Pot šamana

Michael Harner

Šamani, ki bi jim v »civiliziranem« svetu rekli »vrači«, varujejo pomembno zbirko starodavnih tehnik. Uporabljajo jih za doseganje in vzdrževanje dobrega počutja ter za zdravljenje sebe in članov skupnosti. Šamanske metode so si po vsem svetu osupljivo podobne, tudi pri ljudstvih, katerih kulture se v drugih pogledih zelo razlikujejo in jih že deset tisoče let ločujejo oceani in celine.

Knjiga, ki temelji na neposrednih izkustvih in poglobljenem študiju, je že nekaj desetletij najpomembnejši vir za vse, ki jih zanimajo medkulturne in sodobne oblike šamanizma.

Pot šamana

Kar je Jogananda napravil za hinduizem in D.T. Suzuki za zen, je Michael Harner napravil za šamanizem. Ustanovil je Fundacijo za šamanske študije in uvedel šamanizem v sodobno življenje. Knjiga je rezultat dolgoletnega antropološkega terenskega dela, medkulturnih proučevanj, eksperimentalnih raziskav in neposrednih izkustev med ekvadorskimi Hivari in perujskimi Konibi.

Leta 1956 je odpotoval v Amazonijo, kjer je med Hivari naletel na šamanizem, ukoreninjen v vsakdanje življenje. Nekaj let pozneje je v perujski Amazoniji, kjer se je pri Konibih želel poučiti o njihovem duhovnem sistemu, preizkusil napitek iz ajahuaske, ki mu je spremenil življenje. Po vrnitvi k Hivarom je proučeval psihedelični šamanizem, saj so mu zaupali, da je pravo svetlobo resničnosti mogoče zagledati le z uživanjem psihedeličnih rastlin.

Po temeljitem proučevanju šamanizma je s Fundacijo širil védenje o šamanskih metodah na osnovi bobnanja, vizualizacije in drugih tehnik brez uporabe psihoaktivnih snovi.

Odlomek

Vsak korak je bil napornejši. Nato sva se nenadoma znašla pod slapom v temni, naravni vdolbini. Spominjala je na čarobno jamo. Svetloba je pronicala le skozi gosto zaveso padajoče vode, ki naju je zapirala pred preostalim svetom. Nenehno rjovenje slapa je bilo močnejše od tistega v mojem prvem videnju izpred nekaj let. Bilo je, kakor da me vsega prežema. Osnovne prvine zemlje in vode so naju zapirale pred svetom.

»Hiša starih očetov,« mi je Akaču zavpil v uho. Pokazal je na palico, saj mi

je bil povedal, kaj naj z njo. Počasi sem stopal nazaj in naprej po osupljivem prostoru in ob vsakem koraku postavil palico predse. Kot mi je bil naročil, sem neprestano vpil: »Tau, tau, tau,« da bi privabil pozornost starih očetov. Bil sem do kosti premražen od pršca, ki je polnil votlino, od vode, ki je še nedavno počivala v ledeniških jezerih najvišjih Andov. Drgetal sem, korakal in kričal. Akaču me je spremljal, a brez palice.

Postopoma me je preplavil nenavaden mir. Ni me več zeblo, nisem čutil ne utrujenosti ne lakote. Šum padajoče vode se je vse bolj oddaljeval in bil je nenavadno pomirjujoč. Začutil sem, da sem natanko tam, kamor spadam, da sem prišel domov. Zid padajoče vode se je mavrično obarval, hudournik milijonov tekočih prizem. Medtem ko so padale, me je ves čas navdajal občutek, da lebdim kvišku, kakor da bi mirovale, jaz pa se premikal. Letel sem znotraj gore! Zasmejal sem se nesmislu sveta.

Nazadnje me je Akaču zgrabil za ramo, me ustavil in me prijel za roko. Odpeljal me je iz čarobne gore in nazaj vzdolž klifa k Tsanguju. Žal mi je bilo, da zapuščam sveti prostor.

Ko smo se spet zbrali na obrežni peščini, nas je Tsangu odpeljal naravnost k steni soteske in se začel vzpenjati po strmem pobočju. Sledila sva mu v gosjem redu, oprijemaje se štrlečih korenin, mladik in ovijalk, da ne bi zdrsela po mokri glini navzdol. Naporen vzpon se je vlekel kakšno uro. Kdaj pa kdaj nas je premočil pršec, ki je privršel od slapa. Pozno popoldne smo končno prilezli na majhno, ravno sleme ob robu slapa. Kratek čas smo počivali, nato pa sva sledila Tsanguju po platoju. Pragozd je bil sprva gost in skoraj neprehoden, a kmalu smo se znašli v galeriji velikanskih dreves.

