Vsakdanja norost

Lisa Appignanesi

Vsakdanja norost je naprodaj v spletni knjigarni Eno.

Odlomki iz knjige

Smo v naši četrti — ali je peta? — hiši v Montrealu, poslednjem delu potovanja, ki je pripeljalo moje starše in njuna dva otroka, od katerih sem bila mlajša, iz povojne Poljske skozi Francijo v Kanado. Po petih ali šestih letih, odkar smo se priselili, smo razmeroma dobro preskrbljeni, vsaj finančno, in živimo v novi hiši, kupljeni po arhitektovem načrtu za stanovanjsko naselje. Dreves še ni. Predel je raven, omejujejo ga le železniški tiri in klub za golf, ki ne sprejema judov. Zgodovina nam nenehno dokazuje — čeprav v želji, da bi mislili dobro o človeškem sorodstvu in sebi, tega nočemo priznati –, da biti žrtev grozodejstev nekako še ne pomeni, da nas imajo ljudje raje. Vsaj ne, dokler ne speremo prvih znakov škode in se vedemo bolj podobno drugim ali morda obogatimo — čeprav ne preveč.

Mati stoji pred ogledalom v kopalnici. Nanaša vlažilno kremo, senčila za veke, rdečilo za ustnice. Spakuje se, kot se pač ženske, kadar nanašajo kozmetiko. Dvig in razteg svetlo modrega očesa, pogled kot v transu, šobljenje, stisk rdeče ustnice na ustnico, filmski nasmeh.

Oče jo čaka, da se bosta odpeljala na delo. Delata skupaj. Vedno je prepočasna. Njemu se vedno mudi.

Stojim ob vratih v kopalnico, čakam, da pridem na vrsto, in opazujem. Starši me na svoji poti v službo navadno odpeljejo do šole.

Nenadoma oče izbruhne, preklinja v vseh jezikih, ki se jih domisli, jo priganja, naj se zgane. Vsaka beseda je udarec z bičem besnega sovraštva. Njegov obraz je spačen. V mojem spominu je videti kot ena tistih messerschmidtskih glav z zevajočimi usti, ki so kot črna luknja, razgaljenimi zobmi, tesno stisnjenimi očmi, strašljivo besen človek.

Nato se vrata zaloputnejo in ni ga več.

Medtem mati otrpne in se počasi osredotoči na lica. Še naprej nanaša rdečilo, komaj da trene z očmi. Konča, nemo zažvižga, pobere ročno torbico in plašč ali po meri sešit jopič, ves čas ponavljajoč, da se očetu mudi.

Ne pozabite, prosim, da se moji starši ljubijo, da so tesno povezani dan in noč, noč in dan.

Ves čas vožnje po predmestnih ulicah, ko se ustavljamo pred semaforji, vzpenjamo na grič, mati klepeta v tri dni. Oče je mrk in molčeč, glasno speljuje, kadar se prižge zelena, in močno zavira pred rdečo. Izstop pred šolskimi vrati kakšnih deset minut pozneje je pravo olajšanje.

Zahvaljujoč temu vsakodnevnemu ritualu znam kleti kot furman, pa čeprav ne zmorem več kot nekaj kratkih stavkov v poljščini.

In poznam obraz besa.

»Počasneje, ne tako hitro,« je ponavljala mati v različnih jezikih.. »Powolny«, »Pas si vite.« »Ne hiti. Ne, ne prehitevaj. Ne, ne, počasneje, Zavri, zavri!« Njen glas je prehajal v vreščanje. »Ubiti nas hočeš …«

Vedela sem, da se temu reče vožnja z zadnjega sedeža. Zato nisem mogla razumeti, zakaj mati sedi spredaj. Čeprav sem jo sčasoma razumela. Nista preživela nacistov in šest let vojne ter prepotovala vso razdaljo do Kanade, da bi umrla v snežnem viharju na neki stranski cesti sredi ničesar.

