POVZETEK

Župančičevi Mehurčki so ena najbolj priljubljenih pesniških zbirk za otroke sploh, kar jih je kdaj izšlo na Slovenskem. Pesmi v njej so tako vedre, svetle, tople, očarljive, duhovite in zanimive, da so jih ustvarjalci umestili v privlačno, duhovito in zanimivo predstavo o Cicibanu, ki zvečer ne more (in noče) zaspati, zato z Možičkom Kopitljačkom uganjata norčije: poletita na papirnatem zmaju, spuščata gromozanske milne mehurčke, jezdita na vranem konjiču ... Njuno zabavo pa zmoti mama, ki pride v otroško sobo preverit, ali Ciciban že spi.
Eno ključnih vlog v predstavi ima glasba, ki slogovno poudarjene pesmice poskuša kar najbolj približati otrokom.

O AVTORJU

Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Ostali trije so še Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov in Ivan Cankar. Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v Beli krajini v premožni družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v idilični vasi Dragatuš. Osnovno šolo je končal v Vinici, večino nižje gimnazije v Novem mestu, nato pa se je družina odselila v Ljubljano, kjer je dokončal gimnazijo. Po maturi leta 1896 je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis, leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V Ljubljani je leta 1904 pol leta poučeval kot profesor, nato pa za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, v Švici in Nemčiji, kjer se je preživljal z zasebnim poučevanjem. Vrnil se je v Ljubljano in po Aškerčevi smrti postal mestni arhivar. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg v ljubljanski Drami, v kateri od leta 1919 domuje Slovensko narodno gledališče in kasneje postal njen upravnik, ter bil izvoljen med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je bil poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah.

ODLOMEK

Ciciban zaspi

Ciciban
je zaspan.
Dajte mu blazino -
mehko mahovino;
dajte mu odejo -
jablanovo vejo.
Veter z gore piha,
jablano razniha,
veja se uvije,
Cicibana skrije,
z listjem ga prevleče,
s cvetjem ga omeče.


Uspavanka

Kaj bo sinku sen prineslo?
Ptičje krilo, tenko veslo,
ali kita rožmarina?
Aja tuta, nana nina!

Krilo se je utrudilo,
veslo se je polomilo,
suha kita rožmarina –
aja tuta, nana nina!

Kaj bo sinku sen prineslo?
Niti krilo, niti veslo,
niti kita rožmarina,
le popevka materina:
aja tuta, nana nina!


Stari Medo

Brunda gunda, brunda gunda -
meda polna skleda!
Stari Medo - bistra glava:
prazna skleda - Medo spava -
Brunda gunda, brunda gunda -
meda polna skleda!
Če pa vidi polno skledo,
rad vam pleše stari Medo!
Brunda gunda, brunda gunda -
meda polna skleda!

KOLOFON

Naslovnico ilustrirala NINA MRŠNIK
Oblikoval TOMAŽ PLAHUTA
Izdal in založil ENO

PODATKI O KNJIGI

Otroška knjiga
© 2014
Elektronska knjiga
ISBN 9789616943307 (ePub)