Poglavje iz knjige

Rachel Naomi Remen / Blagoslovi starega očeta

POGLAVJE

Sprejemanje blagoslovov

Večini med na­mi je bi­lo da­nih ve­li­ko več bla­go­slo­vov, kot smo jih sprejeli. Ne vza­me­mo si časa, da bi bi­li bla­go­slov­lje­ni, ali pri­pra­vi­mo pro­sto­ra za to. Živ­lje­nje si pol­ni­mo z dru­gi­mi stvar­mi, ta­ko da nam primanj­ku­je pro­sto­ra za spre­je­ma­nje bla­go­slo­vov. Ne­ka mo­ja pa­ci­ent­ka mi je ne­koč za­u­pa­la, da nas včasih vi­di ob­da­ne z bla­go­slo­vi kot z le­ta­li, ki krožijo nad le­ta­liščem in čaka­jo na do­vo­lje­nje za pri­sta­nek. Čaka­jo na trenu­tek našega časa, na našo po­zor­nost.
Re­sno obo­le­li lju­dje se po­go­sto pre­pu­sti­jo in bo­le­zen jih pr­vič v živ­­lje­nju od­pre. Ne­ka­te­ri se naučijo spre­je­ti vse bla­go­slo­ve, ki so jim da­ni, ce­lo ti­ste, ki so jim bi­li da­ni že dav­no. Ta­ki lju­dje so mi po­ka­za­li, ka­ko naj spre­je­mam svo­je bla­go­slo­ve.
Pred mno­gi­mi le­ti sem ne­go­va­la žen­sko po ime­nu Mae Tho­mas. Odraščala je v Ge­or­gi­ji, in čeprav je dol­ga le­ta žive­la v Oaklan­du v Kaliforniji, ne­kje glo­bo­ko v se­bi ni ni­ko­li za­pu­sti­la sve­te­ga ozem­lja svo­je­­ga otroštva. Vse živ­lje­nje je ga­ra­la. Čisti­la je po hišah in vzre­di­la se­dem otrok in kar ne­kaj vnu­kov. Ko sem jo spo­zna­la, je bi­la že sta­ra in pre­rešeta­na od ra­ka.
Mae je sla­vi­la živ­lje­nje. Njen smeh je bil čisto ve­se­lje in bil je na­le­z­ljiv. Po vseh teh le­tih se na­sme­hnem že ob mi­sli na­njo. Ko jo je bo­le­zen vse bolj zde­lo­va­la, sem ji začela vsa­kih ne­kaj dni te­le­fo­ni­ra­ti, da sem pre­ve­ri­la, ka­ko ji gre. Ve­dno se je ena­ko ogla­si­la. Re­kla sem ji: »Mae, ka­ko si?« Zahihitala se je in od­go­vo­ri­la: »Bla­go­slov­lje­na sem, se­stra, bla­go­­slov­lje­na sem.«
Te­le­fo­ni­ra­la sem ji tu­di ti­sto noč, pre­den je umr­la, in do­mači so ji prine­sli te­le­fon k po­ste­lji. »Mae,« sem re­kla, »Ra­chel tu­kaj.« Slišala sem, kako kašlja in se od­hr­ka­va, ka­ko se tru­di za­je­ti do­volj sa­pe v ra­ka­va pljuča, da bi spre­go­vo­ri­la, in pre­dre­ti me­glo mor­fi­ja, da bi se po­ve­za­la z mojim gla­som. Oči so me za­pe­kle od solz. »Mae,« sem po­no­vi­la, »Ra­chel tu­kaj, ka­ko si?« Sle­dil je spr­va ne­pre­po­zna­ven zvok, ki se je počasi odmo­tal v glo­bok hi­hot. »Bla­go­slov­lje­na sem, Ra­chel. Bla­go­slov­lje­na sem,« mi je re­kla. Mae je bi­la ena ti­stih lju­di. In ne­ma­ra smo vsi.
Mar­tin Bu­ber nas opo­mi­nja, da je že žive­ti sve­to. Že bi­ti je bla­go­slov. Kaj nam pre­prečuje spre­je­ma­ti živ­ljenj­ske bla­go­slo­ve, če ima Bu­ber prav? Ne gre ve­dno za ne­kaj ta­ko pre­pro­ste­ga, kot je po­manj­ka­nje časa. Po­go­sto ne pre­po­zna­mo bla­go­slo­va, ko nam je dan, ali pa ga ne živi­mo, ker nas ovi­ra­jo la­stne za­mi­sli o živ­lje­nju. Včasih za­mr­zne­mo v pre­te­klo­sti in včasih se ne za­ve­mo možno­sti, ki jih po­nu­ja se­da­njost. Mo­goče se čuti­mo upra­vičeni do nečesa, kar nam je bi­lo da­no po mi­lo­sti. Ali pa ob­tičimo v občut­ku žalo­sti nad sve­tom in do­vo­li­mo sr­cu, da se zlo­mi. In ta­ko se, obda­ni od bla­go­slo­vov, počuti­mo pra­zne.
