Odkar se je rodil, je za rojstni dan dobival knjige. Najprej take, ki so bile mehke na otip, potem tiste z velikimi risbami in zelo malo besedami, nato knjige z veliko besedami in malo risbami. Ko je dvignil pogled s postelje, ni videl drugega kot police, polne knjig, in od vseh tistih knjig ni bilo niti ene, ki bi si jo bil zaželel.
Malo pozneje tistega popoldneva, ko ga je mama z vabljivim glasom poklicala izza zaprtih vrat, naj pride pihnit svečke na torti, je zavpil: »Kar sama jih pihajta!«, in vtaknil glavo pod blazino, da je ne bi več slišal. Bil je žalosten in besen. Kako je mogoče, da mama in očka še po osmih letih skupnega življenja ne zmoreta razumeti, da mu ni prav nič do knjig. Njima so bile všeč, v redu, ampak nikjer ne piše, da bi zato morale biti všeč tudi njemu. Takoj ko je zagledal tisto belo površino, polno črnih čačk, se mu je v glavi začelo vrteti, kakor da bi bil na vrtiljaku.
Prejšnje leto ga je mama odpeljala k psihologu, ker je bila v skrbeh zaradi njegovih slabih šolskih ocen. Psiholog ga je zasul z vprašanji, ukazal mu je, naj se igra s plastičnimi kockami, na koncu pa je ugotovil: »Papirofobija, še en primer papirofobije.«
»Papirofobija?!« je vznemirjeno ponovila mama in zdravnik ji je pojasnil, da gre za najnovejšo motnjo, ki se zelo hitro širi. Prve primere so pred kakšnimi desetimi leti zaznali v Ameriki in odtlej so se kakor nekakšna nevidna gobavost razširili po vsem civiliziranem svetu.
»Draga gospa,« je rekel psiholog, medtem ko ju je spremljal do vrat, »kriva je televizija. In mogoče tudi videoigre. Vzemite mu jih in ga prisilite, da bo bral in uporabljal svojo glavo. V nekaj mesecih boste priča neverjetnim izboljšavam.«
Leopold je hotel oporekati njegovim besedam, ampak tudi ko bi, bi bilo povsem zaman, saj sta z mamo že stala pred vrati, ki jih je psiholog zaprl za sabo. Zato je namenil svoje ugovore mami:
»Pa saj skoraj ne gledam televizije,« je rekel, ko je stopal v avto.
»Nisi slišal psihologa?« je odgovorila mama. »Očitno ti že tisto malo škodi.«
»In še nikoli nisem imel nobene videoigre!«
Mama je skomignila z rameni.
»Kaj pa vem, kaj počneš v šoli. Mogoče se ves čas igraš z igrami svojih sošolcev, namesto da bi poslušal.«
Tistega dne sta mama in oče sprejela neusmiljene odločitve. Televizor sta ovila v črno vrečo za smeti, povezala z verigo in zaklenila s tremi ključavnicami. Vsako jutro, preden je odšel v šolo, mu je mama z ogljem namazala blazinice na prstih, da bi pozneje lahko ugotovila, ali se je igral z videoigrami. Medtem ko se je zgrbljen pod težo nahrbtnika spuščal po polžastem stopnišču, je zavpila za njim:
»Če se boš prikazal domov s čistimi rokami, se pazi.«
