Ženske, ki tečejo z volkovi

Knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi na novo osvetljuje medosebne odnose, podobo o sebi in različne oblike odvisnosti. Prebuja spomine na druge kraje, čase in načine bivanja, poglablja in razprostira zgodbe in mite. Clarissa Pinkola Estés začne z zgodbo o La Lobi, volčji ženski, ki zbira kosti in zapoje pesem nad njimi, da oživijo in se odenejo v meso, nato pa popelje skozi šestnajst pravljic, šestnajst vitaminov za dušo, kot jim reče, v katerih tke vezi z Divjo žensko. Kajti prav Divja ženska v Sinjebradcu prišepne mladi ženi, kako naj se reši pred morilskim možem, v Modri Vasilisi je jaga baba, ki ve, da preveč znanja prezgodaj škoduje, v Okostnjakinji obudi ljubezen moškega, v La Mariposi je stara Indijanka, ki pozna moč telesa, v mitu o Perzefoni je Demetra in Baubo, boginja plodnosti in trebušnega smeha, v Brezroki deklici kraljica mati. Divji raček je pravljica o iskanju pripadnosti, Medved mlade lune govori o jezi kot učiteljici ter o potrpežljivosti, vztrajnosti in odpuščanju, La Llorona o pretočnosti ustvarjalnih tokov, Tjulnjica o maski, ki jo nosimo, in nujni občasni samoti, Rdeči čeveljci o upornosti, Deklica z vžigalicami o sestradani duši, Zlatolaska o mračnih skrivnostih. Razlaga pravljic in mitov vsebuje zemljevid vseh pasti, znanih in nepričakovanih, ki jih ženska srečuje med vračanjem k instinktivnemu jazu v dom Divje ženske, pa tudi poziv, naj se sooči s tistim, česar se najbolj boji, s svojo močjo.

Starka, Ona, ki ve, je v nas. Bohoti se v najgloblji duši-psihi žensk, v starodavnem in vitalnem divjem sebstvu. Njen dom je tisti kraj v času, kjer se srečata duh žensk in duh volka – kraj, kjer se pomešata um in instinkti, kjer globoko življenje ženske utrjuje njeno posvetno življenje. Točka je, kjer se poljubita Jaz in Ti, kraj, kjer ženske v duhu tečejo z volkovi.

Ta starka stoji med svetovoma racionalnosti in mita. Členek je, na katerem se obračata. Ta pokrajina med svetovoma je tisto nerazložljivo mesto, ki ga vsi prepoznamo, ko ga doživimo, toda če skušamo določiti njegove nianse, zbledijo in spreminjajo obliko, razen ko se zatečemo k pesništvu, h glasbi, k plesu ali zgodbi.
Po neki teoriji naj bi v tej skrivnostni psihični deželi koreninil telesni imunski sistem, pa tudi mistične in vse arhetipske podobe in močne želje, vključno z našo lakoto po Bogu, s hrepenenjem po misterijih, pa tudi vsi sveti in posvetni instinkti. Nekateri menijo, da so tu tudi zapisi človeštva, korenina svetlobe, spirala teme. Ni praznina, bolj je prostor Bitij megle, kjer stvari so in obenem še niso, kjer so sence snovne, kjer je snov zelo fina.

Nekaj o tej pokrajini je gotovo, stara je … starejša od morij. Brez starosti je, večna. To plast, ki seva iz instinktivne psihe, oskrbuje arhetip Divje ženske. Čeprav si v naših sanjah in ustvarjalnih izkustvih lahko nadene mnoge preobleke, ne sodi v plast matere, device ali srednice in ni notranji otrok. Ni kraljica, ni amazonka, ni ljubimka ali vidka. Je, kar je. Imenujte jo La Que Sabe, Njo, ki ve, imenujte jo Divja ženska, imenujte jo La Loba, kličite jo z njenimi vzvišenimi ali prostaškimi imeni, kličite jo z njenimi novejšimi ali starodavnimi imeni, ostaja natančno tisto, kar je.
Divja ženska kot arhetip je neposnemljiva in nepopisljiva sila, ki nosi obilje idej, podob in posebnosti za človeštvo. Arhetip obstaja vsepovsod, pa vendar v običajnem pomenu ni viden. Kar ga je mogoče videti v temi, ni nujno vidno v dnevni svetlobi.