Le če se počuti­mo bla­go­slov­lje­ne, lah­ko bla­go­slav­lja­mo dru­ge. Za bla­go­slav­lja­nje živ­lje­nja je ne­ma­ra nuj­ne­je, da se ga učimo sla­vi­ti namesto boljšati. Mo­goče bi mo­ra­li bi­ti hva­ležni za ta­ko, kakršno je, in spre­je­ti tudi ti­sto v njem, česar ne zmo­re­mo ra­zu­me­ti. Mo­goče bi mo­ra­li prepoznava­ti ra­dost. Mo­goče nam ni tre­ba so­di­ti, da bi svet na­pre­­­do­val, in mo­goče je­za ni na­jučin­ko­vi­tejše oro­dje za spre­mem­bo. In naj­­po­mem­bnejše, mo­goče bi mo­ra­li po­nižno pre­po­zna­ti, da boljšanje sve­ta ni osam­lje­na naloga.
Knjiga Blagoslovi starega očeta
La­rry ni ve­del za te stva­ri. Z ženo sta me obi­sko­va­la že ne­kaj me­se­cev. Na za­ključno se­an­so je prišla sa­mo žena. »Kje je La­rry?« sem jo vprašala. »Te­le­fo­ni­ra­li so mu iz Wa­shing­to­na,« je re­kla. »Ko sem od­ha­ja­la, je še zme­raj go­vo­ril.« »Pa kaj ni oblju­bil, da bo ob sre­dah prost?« sem vprašala. Po­gle­da­la me je in se žalo­stno na­sme­hni­la. »Za­puščam ga,« je re­kla. »Mi­sli­la sem, da se bo, če mi ga bo us­pe­lo spra­vi­ti sem, mo­goče za do­volj dol­go osre­do­točil na­me in na otro­ke, da mu bom lah­ko po­ve­da­la.«
Sti­sni­lo me je pri sr­cu. La­rr­yja sem spo­zna­la pred de­se­ti­mi le­ti, ko so mu di­a­gno­sti­ci­ra­li Ne­hod­gki­nov lim­fom. Bi­lo mu je de­ve­tin­dvaj­set let in kot mlad bor­zni po­sre­dnik je imel pred se­boj obe­tav­no pri­ho­d­nost. Dve zdrav­ni­ko­vi be­se­di sta jo iz­bri­sa­li. La­rry in žena sta se bo­ri­la. Glo­bo­ko za­lju­blje­na sta se pod­pi­ra­la vse le­to su­ro­ve ke­mo­te­ra­pi­je. Nju­ni otro­ci so bi­li maj­hni in ime­la sta ve­li­ko, za kar je bi­lo vre­dno žive­ti. To­da osem me­se­cev po končani ke­mo­te­ra­pi­ji se je rak vr­nil. La­r­r­yju so pre­sa­di­li ko­stni mo­zeg. Te­daj je po­sto­pek zah­te­val smrt vsa­ke­ga dru­ge­ga bol­ni­ka. La­rry je tve­gal, ker je stra­stno lju­bil živ­lje­nje. In bil je eden ti­stih, ki ima­jo srečo.
Po končanem zdrav­lje­nju je bil dru­gačen člo­vek. »V živ­lje­nju ne gre le za služenje de­nar­ja,« mi je re­kel. Pre­pričan, da mu je bi­lo pri­za­ne­šeno iz ne­ke­ga ra­zlo­ga, je začutil, da mo­ra iz­ko­ri­sti­ti čas za spre­mi­nja­nje sve­ta. Zapu­stil je svet po­sla in se pre­dal de­lu na no­vem po­dročju va­ro­va­nja oko­lja.
V na­sle­dnjih de­se­tih le­tih je va­ro­va­nje oko­lja prešlo v vsedržav­no giba­nje in La­rr­yja je ob­se­dlo. Začel je de­la­ti po pet­de­set ur na te­den. Na­to po šest­de­set. Sko­raj ne­ne­hno je po­to­val, ko pa je bil do­ma, je dol­­go v noč pošiljal fa­kse in elek­tron­ska spo­ročila. Ne­re­dno je je­del in spal. Minevali so me­se­ci, ne da bi po­kle­pe­tal z otro­ki, preživel večer z ženo ali si pri­voščil čas za­se. Živel je na ro­bu iz­go­re­lo­sti. To­da ve­dno je bi­lo tre­ba opra­vi­ti še ne­kaj nuj­ne­ga, nov načrt, no­vo nalogo. Žena in otro­ci so se spr­va počuti­li osam­lje­ne, po­sto­po­ma pa so si obli­ko­va­li živ­lje­nje brez nje­ga.
