Šamansko potovanje: uvod

Drugo poglavje

http://eno.si/prirocniki/pot-samana

Šaman je beseda iz jezika sibirskih Tunguzev in antropologi po vsem svetu so jo sprejeli kot oznako za osebe v najrazličnejših ne­za­hodnih kul­turah, prej označene kot »čarovniki« ali »čarovnice«, »vra­či«, »uročniki«, »vidci« in podobno. Med prednostmi uporabe tega izra­za je tudi, da ne vsebuje nikakršnih predsodkov, podtonov ali spornih pomenov, povezanih z bolj razširjenimi oznakami. Poleg tega je tudi res, da vsakršen zdravilec ali vrač ni nujno šaman.

Šaman je oseba, ki namerno stopa v spremenjeno stanje zavesti, da bi vzpostavila stik s sicer skrito resničnostjo in se v njej dokopala do znanja, moči in pomoči za druge ljudi. Šaman ima najmanj enega in navadno po več »duhov«, ki mu osebno služijo.

Kot meni Mircea Eliade, se z uporabo stanja zavesti, ki ga Eliade po zahodni mistični tradiciji imenuje »ekstaza«, šaman razlikuje od dru­gih vrst čarovnikov in vračev. Pravilno poudarja, da ga ne opredeljuje zgolj praksa ekstaze, saj pozna njene posebne tehnike. Eliade trdi: »Zato vsak ekstatik ne more veljati za šamana, kajti šaman se specializira v transu, med katerim naj bi njegova duša zapustila telo in se vzpela v nebo ali spustila v podzemlje.«(1) K temu bi dodal, da šaman v svojem transu navadno deluje v prid bolnika tako, da mu povrne dobrodejno ali življenjsko moč ali pa iz njega izvleče škodljivo moč. Potovanje, ki ga omenja Eliade, je namenjeno zlasti obnovi moči ali priklicu izgubljene duše.

»Ekstatično« ali spremenjeno stanje zavesti in priučeno strategijo, značilna za šamansko delo, je mogoče uporabno imenovati šamansko stanje zavesti (odslej: ŠSZ). Zajema »trans« ali zamaknjenost ali presežno stanje zavesti in tudi priučeno zavedanje šamanskih metod in domnev v takem spremenjenem stanju. ŠSZ se razlikuje od običajnega stanja zavesti (odslej: OSZ), v katerega se šaman vrne po opravljenem delu. ŠSZ je kognitiven pogoj, v katerem oseba zaznava »neobičajno resničnost« Carlosa Castanede in »izjemne manifestacije resničnosti« Rober­ta Lowieja.(2)

Priučena sestavina ŠSZ vključuje podatke o kozmični geografiji neobičajne resničnosti, tako da oseba lahko ve, kam naj potuje, da bi naletela na primerno žival, rastlino in druge moči. Zajema tudi védenje o tem, kako ŠSZ omogoča dostop do šamanskega spodnjega sveta, in šamanovo zavedanje, da mora imeti v ŠSZ posebno namerno poslan­stvo. Šaman je oseba, ki mora v ŠSZ opraviti nalogo in poznati osnovne metode, da jo uspešno opravi, zato v neobičajno zavest ne vstopa igraje, temveč z resnim namenom. Če želi, na primer, iz spodnjega sveta priklicati bolnikovo žival, ki varuje njegovo moč, mora poznati tehnike, ki mu omogočajo sestopiti v spodnji svet, stopiti vanj, najti žival mo­či in jo varno pripeljati nazaj. Nato mora v OSZ vedeti, katere napotke naj da bolniku.

V ŠSZ navadno občuti nepopisno veselje nad tem, kar vidi, ter strahospoštovanje do čudovitih in skrivnostnih svetov, ki se odpirajo pred njim. Njegova izkustva so kot nekakšne budne sanje, ki se zdijo resnične in v katerih lahko nadzira svoja dejanja in usmerja svoje dogo­divščine. Medtem ko je v ŠSZ, pogosto osupne nad resničnostjo vsega, kar se mu kaže. Pridobi dostop do povsem novega, pa vendar znano sta­rodavnega vesolja, ki ga oskrbi s pomenljivimi podatki o pomenu njegovega življenja in smrti ter mesta v celotnosti obstoja. Med veličast­nimi dogodivščinami v ŠSZ ohranja zavesten nadzor nad smerjo poto­vanj, ne ve pa, kaj bo odkril. Samozavestno raziskuje neskončna bivališča veličastnega skritega vesolja. Nazadnje se vrne z odkritji, s katerimi kopiči svoje znanje in pomaga drugim.

