čeprav zdaj mislim, da so jih verjetno čedno zložili v vrečke, so bili, ko so jih prinesli v učilnico, že v razsutem stanju. Vzeti sendvič je pomenilo seči v mastno vrečko in izvleči vsako sestavino posebej. Bili so postani in razmočeni, pozimi pa topli od radiatorjev.

Dečki so popili mleko in nekateri so, potem ko so med celotnim odmorom za kosilo igrali nogomet, pojedli tudi sendviče. Toda deklice jih niso jedle, vsaj kolikor sem lahko videla ne, in zagotovo ne tiste, ki so nekaj pomenile. Dovolj slabo je bilo že to, da sem bila v ponošenih cunjah, vključno s tistimi od ne-zelo-prijazne, visoke deklice v razredu (najini mami sta bili prijateljici). »Oh,« je rekla, »prav tako jopico sem imela.« »Oh,« je rekla, »pa saj to je bila moja jopica.« Pod njenim strmečim pogledom ne bi nikoli mogla vzeti zastonj sendviča, pa naj bi bila še tako lačna. Zato tiste dni, ko mama ni imela časa, da bi mi pripravila kosilo, preprosto nisem jedla. In nato — se zgodba začne tu? — sem prenehala jesti tudi tiste sendviče, ki jih je pripravila. Stlačila sem jih na dno torbe, kjer so trohneli in zasmrdeli. Zadovoljila sem se z jabolkom. Nato sem prenehala jesti tudi jabolka. Odkrila sem, da sem nadarjena za lakoto.

Nekoč sem med vožnjo iz šole povedala neki mami, ki nas je tistega dne razvažala po domovih, da ves dan nisem nič pojedla. In povrhu še, da sploh nisem lačna. Rekla mi je, naj ne govorim neumnosti. Vzhičeno sem vztrajala, da ne, res ves dan nisem nič pojedla. In nato, ker mi je verjela, me je prisilila pojesti skorjaste ostanke hčerkinega kosila. Nisem si želela takega odziva. Ni navdušeno občudovala mojega dosežka, saj sem z voljo premagala apetit. Pogoltnila sem solze, užaljeno žvečila in se odločila, da se ne bom več izpostavljala. Nikomur ne bom govorila o svoji zmagi nad šibkostjo. Samo zmagovala bom. In zaradi tega je bilo stradanje še boljše. Kajti dobila sem skrito orožje, ki je bilo samo moje. Ob tem, da nisem jedla, sem se počutila čisto in lahko. In močno!

Nobene prijateljice nisem imela v šoli, a to se verjetno jasno vidi iz zgodbe, ki jo pripovedujem. Napačno sem razumela, kako se sklepa prijateljstva: preglasno sem govorila ali pa mi je bilo preveč mar, kaj mislijo o meni. Nisem poznala pravih pravil.

Vedno sem bila suh otrok in nihče ni zares opazil, da sem začela postajati še bolj suha. Tiste dni, ko je mama vztrajala, sem za zajtrk pojedla nekaj žlic kosmičev. Če me je prisilila, da sem pojedla več, sem se prisilila k bruhanju. Ko sem nekega jutra morala pojesti polno skledo kosmičev, sem jih izbruhala na preprogo na hodniku, da bi obveljala moja. Za mamo je bilo preveč, kaplja čez rob v jutru, ko je že zamujala. »Bog, a ni še dovolj?« je rekla. »Spravi se v avto.« Ni mi bilo povsem jasno, kaj misli s tistim »dovolj«, in zbala sem se, da sem šla predaleč. Toda po tistem se je pritisk glede zajtrka zmanjšal.

Vsak večer sem vedno pojedla poln obrok, zato nikoli nisem nevarno zbolela ali shujšala. Res pa me je ves čas obhajala slabost in veliko sem padala, preplet nerodnosti in šibkosti. Dejansko sem bila kar naprej na urgentnem oddelku Otroške bolnišnice, pogosto zaradi zvina zapestja ali gležnja, in spoznavala obraze in imena sester in administratork. Spominjam se neke poškodbe, ki je bila tako huda, da je mama morala vzeti teden dni dopusta, da je skrbela zame. Cele dni sva izdelovali kartonasto hišico za punčko in kuhala mi je najljubše jedi. Bilo je eno redkih obdobij miru in bližine. Jedla sem. Začela sem se počutiti bolje. Ko sem se po enem tednu vrnila v šolo, sem bila krajši čas priljubljena, saj sem dovolila drugim otrokom, da so divjali z mojimi berglami. Toda prav kmalu sem se vrnila k stradanju. Med odmorom za kosilo sem s knjigo ostajala v klopi.

Postajala sem vse bolj tesnobna. Lotevala se me je nespečnost. Ležala sem v postelji, razčlenjevala in parafrazirala vse, kar sem rekla čez dan, razmišljala o vsem, kar sem naredila narobe. Na tej stopnji sem imela verjetno enajst let. Zaskrbljena zaradi podočnjakov in stalne utrujenosti me je mama peljala k zdravniku. V ambulanti je zdravnik prosil mamo, naj naju pusti sama, in me nato vprašal, ali me kaj hudo skrbi. Rekla sem ne. Drugih vprašanj se ne spominjam, spominjam pa se občutka, da me ne bodo odkrili, če ne bom povedala ničesar. Ko se je mama vrnila v ambulanto, je zdravnik omenil mojo suhost in vprašal, ali imam apetit. Stehtal me je na eni tistih staromodnih tehtnic z utežmi in vzmetmi. Opazovala sem njegove debele prste, ki so premikali drsnik. »Prelahka je,« je rekel v prostor. In jaz sem pomislila: »To je to, zdaj me bodo odkrili.« Toda mama je začela pripovedovati, kako požrešno jem, kadar dobim najljubše jedi, kot je piščančji sendvič z majonezo. Zasmejala sta se.