Neizbrisne dokaze arhetipa je najti v podobah in simbolih, ki jih vsebujejo zgodbe, literatura, pesništvo, slikarstvo in verstva. Kakor se zdi, naj bi nas njegov žar, glas in vonj prebujali iz motrenja dreka na naših repih, da bi kdaj pa kdaj odpotovali v družbi zvezd.
V kraju La Lobe je snovno telo, kot je napisal pesnik Tony Moffeit, »svetlobna žival«,(4) in nekatera anekdotska poročila namigujejo, da zavestna misel krepi ali slabi telesni imunski sistem. V kraju La Lobe se duhovi prikazujejo kot osebnosti in La Voz mitológica, mitološki glas globoke psihe, govori kot pesnik in prerok. Tam je mogoče oživiti stvari psihične vrednosti, ko so mrtve. Tudi temeljno gradivo za vse zgodbe, ki so kdaj obstajale na svetu, se je začelo z izkušnjo, ki jo je nekdo doživel na tej nerazložljivi psihični pokrajini, in z njegovim poskusom, da bi povedal, kaj se mu je tu zgodilo.

Ta kraj med svetovi ima več imen. Jung ga je imenoval kolektivno nezavedno, včasih objektivna psiha in psihoidno nezavedno – s čimer je mislil še bolj nepopisljivo plast od prvega. Slednjega je imel za kraj, od koder izvirajo biološki in psihološki svetovi, kjer se biologija in psihologija lahko pomešata in vplivata druga na drugo. V človeškem spominu je to kraj – imenujte ga Nod, imenujte ga dom Bitij megle, razpoko med svetovi –, kjer se dogajajo čudeži, prikazovanja, domišljijske podobe, navdihi in zdravljenja vseh vrst.

Čeprav to mesto predaja velikansko psihično bogastvo, je nujno, da se mu približamo pripravljeni, kajti utegnilo bi nas zamikati, da bi se radostno potopili v zamaknjenost tamkajšnjega bivanja. V primerjavi z njim je dogovorjena resničnost precej manj razburljiva. Zato te globlje plasti psihe zlahka postanejo past zamaknjenja, iz katere se ljudje vračajo negotovi, z majavimi idejami in s puhlimi prikazi. Ni mišljeno, da bi bilo tako. Vrnili naj bi se popolnoma očiščeni, okopani v poživljajočih, poučnih vodah, po dejanju, ki vtisne v naše meso vonj po svetem.

Vsaka ženska ima možen dostop do Río Abajo Río, te reke pod reko. Doseže jo lahko z globoko meditacijo, s plesom, pisanjem, slikanjem, z molitvijo, s petjem, z bobnanjem, aktivnim duševnim upodabljanjem ali z dejavnostjo, ki zahteva močno spremenjeno zavest. V ta svet med svetovi lahko prispe s hrepenenjem in z iskanjem nečesa, kar lahko vidi le s kotičkom očesa. Tja prispe z globoko ustvarjalno umetnostjo, z namerno osamo, s posvečanjem kateri od umetnosti. In celo s temi izpopolnjenimi praksami nam večino tistega, kar se dogaja v tem nepopisljivem svetu, ostaja za zmeraj skrivnost, saj krši fizikalne in racionalne zakone, kakršne poznamo.

Dr. Clarissa Pinkola Estés je večkrat nagrajena pesnica, diplomirana jungovska analitičarka in cantadora (varuhinja starih zgodb) v latinskem izročilu. Petindvajset let je bila zasebna psihoterapevtka, poleg tega je vodila Center C. G. Junga v Koloradu. Njena knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi, kompendij šestnajstih pravljic, pospremljenih z razlago in s psihološkimi napotki za notranje življenje, je bila pozdravljena kot klasično in ključno delo o instinktivni naravi žensk. Dr. Estés vodi rastočo Fundacijo Guadalupe, humanitarno organizacijo, med katere poslanstvi je oddajanje hrabrilnih zgodb – po kratkovalovnem radiu – v različne nesrečne kraje po vsem svetu. Je avtorica devetih zbirk zvočnih posnetkov, ki vsebujejo zgodbe ter psihoanalitične razlage. Pri založbi Eno so izšle tudi knjige Vrtnar duše, Čar zgodbe, Ples starih mater in Odveži močno žensko.