Šaman je izveden videc, ki običajno deluje v temi ali vsaj s pokritimi očmi, da bi videl bolj jasno. Zato navadno opravlja svojo prakso ponoči. Nekatere vrste šamanskega videnja je mogoče izpeljati z odprtimi očmi, toda tovrstna zaznava je navadno plitvejše narave. V temi imajo motnje vsakdanje resničnosti manjši vpliv na zavest, tako da se šaman lažje osredotoči na vidike neobičajne resničnosti, bistvene za nje­govo delo. Zgolj tema pa ne zadostuje za šamansko videnje, kajti videc mora tudi stopiti v ŠSZ, pogosto s pomočjo bobnov, marak, petja ali plesa.

http://eno.si/prirocniki/pot-samana

Prvo potovanje

Pripravljeni ste na prvo izkustveno doživetje v šamanizmu, preprosto raziskovalno potovanje po tunelu navzdol v spodnji svet. Vaša edina naloga je priti skozi tunel, mogoče videti, kaj leži spodaj, in se nato vrniti. Preden začnete, morate povsem razumeti napotke.

Za nalogo boste potrebovali boben (ali posnetek šamanskega bob­nanja) in nekoga, ki vam bo pomagal bobnati. Če nimate bobna ali po­snetka, naj nekdo hitro taplja z jušno žlico po knjigi s trdimi platni­cami tik ob vaši glavi. Gre za zelo improvizirano tehniko in navadno je precej manj učinkovita kot bobnanje.

Počakajte, dokler se povsem ne umirite in sprostite, in se šele nato lotite te in tudi drugih šamanskih vaj. Predhodnih štiriindvajset ur ne pijte alkohola in ne jemljite psihedelikov, tako da boste povsem zbrani in vam moteče podobe ne bodo begale uma. Predhodne štiri ure jejte zelo malo ali pa sploh ne. Izberite temen in miren prostor. Sezujte čevlje, zrahljajte oblačila in udobno lezite na tla. Ne uporabite vzglavnika. Nekaj­krat globoko vdihnite in izdihnite. Sprostite roke in noge. Nekaj minut mirno ležite in razmišljajte o nalogi, ki jo boste opravili. Nato za­prite oči in jih pokrijte z dlanjo ali podlaktom, da preprečite vsakršno svetlobo.

Vizualizirajte odprtino v zemljo, ki se je spomnite iz nekega obdobja v življenju. Mogoče se je spominjate iz otroštva ali pa ste jo vide­li prejšnji teden ali celo istega dne. Primeren je kakršen koli vstop v zem­ljo — lahko je luknja, ki jo je izkopala žival za svoj brlog, votlina, votlo drevesno deblo, vrelec ali izvir, celo močvirje ali odprtina, ki jo je na­redil človek. Prava je tista, ki vam zbuja lagodne občutke in jo zlahka vizualizirate. Nekaj minut jo glejte, ne da bi stopili skoznjo. Bodite po­zorni na vse podrobnosti.

Nato recite pomočniku, naj začne močno, enolično in hitro bobnati. Udarci naj bodo ves čas enako močni in tudi premori med njimi morajo biti enaki. Najbolj učinkovito je bobnanje v tempu okrog 205 do 220 udarcev na minuto. Za potovanje si vzemite deset minut. Pou­čite pomočnika, naj vas po desetih minutah s štirimi močnejšimi udarci opomni, da je čas za vrnitev. Nato naj kakšne pol minute zelo hitro bobna, saj vas tako spremlja med vračanjem, in vas na koncu s štirimi močnimi udarci po bobnu opozori, da je potovanje končano.

Ko se bobnanje začne, vizualizirajte izbrano odprtino v zemlji, sto­pite vanjo in odpotujte. Spustite se skozi odprtino in stopite v tunel. Sprva bo mogoče temen in zamegljen. Navadno se spušča pod rahlim kotom, včasih pa strmo pade. Pogosto je videti rebrast in zavija. Včasih pride kdo skozenj tako hitro, da se ga sploh ne zazna. Med spustom skozi tunel lahko naletite na naraven kamnit zid ali kakšno drugo oviro. Če se to zgodi, jo obidite ali poiščite razpoko in pojdite skoznjo. Kadar vam ne uspe, se vrnite in poskusite znova. Nikakor se preveč ne naprezajte. Če boste ravnali pravilno, boste nalogo opravili brez večjega truda. Uspešno potovanje in videnje sta odvisna od pravega razmerja med premočnim in prešibkim naprezanjem.