Po kakšnih petih minutah je Tsangu obstal in začel sekati veje za lopo.

Dr. Michael Harner se je od leta 1961 naprej ukvarjal s šamanizmom in šamanskim zdravljenjem in se zavzemal, da bi našla mesto v sodobnem življenju. Dolga leta je bil predstojnik in profesor na Oddelku za antropologijo na newyorški Graduate Faculty of the New School for Social Research, predaval pa je tudi na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, kjer je doktoriral, in na Columbii ter Yaleu. Bil je tudi sopredsedujoči Antropološke sekcije Newyorške akademije znanosti. Terensko delo je opravljal v zgornjem tonu Amazonke, v Mehiki, zahodnih ZDA, na kanadskem severu in na Laponskem. Med njegovimi knjigami so The Jívaro, Hallucinogens and Shamanism, The Cave and the Cosmos (v slov. Zgoraj spodaj) in roman Cannibal, katerega soavtor je. Umrl je leta 2018.

Vsebinski povzetki

Zdravilni šaman, ki ga pokličejo k bolniku, najprej postavi diagnozo. Pozno popoldan ali zgodaj zvečer popije ajahuasko, zeleno tobačno vodo in včasih tudi sok rastline pirípirí. Zavest spreminjajoče snovi mu omogočijo, da vidi v telo bolnika, kakor da bi bilo stekleno. Če je bolezen posledica uroka, šaman jasno prepozna vrinjeno entiteto v bolnikovem telesu in uvidi, ali premore ustreznega duhovnega pomočnika, da jo izsesa.

Šaman je izveden videc, ki običajno deluje v temi ali vsaj s pokritimi očmi, da bi videl bolj jasno. Zato navadno opravlja svojo prakso ponoči. Nekatere vrste šamanskega videnja je mogoče izpeljati z odprtimi očmi, toda tovrstna zaznava je navadno plitvejše narave. V temi imajo motnje vsakdanje resničnosti manjši vpliv na zavest, tako da se šaman lažje osredotoči na vidike neobičajne resničnosti, bistvene za njegovo delo.

Pot šamana

Vzdrževanje osebne moči je v šamanstvu osnovnega pomena za do­bro počutje. Knjiga uvaja v nekatere osnovne šamanske metode oživljanja in vzdrževanja osebne moči ter svetuje, kako jo lahko uporabljate zapomoč drugim, ki so šibki, bolni ali poškodovani. Tehnike so prepro­ste in učinkovite. Njihova uporaba ne zahteva »vere« ali spremembe domnev, ki jih imate o resničnosti v običajnem stanju zavesti. Pravzaprav sistem sploh ne zahteva spremembe v nezavednem umu, saj le pre­budi, kar je že v njem. Kakorkoli, medtem ko so osnovne šamanske tehnike preproste in razmeroma zlahka osvojljive, pa učinkovito izvajanje šamanstva zahteva samodisciplino in predanost.

Z uporabo metod, opisanih v knjigi, boste dobili priložnost izkusiti šamansko moč in pomagati sebi in drugim. Na učnih delavnicah o šamanski moči in zdravljenju v Severni Ameriki in Evropi učenci vedno znova dokazujejo, da je večino zahodnjakov mogoče zlahka uvesti v osnove šamanske prakse. Starodavni način je tako vpliven in tako glo­boko izkoristi človeški um, da običajni kulturni sistemi prepričanj ter domneve o stvarnosti pravzaprav ne igrajo nobene vloge.

Vaje, navedene v knjigi, predstavljajo moj osebni povzetek in razlago nekaterih tisočletja starih šamanskih metod, ki sem se jih naučil neposredno od južno- in severnoameriških Indijancev, dodal pa sem jim še podatke iz etnografske literature, ki zajema tudi druge celine. Metode sem priredil, tako da jih zahodni bralci, ne glede na svojo reli­gijo ali filozofsko usmeritev, lahko uporabljajo v vsakdanjem življenju. Namenjene so zdravim, pa tudi onim brez energije ali kako drugače bol­nim. S stališča šamanizma je osebna moč temeljna za zdravje v vsakršnih življenjskih okoliščinah.

Oglejte si film The Way of the Shaman, ki predstavlja delo Michaela in Sandre Harner pod okriljem The Shamanic Foundation.

Dodajamo tudi dve povezavi do posnetkov bobnanja za šamansko potovanje, ki vam bodo služili ob spustih.


Pot šamana was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.


Read the original article