Cestnega besa še niso opredelili, a zagotovo sem ga videla veliko. Oče je godrnjal, prižigal cigareto za cigareto in na koncu izbruhnil, najprej mogoče na posebnost kakšnega voznika, nato pa, po kakšni materini pripombi, še nanjo. Poplava kletvic, čeprav barvitih, ko se oziram nazaj, je bila strašljiva. Pogosto je dosegla višek s tem, da ji je grozil in tulil, čemu ne vzame krmila v roke, če je že tako brihtna.

Ni ga. Ni mogla. Ni znala voziti.

Če ga je zaradi prehitre vožnje ustavil policist, kar se je zgodilo kar pogosto, se je besno vrnil v avto, leden kot okolje, in momljaje preklinjal. Čeprav se ne spomnim, da bi mati dejansko rekla: »Saj sem ti rekla,« je bila njena drža nadvse zgovorna.

Oče, otrdel v kujavi jezi, je nato utihnil poslušal poročila, dokler se vse skupaj ni ponovilo.

Ko smo prispeli do moje odročne šole, mi je odleglo kot živali, ki jo izpustijo iz kletke. Čez čas, ko sem začela kdaj pa kdaj razmišljati o teh stvareh, sem se zaobljubila, da se ne bom nikoli poročila, da bom vedno vozila sama in se nikoli ne bom vozila s kom drugim. Slednje mi je uspelo; postala sem prva ženska, ki je v Quebeški provinci dobila dovoljenje pri šestnajstih. Tudi mati se je sčasoma naučila voziti, čeprav nikoli samozavestno, kakor da bi z zadnjega sedeža ves čas slišala lastni glas, ki jo zadržuje.

Kar zadeva zaobljube, da se ne bom poročila, je bilo malo bolj zapleteno. Moj prvi mož ni vozil, kar mi je ustrezalo, a je svoj bes izražal drugače. John je vozil in v dneh ognjevite strasti me sploh ni brigalo, da je za krmilom. Ko se je razjezil, sem se zalotila, da zvenim malce podobno materi — na katere stran se nisem nikoli postavila, česar me je sram priznati, čeprav sem se bala očetove jeze. Brezobzirno, kot znajo dekleta, ko ponotranjijo mizoginijo in se identificirajo z napadalcem, sem vedno pomislila, da ga ne bi smela izzivati.

Ko sem torej zaslišala materin glas z zadnjega sedeža, ki je prihajal iz mojih ust, sem se odločila, da bom na daljših vožnjah dejansko sedela na zadnjem sedežu in se prepustila transu in sanjarjenju o knjigah. Včasih mi je uspelo. Včasih ni, in ko mi je »Počasneje,« izskočilo iz ust, je John segel po naslednji cigareti in glasneje privil glasbo.

Vedela sem, da je jezen. Bes je izražal tako, da je pobegnil v glasbo. Beg je bil boljši od prepira, se mi je zdelo. Toda tudi glede tega, ko se zdaj oziram nazaj, se mi zdi možno, da je, čeprav je z materjo nisva izražali, jeza ostajala v naju, prikrita in potlačena, kot je pritikalo ženskam, tako da je nisva prepoznali kot jeze. In ker ji nisva namenjali pozornosti, se je preoblikovala.

Med mirovniki Združenih narodov velja, da bi morale za vsako mizo, za katero se podpisujejo mirovni sporazumi, sedeti ženske, saj so boljše pogajalke. Kot občasna zgodovinarka vem, da gre mogoče za sposobnost, pridobljeno v stoletjih »drugotnosti«, rezultat tega, da smo bile na milost in nemilost prepuščene moški oblasti. Ni absolutna resnica — zagotovo ne, kadar vzplamti zatrta strast ali ljubezen, ki postane strupena. Toda zunaj materialne znanosti je bolj malo absolutnih resnic, zato sem vesela, da so ženske boljše pogajalke za mir.

Ko gledam pogovore s prosilci za grški azil, potem ko so tvegali smrt med prečkanjem morja, ali pravzaprav s komerkoli, ki ga je sodobni vojni svet odvrgel v begunsko taborišče, verjetno nisem edina, kadar včasih pričakujem, da bom slišala izraz hvaležnosti gostiteljem ali že za to, da so bili rešeni ali da so končno prispeli v kraj, kjer je razmeroma varno.