V avtu me je mama vprašala, ali sem zdravniku povedala, kaj me skrbi. Zastrmela sem se v naročje in zmajala z glavo. Vznejevoljila se je in mi rekla, da je morala vzeti prost popoldan in da so zdravniki dragi. Njen glas je bil oster od denarnih skrbi. Odločila sem se, da ji v prihodnje ne bom več povedala, če ne bom spala. In da ji ne bom povedala, da si preprosto ne dovolim spati. To je bilo še eno pravilo, še ena oblika nadzora, še ena kazen.

Leta sem sledila režimu lakote. Toda v višjih razredih osnovne šole sem potrebovala več, da bi preživela dan. Nekega jutra me je na šolskem zboru obšla slabost. Najprej mi je pošel vid, a sem še vedno slišala najave in med rahlim zibanjem mi je uspelo obstati pokonci. Nato mi je ušesa napolnilo glasno brenčanje in sledila je popolna črnina. Omedlela sem. Deklica, ki je stala ob meni v vrsti, mi je pozneje povedala, da je glasno počilo, ko sem padla na parket. Šolska sestra je odmahnila z roko, ko sem priznala, da sem »pozabila« zajtrkovati. Pravzaprav se je moje nenehno zavračanje zajtrka sprevrglo v tako domače bojišče, da me je mama nekoč zasledovala do avtobusne postaje, še v jutranji halji, in mahala z opečencem.

Preostali čas zbora je morala vsa šola sesti na prašna tla. Pozneje so starejše deklice hlinile skrb, me objemale okoli ramen, me jemale za maskoto, in do konca šolskega leta sem ohranila nekakšno krhko zvezdništvo, saj so kazali name kot na deklico, ki je omedlela. Vsaj prijateljice sem imela. Pri trinajstih sem začela spoznavati ljudi, ki so kazali, da sem jim všeč — ki sem jim res bila všeč. Toda potrebovala sem dolgo časa, da sem si dovolila verjeti. Morda v samotnem življenju ni najhujši čas, ki ga preživljaš sam, temveč tisti, ki ga z občutkom nesprejetosti preživljaš v množici.

Novi prijatelji so opazili mojo suhost. Vsi so jo. Omenjali so jo učitelji in starši sošolcev. Ko so jo zaznavali kot problem, so mi rekli »suhica«, nalepka, ki me je navduševala. V glavnem so me opisovali s kodiranimi izrazi, za katere sem vedela, da razglašajo suhost za »dobro stvar«, z besedami, kot sta »vitka« ali »sloka«. V šoli sem bila bistra, delovala sem samozavestno (beri glasno) in pripovedovala zabavne zgodbice. Toda edino, kar je bilo vredno, je bilo to, da sem suha, s štrlečimi komolci in ubiralko reber.

V tistem obdobju sem že vedela, kako deluje moje telo na druge. Odkrivala sem nove načine in izrabljala telo, da mi je prinašalo dodatne vrste čustvenega poplačila. Postala sem družabna in po šoli sem začela zahajati k drugim otrokom in nato na zabave ob koncu tedna. Hrepenela sem po tem, da bi bila kul. Stala sem na obrobju skupin otrok, ki so se pogovarjali in smejali in razumeli, in koprnela, da bi me vzeli medse. Medtem ko sem tako postavala naokrog, sem začela kaditi, posnemala sem hojo drugih deklic, migala z boki na način, o katerem sem upala, da je zapeljiv. Okoli fantov, ki so mi bili všeč, sem se narejeno sramežljivo nasmihala, tudi odkrito buljila. Bil je eden od načinov, da so me videli. Na neki zabavi sem nekemu fantu, ko mi je namignil, sledila ven in se nato osramočeno zgrbila, ko se mi je zasmejal in zaklical prijateljem, da sem potrebna. Toda potrebnost zna biti sama po sebi privlačna. Ugotovila sem, da lahko, če si fantje želijo izkoristiti moje telo, na novo odkrijem tisti zgodnji občutek zmagoslavja in lahkotnosti, ki sem ga prej zaznavala le, kadar nisem jedla. Da so mi bila zbližanja sama precej odvratna, je bilo nepomembno.

Spominjam se predrtja deviške kožice in krvi na spodnjem perilu, potem ko je neki silno zagret fant vtaknil skoraj celo roko vame. Bolelo je, a sem se le molče spačila v strahu, da me ne bi slišale druge punce in se mi smejale. Domnevala sem, da je to že naredil. Domnevala sem, da to delajo kulske punce. Dejansko so verjetno res delale, kajti nobena od nas, niti ena, ni bila dovolj samozavestna, da bi rekla ne tistemu, kar se je pričakovalo od nje. Ugovarjati bi pomenilo razglasiti frigidnost sebi, njemu in vsem njegovim prijateljem. Kar je bilo še slabše od tega, da si »lahka«. Zdaj vem, da sem si v resnici želela le naklonjenosti — da bi se me ljubeče dotikali in objemali, z razumevanjem, s prijaznostjo. A to je bila nemogoča naloga. Bila sem tako prozorno polna nuje in bolna od nje, da so me včasih ljudje težko pogledali, ne da bi trznili.

***

Ko mi je bilo štirinajst let, je mamina služba preselila vse tri v London. Oče, ki je redkokdaj prispeval za naše življenje, je ostal v Dublinu. London je pomenil novo šolo in popolnoma novo raven priložnosti. Pomenil je tudi popolnoma novo skupino prijateljic, deklic na novi šoli, ki so bile videti drzne in pogumne in kulske. In so tudi mene imele za drzno. Dovolile so mi, da sem se družila z njimi, in skupaj smo začele zahajati v klube. Mami sem govorila, da prenočujem pri prijateljicah, in v tem novem mestu, kjer ni poznala nikogaršnjih staršev, ni uvidela, da lažem. Kmalu mi je ta nova vrsta laganja prešla v navado, edini način, da sem dobila, kar sem hotela.