Na koncu tunela se boste znašli na prostem. Podrobno si oglejte pokrajino, potujte po njej in si zapomnite njene značilnosti. Raziskujte, dokler vas bobnanje ne opozori, da je čas za vrnitev. Vrnite se skozi tunel po isti poti, po kateri ste se spustili. Ne prinašajte ničesar s seboj. Potovanje je bilo namenjeno izključno raziskovanju.

Ko se vrnete, sedite in odprite oči. Naj vam ne vzame poguma, če vam prvič ne uspe. Poskusite znova ob malce hitrejšem ali počasnejšem bobnanju. Različni ljudje potrebujejo ob različnih priložnostih različen tempo.

Po dokončani vaji opišite pomočniku, kaj ste videli, da ne boste pozabili podrobnosti doživetja. Lahko jih tudi zapišete ali posnamete. S spominjanjem teh izkustvenih podrobnosti začnete nabirati znanje o ŠSZ.

Nekateri udeleženci delavnic so mi velikodušno opisali dogajanje med prvo vajo. Mogoče se vam bodo opisi zdeli poučni, ko jih boste primerjali s svojimi. Navajam nekaj poročil, ki sem jim pridal svoje pri­pombe. Opazili boste, da včasih omenjajo moje pozivanje, naj se vrnejo s potovanja. To navadno počnem na skupinskih seansah, a zgolj zato, da koordiniram udeležence.

Potovanja

Sledijo poročila o izkustvih ljudi, ki so se prvič odpravili na potovanje v spodnji svet. Gre za doživetja iz prve roke in zaupali so mi jih po vr­nitvi. Pripovedujejo v glavnem Američani srednjega razreda iz najrazličnejših okolij. V njihovih opisih boste morda opazili, da ne uporab­ljajo nikakršnih kvalifikacijskih izrazov, kot so: »Predstavljal sem si,« ali »Zamislil sem si.« Ko so se prepustili bobnanju in uporabili pre­prosto, pravkar opisano metodo, so doživljali stvari, ki so jim bile na nek nov način resnične, in so jih pozneje pogosto opisovali kot ene najglob­ljih v življenju.

Prvo poročilo vsebuje odličen opis pogostih koncentričnih krogov na stenah tunela:

»Ko se je razleglo bobnanje, sem v mislih stikal za kraji, ki sem jih poznal, in bi lahko predstavljali primeren vhod za sestop. Vizuali­ziral sem nekaj mest, pomembnih zame, o katerih sem menil, da bi bila primerna … toda nobeno mi ni ustrezalo. Spomnil sem se visoke votline ob nevadskem Piramidnem jezeru, skrivnostne in s čudovitim razgledom, a pomislil sem, da je tunel zagotovo izjemno dolg; nazadnje sem se spomnil veličastne votline iz otroštva, ene znamenitih turističnih točk. Se je imenovala Rubinasta votlina? Bila je nekje na jugu, morda v Georgii ali Severni Karolini.
Kakorkoli, bila je polna stalaktitov in stalagmitov — resnična votlina. Spustil sem se v temen in ozek prostor, a se nisem znašel v votlini svojih otroških fantazij z živalmi in zmaji in najrazličnejši­mi zverinami, temveč v povsem drugačni. Okoli mene so se razprli koncentrični obroči svetlobe in teme in me nekako nosili s seboj. Ni šlo toliko za občutek, da se spuščam skozi tunel, temveč da se tunel spušča vzdolž mene. Obroči so bili sprva okrogli, nato so spremenili obliko in prešli v navpične elipse, ves čas koncentrične in premikajoče se. Izmenjavajoči se vzorci teme in svetlobe so rahlo spominjali na žar, ujet med raze valovite cevi.
Od časa do časa me je popadla nestrpnost, kajti zdelo se je, da tu­nela ne bo konec, a opomnil sem se, da je dovolj že to, da sem v njem, čeprav bi bilo zanimivo doživeti še kaj drugega. Navpične elipse so prešle v vodoravne, ki so se čez čas postopoma razprle vzdolž vodoravne osi in se začele lomiti, dokler niso razkrile sive, zamegljeno osvetljene pokrajine — podzemnega morja, čez katero sem dolgo lebdel, opazoval valove, ki so se dvigali, kopičili in spet zgladili.
Tunel, skozi katerega sem sestopil, se je spuščal pod rahlim kotom kakšnih petnajst stopinj; toda potemnelo nebo nad podzemnim morjem me je kmalu usmerilo v naslednji tunel, ki se je nemudoma pravokotno spustil navzdol in poneslo me je skozenj. Na njegovih stenah so bili že znani koncentrični krogi svetlobe in sence, ki so me nekako utripali skozenj; nisem imel občutka, da padam, temveč da se namerno gibljem.
Presenetilo me je, ko sem slišal, da me kličejo nazaj, in nejevoljno sem privolil, da se vrnem, malce razočaran, ker mi ni uspelo priti do konca tunela, obenem pa osupel nad doživetjem. Vrnitev je bila hi­tra in lahka. Občutek strahospoštovanja in odkritja ostaja z menoj.«