Komaj kdaj izrečejo besedo zahvale. Pogosteje strmijo v kamero z izbruhi besa in se nikomur ne zahvaljujejo za dejstvo, da so bili rešeni, redko sploh priznajo, da se ljudje trudijo biti gostoljubni. Postavljajo zahteve ali se nasršijo ob vsakem izrazu dobrodelnosti.

Njihova drža s primesjo ponosne zamerljivosti in nepripravljenosti, da bi se opravičili, me včasih spominja na očeta. Lahko so tihi ali glasni, toda na glede na to, kaj si mislimo o njih, nočejo biti hlapčevski. Le ženske podlegajo vreščanju. Ne gre za to, da ne bi bili tudi hvaležni, toda upravičeno zahtevajo enakost.

Predvsem pa besnijo nad nečloveškostjo svojega izkustva — bombami, preganjanjem, sušo, denarjem, ki ga je žrtvovala vsa družina, da bi mogli ubežati, le da se jih nato, ko prispejo na prehodni cilj, obravnava kot prosilce in ne kot junake.

Njihov bes je docela upravičen. Razumem ga. Zakaj se morajo poleg vsega drugega spopadati še z grozo birokracije? Toda izražanje jeze lahko doseže nasproten učinek, zlasti ko se ne znaša nad ustreznimi tarčami. Jeza ni le notranja sestra strahu, tudi prikliče ga. Kadar izbruhne v nasilje, sledi dodatno nasilje, ki včasih nakopiči nove krivice na prvega jeznega človeka. Ista logika velja tudi za skupine.

Pretehtana in prepričljiva razlaga s pridušeno jezo, ki pa odzvanja, ima veliko učinkovitejši politični vpliv. Grožnje, izrečene iz pozicije šibkosti, zlasti tistim, ki so deloma na tvoji strani, zelo redko dosežejo zaželen rezultat — kot je toliko političnih gibanj spoznalo na lastni koži. Toda jeza, usmerjena v učinkovit protest, ga lahko.

Vendar se nič ne zgodi čez noč.

Vsakdanja norost je naprodaj v spletni knjigarni Eno.

Izseki iz knjige

Nikoli mi ni bilo treba spoznati islamista ali krščanskega fundamentalista, borca proti splavu, kakršni vladajo svetu v Služkinjini zgodbi Margaret Atwood. Pa vendar živita v meni. Njuni podobi sta tako jasni in strah zbujajoči, kakor da bi bila soseda — pravzaprav še bolj, saj ju občila po globalnem dosegu spleta in socialnih omrežij ter novic prinašajo v mojo sobo in z njunimi poenostavljenimi obraznimi potezami, oblikovanimi v obrise strahu, v mojo domišljijo. In tu se šopirita, sovražnika žensk, prinašalca čistosti, ki bi vsekakor najraje zanikala, da sta se rodila iz ženske in predhodnega vlačuganja.

Od nekdaj sem se bala množic. In poenostavljenih gotovosti.

Ne vem, ali zato, ker sem se kot majhen otrok znašla v okoliščinah, ko so me porivali in vlekli in suvali med koleni in so ljudje vpili. Ali ker sem nizke rasti in ne morem videti čez glave drugih, da bi preverila, kaj se dogaja pred nagnetenimi telesi. Ali ker nikoli ne veš, kdaj se utegne množica spremeniti v maso, ki te zvleče v smer, kamor nočeš iti, zlasti še v navzočnosti policije. Ali ker v roju izgine vsakršen videz individualnih meja.

Tudi naše besede potujejo po zaslonih. Vsi smo ali bi lahko bili objavljeni pisci, pa naj gre za bloge, forume s komentarji, kritike predmetov ali knjig ali scenarije za nalaganje na YouTube. Nikomur nas ni treba urejati. Nikjer nobenega notranjega ali zunanjega cenzorja. Nobene avtoritete razen vrstnikov. Vse je objavljeno. In veliko vsega tega je prežeto z jezo. Nikogar ni, ki bi postavil meje podivjanemu, nerazumljivemu, anarhističnemu notranjemu otročku. Ali jeznemu uporabniku z upravičeno ali neupravičeno zamero do družbe.