Nekega petkovega večera sem v klubu flirtala z moškim blizu tridesetih in vprašal me je, koliko sem stara. Rekla sem mu devetnajst. Rekla sem mu, da študiram umetnost. Vedno sem to rekla, saj je zvenelo imenitno, čeprav bi se mi popolnoma zataknilo, ko bi me kdo vprašal, katero zvrst umetnosti študiram. Potem ko me je poljubil, se je odmaknil, si natančno ogledal moj obraz in spet povprašal po starosti. Nasmehnila sem se in rekla sedemnajst. Pobledel je, se umaknil in pobegnil. Ko sem se vrnila na plesišče in povedala prijateljicam, smo tulile od smeha. Bedak. Bile smo neprebojne. Bile smo petnajstletne.

Ubila sem deklico v rabljenih oblačilih. Postala sem predrzna, v uniformi šminke in kratkih kril, klubsko dekle, ki ve, kje je zabava. Bila sem tako zadeta in tako zelo sem se zabavala, da nikoli nisem pogrešala nekdanje deklice s knjigo. Imela sem zastonj vstopnice za koncerte, dovolilnice za vstop v zaodrje, ime na seznamu gostov za različne klube vse noči v tednu. Zdaj se mi zdi noro, toda z dvema najboljšima prijateljicama smo delile vizitke s svojimi imeni, telefonskimi številkami in sloganom »Narejene v nebesih, odrasle v peklu«. Zastonj pijače pri pultu. Mesto v didžejevi kabini, prostori za VIP-e. Zadostovalo je, da si mladoletna, v neznatni oblekici in očitno voljna ugajati. In ja, kako dobro sem to počela. Kajti bila sem še kako pripravljena ugajati. Nosila sem mamine stare obleke, shranjene iz sedemdesetih. Skrajšala sem jih, da so mi komaj pokrivale rit. Nataknila sem si, kar se mi je zdela spektakularna poteza, nunsko oblačilo z izrezano zadnjico in zadrgo, ki je spredaj tekla do tal. Ko je mama nasprotovala mojim opravam, sem se nejevoljno zakrila, a to je le izboljšalo igro. Ob odhodu od doma sem nosila dolgo majico in dolgo krilo. Toda brž ko sem stopila v klub, sem se slekla že v avli, pogosto pred občinstvom, izročila zunanje plasti enemu od redarjev ter razkrila neznatno opravo pod njimi.

Moj novi življenjski slog se ni končal v nočnih klubih. Obiskovala sem glasbene festivale in uživala v odsotnosti pravil na njih. Šla sem na neki festival, kjer je deževalo in deževalo in se je vse pogrezalo v blato. Zadnji dan, ko je neki zanemarjen tip rekel, da me lahko odpelje za oder, kjer bom spoznala Nirvano, sem pustila za sabo sposojen šotor in sposojeno spalko in oblačila in vse, kar sem prinesla s seboj. Niti poslovila se nisem od prijateljic, s katerimi sem prišla. Ni mi bilo mar. Stala sem ob Kurtu Cobainu ob pultu. Pil je, kar je bilo videti kot gin s tonikom, in kadil lahke cigarete. Odmahnila sem nad njim kot nad ničetom in se obrnila proč. Navsezadnje sem pila čisto vodko in kadila samo cigarete z visoko vsebnostjo katrana. Sledila sem zanemarjenemu tipu v cenen hotel, kjer smo se zabavali s skupino glasbenih prirediteljev, razbijali pohištvo in nabrali astronomski račun za pijačo. Pomirili smo se le toliko, da smo obrili obrvi vsem tistim, ki jih je zmanjkalo. Nato so nas zmetali ven.

Izbrala sem tisti trenutek, da sem telefonirala mami z brezplačnega telefona. Bilo je pred šesto zjutraj. Zaspano se je oglasila. Ko sem pijano zabebljala ime hotela, je rekla, da je bila v njem pred nekaj tedni. Če to ni hecno, je rekla. Strinjala sem se in odložila. Še zdaj mi ni jasno, kaj sem hotela s tistim klicem.

Dohitela sem druge in odšla z njimi proti železniški postaji. Spotoma nam je v neki trgovini nekako uspelo ukrasti, od vseh stvari, par nepremočljivih ribiških škornjev. Smejali smo se in smejali. Pristala sem v hiši nekega neznanca in nekaj dni ostala v njej. Vsega skupaj sem bila od doma ves teden. S festivala sem odšla s povsem drugo skupino ljudi od tiste, s katero sem prišla. Oseba, katere šotor sem si izposodila, moja sestra, katere spalko sem vzela, in prijateljice, ki sem jih zapustila, ne da bi jim kaj rekla, niso govorile z mano. Imela sem mačka, ki je segal le nekaj ravni nad smrt. Prepričana sem bila, da je moje življenje super.

Na tisti točki sem bila, dobesedno, zgled podivjanega otroka. V pogovorni oddaji na državni televiziji sem se pojavila kot tipičen primer, razkazovali so me, da bi prestrašili starše srednjega razreda. Oblekla sem majico, na katero sem napisala ime nedavnega bivšega fanta, za njim pa »je budala«. Oče še vedno ponosno pripoveduje to anekdoto. Toda v tisti oddaji sem sedela ob drugi glavni gostji, mami, katere sin je umrl zaradi vdihavanja aerosolov. Bila je tiha, prijazna, strtega srca. Še sanjalo se ji ni, da je njen sin toliko tvegal, in v oddaji je bila, da bi posvarila druge starše. Kljub trimetrski izolaciji vase zatopljene najstnice sem zaznala sočutje do nje. In nato sem se bežno vprašala, ali moja mama pravzaprav ni tako ravnodušna, kot sem mislila, da je. Spomnila sem se nekega večera kmalu po selitvi v London, ko je obstala na odprtih vratih moje sobe in me vprašala, kaj počnem. Sedela sem na tleh s hrbtom proti radiatorju in strmela v prazno. Zajokala sem. »Osamljena sem,« sem rekla. »Vem,« je rekla, nato skomignila in odšla po stopnicah v posteljo. Mislila sem, da ji ni mar. Pa vendar, kaj bi naredila, če bi prestopila tisti prag, me tolažila? Zadrla bi se nanjo, naj gre ven. Ko bi me poskušala objeti, bi odrevenela in ji z najbolj hladnim glasom rekla, naj gre proč in naj se me ne dotika.