Drugi udeleženec, ki je prav tako sestopil iz votline, je zaznal, da je izkusil spanju podobno stanje zavesti:

»Izbral sem votlino, ki sem jo poznal, saj sem bil v njej že štirikrat ali petkrat. Leži v gozdu in vhod meri dober meter v premeru. Spu­stil sem se v velik prostor z več prehodi, ki se nadaljujejo navzdol v goro. Moral sem čez nekaj precej globokih razpok in prišel do točke, kjer se je treba skoraj zriniti naprej.
Spustil sem se v najgloblji del votline. Še nikoli dotlej nisem bil globlje od tiste točke. Toda nekako sem šel naprej in prišel ven skozi dru­gi vhod, pravzaprav izhod, in stopil na tropski otok z lepo široko obalo, tropskimi ptiči in bujnim tropskim rastlinjem. Pravi raj!
Nato sem se vrnil. Bilo je skoraj tako, kakor da bi spal, a se dovolj dobro poznam in vem, kdaj spim; nisem spal.«

Tudi v naslednjem opisu je udeleženec za sestop uporabil votlino:

»Zdelo se mi je, da se zelo dolgo pripravljam na odhod. Nazadnje sem se osredotočil na znano votlino v Franciji, v kateri so živeli pri­mitivni ljudje. Stopil sem vanjo in hodil in hodil. Nikjer se ni zni­žala pod mojo velikost, zato se mi ni bilo treba plaziti. Hodil sem naprej. Nazadnje se je razširila v veliko odprtino. Šel sem skoznjo in zagledal klif. Obšel sem ga in se vzpel na hrib, tako da sem se­del nad votlino. Užival sem v širnem in prostranem razgledu. Nato sem se vrnil.«

Ljudje z neobičajnim šamanskim potencialom lahko že med prvim izkustvom vidijo, a tudi čutijo, slišijo in vonjajo. V naslednjem opi­su je udeleženec zaznal občutek, da drsi, se plazi po rokah in kolenih in zaznava tudi hladnost vode:

»Začel sem ob majhnem izviru na posestvu, kjer živim. Začutil sem, da se izjemno manjšam, ko sem šel pod veliko skalo. Stopil sem v zelo majhen, moker kanal, ki se je nekaj časa vzpenjal. Čutil sem, da se plazim po rokah in kolenih. Bilo je zelo temno. Brž ko sem se toliko oddaljil od odprtine, da je nisem mogel več videti, se je zelo stemnilo. Čez čas je vzpon zelo nenadoma prešel v spust in nisem vedel, kam grem. Čutil sem, da drsim po mokrih skalah na­vzdol. Nazadnje sem prispel v zelo velik prostor, v katerem je bil vodni tolmun. Voda je bila zelo mrzla.
Na drugi strani vode se je rahlo svetlikalo in pomislil sem, da mo­ra biti nekaj tam čez ali zunaj, zato sem jo prebredel in na nekaterih mestih preplaval. Spominjam se občutka, da me zelo zebe. Sledil je zelo strm vzpon po ozkem kanalu, podobno kot v votlini. Prišel sem na travnik, ki je bil živo zelen in ga je senčil velikanski hrast. Sedel sem podenj in odkril, da imam na sebi usnjena oblačila, ne­kakšne indijanske oprijete hlače in srajco.
Pod drevesom je bilo zelo prijetno, a je prišel čas za odhod. Nejevoljen sem bil, ker se moram vrniti, a ker sem dober učenec, sem sledil napotkom in prišel na kraj, kjer sem se moral vzpeti iz tolmu­na. Odkril sem, da na sebi nimam več pajkic, temveč kavbojke in pohodne čevlje. Nato sem se vrnil v izvir. Nebo je bilo sivkasto, ob­lačno. Dobil sem občutek doma, da sem spet tam, kamor spadam.«

Šamansko potovanje: uvod was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.


Read the original article