OD DISOCIACIJE DO IZGUBE DUŠE
Tudi sodobna psihologija, podobno kot šamanizem, pripoznava, da se deli jaza lahko odcepijo, tako da se posameznik odtuji od svoje biti. Številne sodobne terapije izhajajo iz predpostavke, da se v primeru zelo hude travme deli vitalnega, čutečega jaza odcepijo in tako ublažijo njen vpliv. Knjiga Zdravljenje sramu (Healing the Shame) Johna Bradshawa pojasnjuje, da žrtve incesta »zapustijo telo, ker sta trpljenje in ponižanje neznosna«. Podobno kot nekateri drugi psihologi je tudi Bradshaw mnenja, da se posamezniki disociirajo – kar je nekakšen obrambni mehanizem -, kadar je »travma prehuda in strah tako grozljiv«, da oseba potrebuje takojšnjo pomoč.
Sodobna psihološka literatura bogato poroča o tovrstnih odcepih v stresnih trenutkih. Posiljene ženske pravijo, da so opazovale izkustvo iz oddaljene točke na stropu. Še mesece ali leta po posilstvu so čutile, kakor da »niso v telesu«.
Leta po vrnitvi iz Vietnama so začeli številni veterani podoživljati boleče vojne dogodke, ki so jih »pozabili«. Spomine so sprožili zvoki, vonji ali pogledi v trenutnem življenju in bili so grozljivo živi, včasih bolj kot trenutna resničnost. Moteče trenutke sta pogosto spremljala žalost in bes, odcepljena med izvirno travmo.
Za zdaj kaže, da psihologija in moj pristop stopata z ramo ob rami.
Kje se razideta?
Psiholog meni, da se odcepljeni deli izgubijo v prostranem, nerazločljivem območju, ki mu rečemo nezavedno, v katerem mrgoli disociiranih spominov, prepovedanih prvinskih vzgibov ali arhetipskih religioznih podob. Njegova naloga je pomagati klientu, da ozavesti izgubljeno izkustvo in si s hipnozo, prostim asociiranjem, sanjami ali fantazijo povrne dostop do izgubljenih delov sebe.
Narava in topografija prostora, kamor se zatečejo odcepljeni deli, sta za psihologa razmeroma nepomembni. Nezavedno, ki ga dojema kot prostor onstran svetlobe racionalne zavesti, vidi kot nerazločljivo območje, iz katerega klient reši disociirane vsebine.
Za šamana je vprašanje, kam se zatečejo odcepljeni deli, bistveno za zdravljenje. Po njegovem nazoru in prepričanju se vitalni deli sebstva ne zatečejo v nerazločljivo nikogaršnjo deželo, temveč vzporedno obstajajo v neobičajnih svetovih. Mogoče se ujamejo v strašljiv prostor v neobičajni resničnosti ali pa najdejo lepše svetove, kjer želijo ostati. Kakorkoli, pomemben del zdravljenja je priklic teh izgubljenih delov duše iz neobičajnih svetov, da se vrnejo v bolnikovo telo. Poznavanje topografije neobičajne resničnosti je za šamana ključno za zdravljenje. Če naj uspešno opravi svoje delo, mora vedeti, kako naj primerno ravna v neobičajnih svetovih – prav kot raziskovalci, ki se odpravijo na težavna zemeljska področja. Popolnejši kot je šamanov zemljevid ozemelj neobičajne resničnosti, uspešnejše je njegovo delo.
Primerjava med šamanom in psihologom nam utegne biti v pomoč. Zamislite si, da oba zdravita žensko, ki trpi za motnjo multiple osebnosti, psihološkim obolenjem, ko se v posamezniku naseli več neodvisnih osebnosti. Psiholog mogoče reče, da je doživela zelo hudo travmo, zaradi katere se je morala ločiti ali disociirati od delov sebe. Namigne ji, da ti odcepljeni deli vsebujejo spomine ali vidike osebnosti, ki jih zanjo ni varno izražati ali izkusiti.
Psiholog na tej točki nemara oceni, da je njegova naloga pomagati bolnici, da v počasnem procesu razkrivanja in povezovanja prikliče dele iz svojega nezavednega. Bolj malo ga zanima, ali ti odcepljeni deli živijo v vzporedni resničnosti ali, če je tako, v naravi te vzporedne resničnosti.
Čeprav sem mnenja, da je tovrstno psihološko zdravljenje izjemno pomembno, bi se kot praktičarka šamanizma usmerila drugam. Najbolj bi me zanimalo, kje so ti deli in kako naj jih prikličem ter povrnem bolnici. Poznavanje neobičajne resničnosti, skrbno nakopičeno s predhodnih potovanj, bi mi pomagalo, da bi bilo moje potovanje kar najbolj uspešno in učinkovito.