Ko sem sedela v televizijskem studiu, sem ob žalujoči materi pomislila na svojo, čeprav usode njenega sina nisem povezovala s svojo. Navsezadnje nisem vdihavala aerosolnih hlapov, da bi se zadela. Jemala sem droge, vendar sem imela pravila. Nikoli se nisem dotaknila kreka ali heroina. Mislila sem, da me ta ločnica, ki je zaznamovala meje moje podivjanosti, ohranja varno. Resnično sem bila prepričana, da sem neprebojna.

Toda bili so znaki za nevarnost, ki jih tudi jaz nisem mogla spregledati. Z didžejem, s katerim sem mesece flirtala, sem za teden dni odšla v Manchester. Prevažal me je z avtom, dajal mi je darila, dajal pijačo, dajal droge. Bil je več kot dvakrat starejši od mene. Rad me je razkazoval na zabavah, vsevprek oznanjal, da sem mladoletnica, ali se včasih pretvarjal, da je moj oče, preden me je poljubil ali polizal po obrazu. V Manchestru sva po njegovem nastopu v študentskem baru odšla v hotel. In spoznala sem, da sem naredila hudo napako. Bil je nasilen. Hotel je na grobo, in ko sem rekla, da mi tako ni všeč, je rekel, da je plačal za vse, torej sem mu dolžna. Nekako sem ga pomirila, mu nalivala pijačo iz hotelskega minibara. Ko ga je zmanjkalo, sem se zaklenila v kopalnico. Ko sem zjutraj zaslišala sobarice na hodniku, sem se odtihotapila ven. Šla sem na postajo, se na vlaku izmikala sprevodnikom in se vrnila v London. Naslednjič sem ga videla v običajnem petkovem klubu, ko je začel proti meni metati prazne kozarce za pivo in vpiti opozorila drugim moškim, da sem rajcarka. Redarji so stali in gledali, ko se je steklo drobilo okoli mene.

Nekaj mesecev pozneje sem na plesišču nočnega kluba dobila v obraz steklenico piva in utrpela poškodbo glave. Ženska, ki me je počila, je trdila, da sem plesala preblizu njenega fanta. Poškodbe glave hudo krvavijo in tla na stranišču so postala rdeče jezero, saj je kri lila na mokre ploščice. Klubski prireditelj je bil zaskrbljen, a si me je tudi želel spraviti iz poslopja. »Koliko si v resnici stara, Emilie?« Čeprav sem krvavela, sem zaznala ironijo za vprašanjem, glede na to, da sem bila v njegovem klubu na seznamu gostov, da mi je kupil nešteto pijač in velikokrat poskusil spati z mano. Vedel je, da sem mladoletna. Raje kot da bi odgovorila, sem odšla. Zaskrbljena gručica me je peljala na urgenco. V zgodnjih urah božičnega dne sem se vrnila domov s šivi, ki so segali v rob lasišča.

In še vedno sem komaj kaj jedla. Pravzaprav je bilo to, da nisem jedla, pozitivna prednost mojega življenjskega sloga. Nisem imela svojega denarja, zato skoraj nisem imela možnosti, da bi jedla zunaj. Čas sem preživljala z moškimi, ki so mi govorili, kako čudovito (podhranjeno) telo imam, a se niso nikoli ponudili, da bi mi plačali večerjo. Ko sem se naveličala nočnih klubov, sem začela s prijateljicami postopati po skvotih in rejvih, živela sem od čokoladnih in energijskih tablic. Denar za kosilo, ki mi ga je mama vedno dala, je navadno šel za alkohol, bogat s sladkorjem, ki mi je pomagal, da sem preskočila še več obrokov. Po letih stradanja sem bila konstitucijsko pripravljena na ta ritem. A je bil kljub temu izčrpavajoč.

In zeblo je. S prijateljicami, s katerimi sem se družila, nas je veliko časa zeblo. Dejansko zeblo, tako da smo drgetale, kajti temperature so bile nizke in bile smo na prostem in nismo bile dovolj oblečene. Drgetale smo pred klubi, na avtobusnih postajah, medtem ko smo kadile, stale v vrsti pred koncerti, čakale na podzemno, čakale prijatelje, čakale moške. Topotale smo z nogami, dlani zarite globoko v žepe, roke stisnjene vzdolž telesa. Za nekaj časa, preden smo spoznale ljudi na sceni, smo našle zavetišče v bančni veži blizu Oxford Streeta, kjer je bil kartični vzvod polomljen in so se vrata odprla, če si lahno porinil. Ure smo sedele tam, dokler nas ni vse bolelo in smo bile vse ukleščene in je bilo dovolj svetlo, da smo šle domov. Bilo je topleje kot na ulici, čeprav komaj. Kratek čas sem imela fanta, ki je živel v sobi nad salonom za tetoviranje in prenekatero noč nam je dovolil ostati pri njem. Tudi če smo hotele domov, ni bilo preprosto. Po odhodu iz severnolondonskih klubov smo ujele nočne avtobuse, ki so vozili skozi mesto proti jugu do trga Trafalgar, toda tam je bilo vedno treba na mrazu spet čakati novega, da te je odpeljal domov, in avtobusna postaja je osamljen kraj. Neke noči, ko se je avtobus bližal končni postaji na Trafalgarju, je navidez prijazen voznik vprašal mene in prijateljico, ali želiva ostati na avtobusu in počakati na toplem. Zapeljal je v stransko ulico. Nato je izključil motor in ugasil luči, in ko se nama je bližal, je bil nenadoma videti manj prijazen. Videl je najini otroški vozovnici, torej ga ni imelo smisla opozarjati, da sva mladoletni. Najina mladost je bila del draža. Ko se nama je približal, sva zavreščali in začeli tolči po oknih. Preklel naju je in potegnil vratno ročico.