»Re­ci­te mu, da bi ga ra­da vi­de­la,« sem re­kla ženi.
Po­ki­ma­la je. »Re­kla mu bom, po­tem ko mu bom po­ve­da­la, da ga zapuščam,« je pri­vo­li­la.
La­rry je prišel čez ne­kaj dni. Po­tr­to se je se­se­del na stol nas­pro­ti. Njegov vi­dez me je pre­tre­sel. »Ca­rol je re­kla, da bi se ra­da po­go­vo­ri­la z ma­no.«
»Da,« sem re­kla. »Po­ve­da­la mi je, da te za­pušča.«
»Res,« je odvr­nil. »Tu­di me­ni je po­ve­da­la.«
Za­jo­kal je. »Pred de­se­ti­mi le­ti sem sko­raj iz­gu­bil živ­lje­nje,« mi je rekel. »Te­daj ga ni­sem, se­daj pa sem ga.«
»Ka­ko si se počutil ta­krat?« sem ga vprašala.
»Ne­močen sem bil,« je re­kel. »Živ­lje­nje mi je pol­ze­lo sko­zi pr­ste. Čutil sem, da mi zmanj­ku­je časa.« Obmol­knil je. »Še ve­dno se počutim ta­ko,« je na­da­lje­val. «Svet umi­ra. Ver­je­tno ne bo­mo ime­li dru­ge pri­lož­no­sti.«
Molče sva se­de­la in se gle­da­la. Sr­ce me je bo­le­lo za te­ga do­bre­ga moške­ga. »Kdaj si za­dnjič je­del s svo­jo družino?« sem ga vprašala. Zma­jal je z gla­vo. »Ne spo­mnim se.«
»Ali za­dnjič le­gel, ne da bi na­sta­vil bu­dil­ko?« Spet je zma­jal z gla­vo. »Se spo­mniš, kdaj si se za­dnjič igral z otro­ki ali jim pre­bral prav­lji­co?«
»Ne spo­mnim se,« je ti­ho re­kel.
»La­rry, pa bi ta­ko rav­nal s pe­ga­sto so­vo?« Za­zrl se je v tla in zma­jal z gla­vo. Vi­de­la sem, da je spet za­jo­kal.
»Mi­slim, da ne bom zmo­gel,« je re­kel.
Re­kla sem mu, da ra­zu­mem, ka­ko po­mem­bno je nje­go­vo de­lo. Mol­če je po­ki­mal. »Te je služenje živ­lje­nju osrečilo?«
Zme­de­no me je po­gle­dal. »Ka­ko naj bi te služenje živ­lje­nju osrečilo?« je vprašal. »Služenje zah­te­va žrtvo­va­nje.«
Mo­goče pa ne. Na vseh le­ta­lih v Združenih državah ve­li­ko­krat na dan učijo eno te­melj­nih načel pra­ve­ga služenja. La­rry, ki vsa­ko le­to pre­­le­ti sko­raj dva mi­li­jo­na ki­lo­me­trov, ga je slišal sto­­krat in stokrat, ne da bi pre­po­znal njegov po­men za­se. Gre za tre­nut­ke tik pred vzle­tom, ko ste­­var­de­sa reče: »Če pa­de zračni tlak v ka­bi­ni, se sprožijo ki­si­ko­ve ma­ske nad va­mi. Najprej jo na­de­ni­te se­bi in šele na­to po­ma­gaj­te po­tni­ku ob sebi.« Služenje te­me­lji na po­dme­ni, da je vsa­ko živ­lje­nje vre­dno pod­­po­re in preda­no­sti. La­rry jo je upošte­val pri vsa­kem živ­lje­nju ra­zen pri svo­jem.
Ko bi žele­la po­ra­zi­ti lju­di, ki na­me­nja­jo živ­lje­nje spre­mi­nja­nju sve­ta, bi se jih lo­ti­la na­tančno ta­ko. Red­ke bi od na­me­re zma­mi­li sla­va ali oblast ali ce­lo bo­ga­stvo. Ven­dar bi jih lah­ko zme­dla in usta­vi­la kot La­rr­yja. Nji­ho­vo pre­da­nost bi upo­ra­bi­la pro­ti njim, pri­ga­nja­la bi jih k de­lu, do­kler se ne bi ta­ko izčrpa­li in iz­pra­zni­li, da bi obne­mo­gli. Pa­zi­la bi, da ni­ko­li ne bi odkrili, da bla­go­slav­lja­ti živ­lje­nje po­me­ni pred­vsem to, da se na­pol­niš do vr­ha, ta­ko da se tvo­ji bla­go­slo­vi izli­je­jo na dru­ge.

