Kadarkoli energija »obtiči«, se pojavi bolezen.

* * *

Sanje ponujajo ključ, s katerim lahko odklenemo bogastvo in kompleksnost nezavednega. Poleg tega da nam pomagajo razumeti psiho, nam tudi nudijo možnost, da jo prosimo za pomoč.

* * *

Ko se deli duše odcepijo in izginejo v neobičajni resničnosti ter pustijo telo oslabljeno in malodušno, je šamanova naloga povrniti celost. Da bi prinesel nazaj, kar manjka, mora zapustiti vsakdanjo zavest in se odpraviti v duhovni svet. Z vidika klasičnega šamanizma je duhovni svet kompleksna, večdimenzionalna dežela, polna nevarnosti za neuvedene v šamanizem. Le šaman zna spretno krmariti med tamkajšnjimi lepotami in nevarnostmi. Že tisoče let je njegova poklicanost potovati v te notranje duhovne svetove, da bi dobil podatke o zdravljenju in priklical duše bolnikov.

Nerazsvetljen človek se tesno oklepa sebe, saj se boji, da bi se izgubil; ne zaupa ne okoliščinam ne svoji človeški naravi, strah ga je, da bi bil pristen, da bi se sprejel takšnega, kakršen je, zato se vara v prepričanju, da je, kakršen želi biti.

* * *

V duhovnem svetu ni najboljših in najslabših; v njem so vsi ljudje in vse stvari enaki, in naj počnejo karkoli, ne morejo ne navzgor ne navzdol.

* * *

Vse preveč sodobnih ljudi pričakuje »varno« pot do modrosti, čeprav je pot do nje precej manj »varna« kot pot do bogastva. Mogoče je najbolj tvegana in največ vredna stvar na svetu, a nikar ne stopite nanjo, če niste pripravljeni, da si boste zlomili vrat.

* * *

Poti modreca ni mogoče izslediti in ji slediti, saj pristne modrosti ni mogoče posnemati. Vsak človek jo mora najti zase, ker je nikakor ni mogoče ubesediti ali doseči s kakšno metodo ali napotki.

* * *

Menih ga je vprašal:
»Vsak dan se moramo obleči in jesti in kako lahko ubežimo pred tem?«
Bokušu je odgovoril:
»Oblečemo se, jemo.«
»Ne razumem.«
»Če ne razumeš, se obleci in jej.«

* * *

Učenec je pristopil k zenovskemu učitelju Zhaozhouju in vprašal:
»Pravkar sem prispel v samostan. Bi mi, prosim, predali nekaj napotkov?«
Učitelj je odgovoril:
»Si že pojedel zajtrk?«
»Sem, gospod.«
»Potem operi posodo.
Največ, kar človek lahko doseže, je čudenje; in če ga prapojav spravlja v čudenje, naj bo zadovoljen; nič višjega mu ne more dati in nič dlje za njim naj ne išče; tu je meja.