Neke druge noči sem našla denar na ulici. Poklicala sem taksi. Vendar je tudi on zapeljal v stransko ulico. Centralno zaklepanje. Rekla sem mu, da me doma čakata mama in sestrica, a je rekel le, da sem pokvarjena. Pokazal mi je svoj aluminijasti bejzbolski kij. Gledal me je v vzvratnem ogledalu. Jasno mi je bilo, da ne verjame, da me kdo čaka — kajti kakšne vrste dekle bi ob štirih zjutraj samo stalo na robu pločnika v severnem Londonu? Vendar ni vztrajal. Pobožal je kij, ga nato spustil na tla za sedež. Pognal je motor in odpeljal na glavno cesto in me vrgel ven, tako da sem morala preostanek poti peš. Ko sem prišla domov, je v veži gorela luč. Mama jo je vedno pustila zame. Zdaj vidim to luč kot znak, da je čakala, skrbela, vse tiste noči. Da je le napol spala, bedela, dokler ni zaslišala mojega ključa v vratih. Želim si, da bi mogla izbrisati mnoge posledice svojih dejanj, toda bolj kot vse drugo si želim, da bi mogla izbrisati tisto skrb.

Nekaj časa sem zmogla živeti svojo deviantnost, ne da bi v šoli kdo opazil. Uniformo sem hranila v garderobni omarici. Že res, da sem bila na zgodnji podzemni videti kot okrušek prekrokane noči, vendar sem bila na šolskem zboru v predpisani bluzi in krilu podobna vsem drugim učenkam. Toda v drugem londonskem letu je začel moj sistem, s katerim sem se izmikala razkritju, neusmiljeno pokati. Zaradi mačka sem uspela vse redkeje prihiteti pred prvim zvonjenjem, in ko sem ga enkrat zamudila, se je preostali del dneva komaj zdel vreden. Začela sem špricati po tedne skupaj. In kadar sem se prikazala, so bile težave. Nekega dne me je opazila učiteljica telesne vzgoje in spustila je tirado o moji odsotnosti pri urah. Za las je manjkalo, da bi me odpeljala k ravnateljici, ko me je rešila učiteljica naravoslovja. Čeprav sem že nekaj tednov manjkala tudi pri njenih urah, je vztrajno zatrjevala učiteljici telovadbe, da sem pravzaprav nova učenka, zato res nisem mogla kaj dosti zamuditi, saj sem se šele vpisala v šolo. Odpeljala me je v svojo učilnico, mi pokazala, kam naj sedem, in mi dala nov delovni zvezek. Bila sem prepričana, da je malo čez les, da me v resnici ne prepozna ali ne ve, da sem že nekaj časa v šoli. Toda zdaj se bolj nagibam k misli, da je zelo dobro vedela, kdo sem, in se me je z odkrito lažjo odločila zaščititi pred razvpito jezno in nestabilno učiteljico, nato pa nadaljevala s pretvezo o »dobri učenki«, da bi zavarovala obe. Bila sem hvaležna. Kljub temu nisem nikoli šla h kateri od njenih ur. Dejansko nisem nikoli več šla h kateri koli uri naravoslovja. Na koncu je bilo lažje pustiti šolo.

Nisem bila sama, moji najboljši prijateljici sta ubrali isto pot. Vse več prešpricanih dni. Vse več neopravljenih nalog. Obisk šole, kakor da bi bila družabni klub, nato spet na ulico. Bilo je nekaj učiteljic, ki so se trudile navezati stik z nami, toda v glavnem so tako učitelji kot administrativno osebje dvignili roke nad nami. In kdo bi jih mogel obtoževati, ko pa smo naredile vse, da bi nas izključili? Toda ko se zdaj oziram nazaj, osuplo ugotavljam, kako mlade in kako zelo ranljive smo bile, čeprav vidim, kako grozljivo smo se vedle. Ena mojih prijateljic je bila hudo dislektična. Čeprav je bila v številnih pogledih najbolj bistra in zagotovo tudi najbolj izvirna od nas, je dosledno padala na preizkusih in šolski nivojski pouk jo je potiskal navzdol. Je bilo kaj čudnega, da se raje ni prikazala na izpitih? Druga prijateljica je pustila šolo obenem z mano. Oče jo je zlorabljal. Dejstvo je bilo jasno kot beli dan vsakemu vsaj malo razumnemu človeku. Toda nihče ni posredoval. Mogoče smo bile res videti vsevedne, toda v resnici smo bile tako nedolžne. Potrebovale smo pomoč. Potrebovale smo zaščito. Ne, da se nas kar pusti.

Brez šole, kamor bi hodile, je bilo težko najti kraje, kjer bi lahko bile ves dan. Kajti če nisi bogat, je življenjski slog divjega otroka ne le mrzel, temveč tudi dolgočasen. Ker nisem vedela, kaj bi, sem začela hliniti bolezen, tako da sem lahko ostajala doma s televizijskim programom za družbo. Prava blaženost za razliko. Toda mama je prav kmalu zatežila, naj neham simulirati in se vrnem v šolo. Nisem mogla. Ponavljala sem spet in spet, mantrala; »Ne morem, ne morem, ne morem.« In imela sem še kako prav. Naslednji dan je šla k ravnateljici. Izkazalo se je, da sem bila preveč odsotna, da bi mi dovolili opravljati izpite na srednjem nivoju znanja na državni šoli ali me sploh sprejeli na drugo srednjo šolo, ne da bi ponavljala razred. Pomočnica ravnateljice je predlagala, da bi bilo najbolje, ko bi rešili, kar se da, in bi se lahko zaposlila. Nasmehnila se je — mogoče pri McDonaldsu? Mama ni hotela tako zlahka sprejeti poraza, zato je videla edino možnost v tem, da nekako dobi denar in me pošlje v zasebno šolo.