Vdih in izdih

Vsak dan začnem in končam s starodavnim obredom, prevzetim od prijazne starejše tibetanske nune. Takoj ko se zjutraj zbudim, vzamem prazno skledico, ki jo imam v ta namen, in jo počasi napolnim s tekočo vodo. Nedvomno so imeli pobudniki tega obreda v mislih kak visokogorski potok. Jaz odprem kuhinjsko pipo in pustim vodo, da nekaj časa teče, nato pa nastavim podnjo skledico in jo napolnim.
Medtem ko se polni, razmišljam o podrobnostih v svojem življenju, pa naj so kakršne koli že. O ljudeh, s katerimi preživljam čas, o zdravstvenem stanju, o težavah, s katerimi se spopadam, o svojih odlikah in veščinah, o razočaranjih in uspehih, o skrbeh, osebni nadarjenosti, osebnih omejitvah, o domu, o imetju, o izgubah, o preteklosti. Medtem ko se skleda polni, iskreno in brezpogojno kot vodo sprejemam tudi svoje življenje. Z zelo počasnimi koraki, tako da ne polijem niti kapljice, odnesem skledico v zaseben kotiček v svojem domu, postavim jo tja in poklonim vse, kar vsebuje, služenju življenja. Pustim jo tam in začnem dan.
Spoznala sem, da je ta obred globoko zdravilen zame. Misel, da je mogoče uporabiti vse stvari za podporo življenju, nekako zgladi robove, odstrani meje med žalostjo in veseljem, ranami in močjo. Mogoče enakovredno služijo življenju. S takim posvečanjem lahko vse stvari nazadnje razodenejo svojo pravo vrednost in pomen.

Elektronska knjiga Blagoslovi starega očeta
Vsak večer je zadnje, kar naredim, preden ležem, to, da odnesem skledico ven in izlijem vodo iz nje na zemljo. Nato jo obrnjeno položim na posebno mesto v stanovanju, pogasim luči in ležem k počitku. Mogoče se ta cikel odkritosrčnega sprejemanja vsega, kar mi je dano, uporabljanje vsega za služenje življenju okoli mene in popolno izpuščanje nanašajo prav toliko na modrost vsega življenja kot na modrost vsakdanjega življenja.


Nakup