Eno

Knjiga Štiri poti Alberta Villolda prebuja preoblikovalno moč starodavne modrosti, ki izhaja iz starodavnih šamanskih izročil andskih in amazonskih staroselcev, in daje praktične napotke za osebni razvoj. Štirje globoki duhovni uvidi presegajo sodobno psihologijo in pripomorejo k opuščanju omejenega občutka o sebi ter spodbujanju notranjega potenciala. Vabijo na osebno potovanje preoblikovanja in nas osvobajajo toksičnih čustev in vedenjskih vzorcev. Življenje po teh načelih celi osebne rane, odpravlja omejena prepričanja ter omogoča zdravo in smiselno življenje. Alberto Villoldo poudarja, da je preoblikovanje izbira in mogočno orodje osebnega in planetarnega zdravljenja.

Kadarkoli pripovedujemo zgodbo o sebi ali kom drugem, dodelimo vloge trem junakom, ki oblikujejo zadušljiv trikotnik nemoči. Gre za žrtev, storilca in rešitelja.

* * *

Nobena od vaših zgodb ni resnična − samo scenariji so, ki jih pišete sami.

* * *

Sleherna vloga, ki jo igramo, je sveženj prepričanj in polna vreča pričakovanj, in kadar jih drugi ali svet ne zadovoljujejo, smo razočarani.

* * *

Naše zgodbe so tako vplivne in prepričljive, da jih ponotranjimo in se kot celični spomini zagozdijo v mišičevju.

* * *

Brž ko prenehamo razmišljati o tem, kaj “bi morali” delati, in smo zgolj pozorni na vse, kar se dogaja, postanemo veliko bolj ustvarjalni in produktivni.

* * *

Biti neustrašen pomeni, da najprej odpravimo revščino, terorizem in vojno znotraj sebe. Odpravimo zasvojenost s prepričanjem, da imamo prav, in najprej spremenimo svoje zaznavanje težave.

Knjiga vabi mlade ženske, ki so šele zaplesale in se začele spoznavati, naj se podajo na pot samospoznavanja in osvobajanja. Stran za stranjo bodo naletele na zgodbe, ki se prepletajo z njihovim srčnim ritmom in vodijo skozi labirint ženskosti - s pogumom, radovednostjo in neukročeno strastjo. Naj jim zgodbe služijo kot kompas na divjem ozemlju mladostništva, ko odraščajo v močne, neukročene junakinje svoje lastne zgodbe.

Za modre ženske, ki so preživele viharje življenja, postale pretanjene in vzdržljive, je knjiga Ženske, ki tečejo s volkovi balsam za dušo – časovni opomin o notranji moči in modrosti. Ko se potopijo v globine starodavnih mitov, znova odkrijejo pozabljene resnice o ženskosti in si povrnejo divjost, ki se jo družba trudi ukrotiti. Naj jim bodo zgodbe ogledalo, ki odseva njihovo lepoto in moč, in vodilo na poti samospoznavanja in prenavljanja.

Kraj v psihi, kjer se srečujejo sanje, zgodbe, pesništvo in umetnost, predstavlja skrivnosten habitat instinktivne ali divje narave. Sodobne sanje in stare ljudske pravljice in pripovedi mistikov dojemajo okolje jedra kot bitje z lastnim življenjem.

* * *

Pogubna razmerja, izkoriščevalski avtoritativni liki in negativni kulturni predpisi enako ali celo še bolj vplivajo na sanjske in folklorne podobe kot na prirojene osebne arhetipske vzorce, ki jih Jung omenja kot arhetipske vozle, vpete v psiho slehernega človeka.

* * *

Še bolj zločesta pa je tista “prijaznost”, s katero ženska uporablja svoje zvijače, da bi si pridobila naklonjenost. To je zločesta oblika prijaznosti. Potiska jo v položaj prisiljenih nasmeškov in priklanjanja, ko se trudi za dobro počutje drugih, da bodo prijazni z njo, jo podpirali, priznavali, ji delali usluge, je ne bodo izdali in tako naprej. Privoli, da ne bo, kar v resnici je. Izgubi svojo obliko in prevzame videz, ki si ga želijo drugi.

* * *

Dobro je imeti več person, jih sešiti, oblikovati zbirke. Ko se ob taki zbirki staramo, postopoma odkrijemo, da lahko upodobimo kateri koli vidik sebe, kadar koli si zaželimo. Nekje od srednjih letih naprej ugotavljamo, da se persone skrivnostno spreminjajo in spajajo. Ko se naposled razkrije, kar bi v najmočnejši svetlobi lahko imenovali “resnični jaz”, pride do nekakšnega “raztaljenja”, do popolne izgube person.