V Zlatolaskinem slogu sem poskusila na treh novih šolah. V prvi je ravnateljica videla naravnost skozme, čeprav sem si za pogovor nadela najboljši in najprijaznejši nasmešek in nisem pozabila omeniti zanimanja za sodelovanje v pevskemu zboru. Ni vračala maminih klicev. Na drugi so mi omogočili enodnevni preizkus, a dan se ni iztekel dobro. Nekaj so namigovali, da sem spravila v jok učiteljico italijanščine. Vajena sem bila velikih, hrupnih učilnic, kjer je bil neki obseg anarhije nekaj normalnega. Vajena sem bila, da moram zavpiti, če naj me slišijo, ali pa ostati prepuščena sami sebi v ozadju učilnice. Vajena sem bila šole, ki ni disciplinsko ukrepala, ko se je moj razred zarotil in zaklenil učiteljico umetnosti v shrambo. Ta nova, nobel šola tihih deklic s predpisi, na kateri strani hodnika lahko hodiš, ni bila zame in niso me povabili, naj se vrnem.

V tretji šoli so mi rekli, naj rešim preprosto matematično vprašanje o verjetnosti, na katerega sem odgovorila pravilno. Medtem ko je ravnatelj izpolnjeval različne obrazce, sem ga prekinila in mu povedala, da se moje ime ne piše z ipsilonom na koncu. Zaposleni na prejšnjih šolah so skoraj privoščljivo uživali, ko so izbrisali moje ime, kakor ga pišem, in me prisilili, da sem ga kot nekakšno kazen, saj naj bi »uničila« delovne zvezke, napisala »pravilno«. Ravnatelj me je ošinil s pogledom. »Svoje ime lahko pišeš, kakor hočeš.« Pojasnil mi je, da imajo le dvoje pravil — prvič, navzočnost, in drugič, opravljeno delo. Imeli so tudi pravilo ničelne tolerance za neupoštevanje pravil, kar je sprva zaskrbelo obe z mamo. Toda pouk se je začel po desetih, dovoljevali so odmor za kajenje in smel si prinesti kavo v učilnico. Učitelji in učenci so se naslavljali po lastnih imenih. V razredu je bilo le po šest učencev. In, bistveno, šola ni zahtevala uniform ali predpisanega oblačenja. Nič več preoblačenja iz garderobnih omaric zame.

Odleglo mi je in, o moj bog, kako je odleglo šele mami. Kljub temu pa zamenjava šole ni bila povsem preprosta. Vsi drugi otroci so bili bogati in tako sem se vrnila k občutku revščine. Mnogi od njih so bili bogati nasilneži. Podobno kot meni večini ni uspelo preživeti v tradicionalnem sistemu. Nekega jutra me je na hodniku nagovoril neki fant in mi rekel, naj se vrnem v jarek. Nekaj let pozneje bi mogoče poskusila z Wildovimi besedami o ležanju v jarku, a zrenju v zvezde. Namesto tega sem mu rekla, naj odjebe. Še naprej sem vso noč ostajala zunaj, popivala in se drogirala, a mi je kljub temu uspelo slediti pravilom: prihajala sem in sodelovala pri pouku.

Vpisala sem se k uram kreativnega pisanja in bila prvič po dolgem času deležna pohvale. Opravila sem izpite na srednjem nivoju znanja. Prijavila sem se na zaključne izpite. Na spodbujanje najljubše učiteljice sem začela razmišljati o možnosti tretje stopnje. Še kako drži, da so ambicije piflark zelo trdožive. Transformacija se ni zgodila čez noč in ni bila vedno zavestna izbira, toda postopoma sem začela biti pozorna na svoje življenje. In zato sem se prebila. Veste to, seveda, saj zdaj berete o tem.

Zgodbo bi lahko končala tu. Lahko bi rekla, da me je izobraževanje rešilo in v mnogih pogledih bi bilo res. Toda bilo bi le del resnice. Kajti so stvari, ki sem jih izpustila. In če naj govorim o njih, se tukaj zgodba zasuka in spet se znajdem pred vprašanjem, zakaj jo sploh pripovedujem. Naj predahnem in se za čas zazrem skoz okno. Naj vstanem in odidem od pisalne mize. Naj si vzamem minuto.

Pri petnajstih sem z dvema prijateljicama pobegnila od doma.

Pustile smo sporočila, da se ne bomo vrnile. Vzele smo spalke in vse svoje prihranke, kakšnih 12 funtov. Upale smo, da bomo, če bomo postavale po mestnem središču, zagotovo srečale koga, ki nam bo dovolil ostati pri njem. Res smo, neogibno, privabile pozornost obritoglavca, ki nam je ponudil, da nas bo nekam namestil, če »pri priči« odidemo z njim. Toda kljub svoji drznosti smo raje prenočevale na vhodih v trgovine, kot da bi tvegale in stopile v kombi človeka, ki bi nas lahko odpeljal kdove kam.

Zaspati na ulici je strašljivo. Zbuditi se je sramotno. Ljudje, zaposleni v trgovinah in pisarnah, pred katerimi smo spale, so nas zjutraj prestopali. Podnevi smo prosjačile za denar. Tudi to je bilo sprva sramotno, čeprav tudi presenetljivo ilustrira človeško velikodušnost. Neki smehljajoči se moški nam je kupil sladoledne kupe, dostavljene z vrstico »Ne reci, da ti nikoli ničesar ne dam«. Bile smo evforične. Toda tovrstni človeški stik je bil redek, in ko smo postajale utrujene, naši glasovi pa tanki, smo bile čedalje bolj nevidne za vse tiste mimoidoče.