Toda v nekem pogledu stari vedno izgubijo več kot mladi. Izgubijo svojo mladost in z njo zaupanje v čute, ki mogoče pešajo. Njihova prihodnost hitro izginja. Čas teče hitreje. Preteklost je videti daleč proč. Izgubljena je, čeprav se zdi, da je bila bolj intenzivna kot sedanjost. Kaj storiti drugega kot »besneti nad pojemanjem svetlobe«?

In ker življenje že pred tistimi dokončnimi prinaša toliko izgub, veliko več bentiš in godrnjaš. Nekoč sem mislila, da je izraz imeti tanko kožo metaforičen. Zdaj vem, da se koža resnično stanjša. Kar verjetno velja tudi za ohišje naših živcev. Vsi moji vrstniki, ne glede na njihovo stoičnost in javno modrost, so bolj godrnjavi, kot so bili.

Kajti ko se bliža smrt, imamo verjetno vse manj izgubiti.

Res je tudi, da sodobni nevroznanstveniki in epigenetiki danes soglašajo z nagonskim védenjem žensk ali pravzaprav vseh, ki preživljajo čas z majhnimi otroki. Tista prva leta, iz katerih se kot odrasli tako malo spomnimo, so ključnega pomena za oblikovanje osebe, ki se bo razvila. Dotik, gibanje, zvok, vonj, navdušenje, malodušnost, vse vpliva na možganske krogotoke in telesno kemijo teh drobcenih bitij ter radikalno učinkuje na genetsko dediščino. Ljubezen — ljubkovanje, pozornost — uravnava stresne hormone. Brez nje otrok zapade strašljivi fantaziji, v kateri prevladujejo grozljive zamisli. Danes vemo, da se v prvih letih poraja veliko več sinaps, ki prenašajo podatke in spodbujajo domišljijo ter tako omogočajo tiste čudovite, nezadržne povezave, ki jih delajo le otroci in tako imenovani geniji.

Toda kljub dejstvu, da je toliko mojih dni pustilo bolj malo zavestnih sledi, me gotovo sestavljajo tudi vse stvari, ki sem jih pozabila. To je olajšanje. Zdaj sem že toliko pozabila, da bi bila, ko bi se spominjala vsega, tako težka, da bi me sila težnosti ob vsakem koraku potisnila k tlom. Ali pa bi bila moja glava velika kot eden tistih monolitov z Velikonočnih otokov in bi se prekucnila. Nič čudnega, da nimajo nog, ki bi jih gnale.

Tudi to mora biti naše nezavedno. Vse tiste pozabe, ki se nenehno vrtinčijo, izginjajo, ker jih nočemo ali ne potrebujemo, se spajajo z drugimi, ponovno vznikajo, da bi namesto nas sprejemale odločitve, o katerih ne vemo, kako smo jih mogli sprejeli, nas varale ali nas, ne da bi se zavedali, metale v ljubezni in sovraštva.

Vsakdanja norost je naprodaj v spletni knjigarni Eno.

Vsakdanja norost
Lisa Appignanesi

Knjigo lahko v prednaročilu naročite v spletni knjigarni Eno. V knjigarnah po Sloveniji bo na voljo v začetku meseca decembra.

Prednaročniška cena: 17 EUR (do 17. novembra)
Maloprodajna cena:
21 EUR (od 18. novembra)

ISBN 978–961–6943–71–0
COBISS.SI-ID 302462976

Novost Vsakdanja norost je naprodaj tudi v elektronski obliki.
Kupite jo lahko v Apple Books Storu (iOS) ali v spletni knjigarni Biblos (iOS, Android), kjer si jo lahko tudi sposodite.

Cena elektronske knjige je 12,99 EUR.

Apple Books https://books.apple.com/si/book/id1487218972
Biblos https://www.biblos.si/isbn/9789616943727


Vsakdanja norost was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.


Read the original article