Neke noči smo se zatekle v zavetišče za brezdomne otroke. Dobile smo topel obrok, obrazce, ki naj bi jih izpolnile, in nasvete, kako priti na seznam za nastanitev. Med pogovori so nas diskretno povpraševali o domačem nasilju, družinski zlorabi, članstvu v tolpah. Ponudili so nam svetovanje. Osebje je bilo sočutno, čeprav so starejši otroci vedeli, da nakladamo, ko smo rekle, da jih imamo šestnajst, in zdelo se mi je, da vedo, da nakladamo tudi o drugih razlogih za potikanje po ulicah. Ko smo načrtovale pobeg od doma, smo se s prijateljicami veliko pogovarjale o tem, kako nesrečne se počutimo doma, koliko bolj svobodne bi bile drugje. Rekle smo si, da je pobeg od doma nekaj radikalnega, o čemer druga dekleta sicer govorijo, nimajo pa jajc, da bi ga izpeljale. Mislile smo, da nam bo dal nekakšno moč. Po nekaj dneh spanja na ulici, prosjačenja in poskusov, da bi se ogrele v čakalnicah železniških postaj, pa je bilo jasno, da smo se klavrno motile. Želela sem si domov. Sram me je bilo, ker prijateljici še zmeraj nista hoteli domov. Toda šlo je za enega tistih redkih trenutkov, ko sem ravnala v svoje dobro in ne, da bi zmagala v priljubljenosti. Kajti že ko sem pakirala torbo, da zapustim mamino hišo, sem vedela, da ne bom mogla pobegniti od tistega, kar je v resnici narobe. Doma me niso pretepali Niso ravnali kruto z mano. Nisem imela pravega razloga za pobeg. Bila sem samo osamljena. Bila sem samo nesrečna. Bila sem samo izgubljena.

Mlajša sestra je bila enako prizadeta v naši družini, pa vendar je stanje obvladovala tako, da je bila najprijaznejši, najbolj čustveno odprt otrok, kakršnega bi mogli srečati. Bilo je, kakor da hoče biti moje nasprotje, podobno kot toliko drugih mlajših otrok, ki se trudijo odmakniti od starejših sorojencev. Pa ni bila odmaknjena, vedno me je objemala in pomirjala. Ko sem pobegnila, se je nenadoma znašla kot edini otrok v hiši. Dejstvo, ki ga na poti skozi vrata nisem niti za trenutek upoštevala. Toda zadelo me je v polno, ko sem se vrnila. Pozvonila sem na vratih in sestra je pritekla in me ovila v najtesnejši objem, kar sem jih kdaj občutila. Jokala je. Z velikimi žalostnimi očmi se je zazrla kvišku vame in vprašala: »Zakaj si nas zapustila?« In nisem imela odgovora. Nisem pričakovala, da me bo pogrešala ali da bo vesela moje vrnitve ali da potrebuje, da sem doma in ne odhajam. V sebičnosti, ki jo je potrjevala lastna čustvena bolečina, sploh nisem pomislila na potrebe kogarkoli drugega.

Ob spominu na tedanjo prizadetost in zbeganost v sestrinem glasu prepoznavam, da sva obe potrebovali isto stvar: neko obljubo brezpogojne ljubezni, neko varnost, nedostopno obema. In mislim, da sva ju na koncu mogoče dobili druga od druge. Dve leti pozneje, ko sem spet zamočila in sem se bala, da me bo mama vrgla ven, je sestra obljubila, da ji ne bo povedala. Rekla je, da me ima vseeno rada, ne glede na karkoli. Nato je prišla k meni s svojo hranilno knjižico in mi z neznansko resnostjo ponudila, da vse njene prihranke prenesem na svojo in se tako rešim. Nisem mogla sprejeti in objela sem jo, pomirila, se ji nasmehnila in šalila, dokler nisem pregnala zaskrbljenosti iz njenih oči.

***

Toda v resnici ni bilo v redu. In zato je tu še delček zgodbe, ki jo je treba povedati, o vseh drugih nočeh, ko me ni bilo domov.

Takole gre. Zahajala sem v nočne klube, včasih s prijateljicami, včasih pa tudi sama, kajti prijateljice so se naveličale ves čas hoditi ven v iskanju pozornosti. V klubih sem flirtala z neznancem ob pultu. Po toliko pijačah, da sem se morala, oprijemaje se roba pulta, zares zelo zbrati zgolj zato, da sem obstala na nogah, me je tujec vprašal, kaj bi rada počela. Momljaje sem ga vprašala, ali ima doma vodko. Nasmehnil se je v odgovor. Rekel je, da lahko vzameva taksi. Ni bilo telefonov, da bi lahko poslala kakšno sporočilo, mobilnih aplikacij, da bi naročila svoj taksi, nikakršnih hpv-cepiv, kajti dogajalo se je pred milijon leti. In tako sem končala v stanovanju tujca s skodelico vodke in brez izhoda. Že mogoče, da je moški mislil, da sem mu dala vse, saj je bila moja golota tam, v sobi, s kurjo poltjo vred. In seveda je bilo tam moje telo. Toda jaz sem bila milje daleč. Imela sem samo eno misel, ki je valovala skozme in me reševala, a me tudi pogubljala. Umaknila sem se skozi mantro: Ni me tukaj.

Mislila sem, da poznam vrednost tistega, kar sem tržila — svojega najstniškega telesa –, in mislila sem, da sem na zmagovalni strani kupčije. Toda v resnici je pomenilo, da si ne pripisujem nikakršne vrednosti. In tako je bila ločenost od telesa in sebe, ki sem jo zasnovala že leta poprej, ko sem se prenehala normalno hraniti, s temi srečanji dopolnjena. In bolela so. Telesno. Umsko. Čustveno. Bolela so. Vsakič. Ves čas.

Ohranjala sem brezskrbno fasado, a v sebi sem postala hladna, brezčutna. Oddaljila sem se od vsega, kar je bilo čustveno težavno. Popolnoma sem se zaprla. Namesto da bi govorila z ljudmi, s katerimi sem bila, sem nadaljevala notranji dvogovor, ki sem ga bila začela kot nespečen otrok in v katerem sem, kakor z velike razdalje, pričevala lastnim dejanjem, ki sem jih spremljala z nepopustljivimi obtožujočimi komentarji. Čeprav mi je z leti uspelo, da sem se znebila večine samorazdiralnih lastnosti, je ta dvogovor še vedno v meni. Ponoči mi še vedno ne da spati.

Enkrat v teh letih me je mama odpeljala na družinsko svetovalno seanso. Sedeli sva s terapevtko v njeni kletni sobi. Vprašala me je, ali bi želela kaj reči mami in zmajala sem z glavo. Na vsako vprašanje sem odgovorila, da sem v redu. Seveda je bilo toliko vsega, kar sem si želela reči, in mogoče bi lahko kaj rekla, če bi bila sama v sobi. Mislim pa, da mi je predvsem manjkalo besed. Nisem mogla reči: »Osamljena sem,« ali »Nesrečna sem,« ali kar bi bilo mogoče povzeti z »Nič nisem vredna.« Ubesediti strahove je bilo čustveno nemogoče, poleg tega pa tudi onkraj besed, s katerimi sem govorila o sebi. Ne imeti besed ali glasu za izpoved tistega, zaradi česar sem se počutila tako samo, je bilo prava katastrofa. In ker tudi nihče drug ni uporabljal teh besed ali kako posredoval, da bi mi jih pomagal izreči, je bila tišina popolna.

Pri sedemnajstih sem začela trpeti za napadi panike. Zrak mi je izpuhtel iz pljuč. Zahlastala sem za njim in poskusila steči ven, obupano sopihala in nato omedlela (vedno to omedlevanje). Med nekim napadom, bila sem na koncertu, so me varnostniki izvlekli iz množice in odnesli v zaodrje. Zdravnik je osluškoval prsni koš, podivjani srčni utrip in neenakomerno dihanje ter mi vbrizgal adrenalin. Zaustavil je hiperventiliranje in me nato prisilil v bruhanje. Ljudem, ki jih je tudi skrbelo, sem govorila, da so te epizode astmatični napadi. Nekdo me je obtožil, da iščem pozornost, vendar res nisem mogla dihati.

Dopolnila sem osemnajsto leto. Opustila sem droge. Spid, ki sem ga jemala, je vse bolj škodoval želodcu. Zaradi krčev nisem mogla spati ali mirno sedeti. Tresla sem se. Počutila sem se na tleh. Nekega jutra sem se zbudila, in še preden sem vstala, vzela trip. Ni prav, sem pomislila, medtem ko sem ga jemala. Tako sem obstala pred izbiro: vse ali nič. Odločila sem se za nič. Prijateljicam se je sprva zdelo super. Govorile so, se skoraj bahale, da je »Emilie pustila droge«. Toda brez drog — presenečenje, presenečenje — je bilo vse drugo manj znosno. Skladiščni rejvi, kamor sem zahajala, in skvoti, kjer sem bivala, so bedni kraji, če si trezen. In novost je izgubila čar za prijateljice, ki se niso hotele družiti s treznimi. Vzbujala sem jim paranojo.

Poleg tega se je najožja skupina mojih prijateljic razpršila. Nekatere so imele rade indie in grandž klube in niso uživale na rejvih. Nekatere so spoznale, da morajo študirati, če si želijo tistih famoznih »opcij« po šolanju. Nekatere so že pustile šolo in, premlade za socialno podporo, živele od tistega, kar so naprosjačile in, nazadnje, od dilanja. Nekatere so preselili k strožjim rejnikom. Nekatere so zanosile. Ob sobotah zvečer sem začela ostajati doma. Spet sem postala nepriljubljena. Toda na tej stopnji sem vedela, da osamljenost ni najhujša stvar.

Dobra prijateljica je večkrat poskusila narediti samomor s prevelikim odmerkom, neuspešno, čeprav ji je bulimija skoraj pomagala. Dekle, ki sem ga spoznala v klubu, mi je povedalo, da ji je mati, ko jo je zalotila pri rezanju zapestij, natrosila sol na rane, da bi jo odvrnila od nadaljnjih poskusov. Eden od prijateljev je vzel toliko tripa, da je izgubil kratkoročni spomin. Drugi je neke noči odtaval z zabave, izginil za nekaj tednov in, čeprav se je vrnil v skvot, ni bil nikoli več prijazen fant, kakršen je bil poprej. A vsaj živ je bil.

Kajti vsi nismo preživeli. To je vpijoče, boleče, posrano dejstvo.

Nismo vsi preživeli.

Neko punco, ki sem jo poznala v šoli, bila je bistra in zabavna in prijazna in velikodušna, a tudi nestabilna in nesrečna, so starši prisilno hospitalizirali. Na zaprtem oddelku se je obesila. Fant, ki sem ga spoznala, brž ko smo se priselili v London, je bil prepuščen rejnikom, ko je njegov oče odšel iz države in se ni nikoli vrnil. Ko je dopolnil osemnajst let in je zapustil rejniško družino in odšel v zavetiščni hostel, je vzel smrtni odmerek. Med prijatelji smo objokovali njuni smrti, šepetali o njiju, ju občutili kot telesni šok. Govorilo se je, da starši niso nikoli obiskali sošolke na psihiatričnem oddelku. Lahko sem mislila samo na takrat, ko sem jo zadnjič videla, bili sva zunaj ponoči in se smejali in pogovarjali o bendu, ki sva ga imeli obe radi. Fanta pravzaprav leta nisem videla, a včasih sva se slišala po telefonu. Poklical je, ko se je počutil osamljenega, čeprav so rejniki omejevali njegove klice na pet minut. Njuni smrti sta bili najbolj in najmanj stvarni stvari, kar sem jih doživela. Nikoli ju nisem v resnici predelala. Še vedno pričakujem, da ju bom nekega dne zagledala, ujela pogled na njuna tilnika v množici.

***

…