Zapis duše

Hillmanova teorija želoda temelji na podmeni, da se vsako življenje oblikuje po posebni podobi, ki ga kliče k njegovi usodi, prav ogromen hrast zraste iz drobnega želoda, v katerem se skriva njegova usoda. Podaja osvobajajoče videnje otroških težav in se navdihujoče loteva tem, kot so usoda in fatalizem, značaj in vpliv družine, predvsem pa poklicanost – tista nevidna skrivnost v jedru slehernega življenja. »Potrebujemo svež pogled na pomen svojega življenja,« pravi avtor, »kajti v človeškem življenju je več, kot dopuščajo naše teorije o njem.«

***

Ko so si bile vse duše izbrale svoje življenje, so po vrsti, kakor so izbirale, odhajale k Lahezi; ta je vsaki dala daimona, ki si ga je bila izbrala, da bedi nad njenim življenjem in uresniči njeno izbiro.

Platon, Država

***

Hillmanova knjiga zareže skozi plasti modernistične družbene znanosti, da bi obnovila strast, enkratnost in otroštvo v slehernem človeškem življenju, in vrača zamisli, kot je usoda, v javno razpravo. Njen glavni junak je daimon, kot so ga imenovali Grki, Rimljani so mu rekli genij, kristjani pa angel varuh. Danes uporabljamo izraze, kot so srce, duh in duša. Avtorjev ostri in prodorni vid nam pomaga, da postanemo spet osebe namesto subjekti, posamezniki namesto primeri in ustvarjalni čudaki namesto otopeli povprečneži. V današnjem času, ko je človeško življenje opredeljeno s kar najbolj posplošenimi izrazi, pomeni pravi preporod človeških vrednot. Thomas Moore, pisec del Nega duše in Duše dvojčice.

Zakaj ne bi znotraj psihologije ohranili tistega, kar smo nekoč imenovali božja previdnost, da nekaj nevidnega bdi nad nami in nas čuva?Otroci predstavljajo najboljši dokaz za psihologijo božje previdnosti. Ne mislim na čudeže, ki presegajo božjo previdnost, tiste osupljive zgodbe o otrocih, ki padejo z visokih polic, ne da bi se poškodovali, ali preživijo pokopani pod potresnimi ruševinami. Bolj mislim na dolgočasne čudeže, v katerih se pojavi znamenje značaja. Nenadoma in kot strela z jasnega otrok pokaže, kdo je in kaj mora delati.Motene zaznave in togo okolje pogosto zadušijo te vzgibe usode, tako da se klic pojavi v nešteto simptomih težavnih, samouničevalnih, hiperaktivnih otrok, nagnjenih k nesrečam – besede, ki so jih iznašli odrasli, da bi branili svoje napačno razumevanje. Teorija želoda ponuja povsem nov pogled na otroške motnje, bolj z vidika klica kot vzrokov in bolj z vidika intuitivnih spoznanj kot vplivov iz preteklosti.Glede otrok in njihove psihologije si želim, da bi spregledali uveljavljena merila (in zamaskirano sovraštvo znotraj njih). Dobro bi bilo, ko bi si v duhu predstavljali, da je tisto, kar otroci preživljajo, povezano z iskanjem kraja za njihov posebni klic. Trudijo se živeti dve življenji istočasno, tisto, s katerim so se rodili, in ono, v katero so se rodili med ljudi, ki jih obdajajo. Celotna podoba usode je stlačena v drobcen želod, seme ogromnega hrasta na drobnih ramenih. Njegov klic je glasen in vztrajen in enako zahteven kot sleherni karajoči glas iz okolice. Izraža se v izbruhih jeze in trmoglavosti, v plašnosti in umikanju, navideznem kljubovanju našemu svetu, ki so mogoče zaščita sveta, iz katerega in s katerim prihaja.Ta knjiga brani otroke. Daje teoretične temelje za razumevanje njihovega življenja, temelje, ki izhajajo iz mitov, filozofije, drugih kultur in domišljije. Poskuša osmisliti njihove motnje, preden bi jih opremila z ustreznimi nalepkami in odposlala otroke na terapijo. Brez teorije, ki podpira otroka od samega začetka, in brez mitologije, ki slehernega otroka poveže z nečim pred njegovim rojstvom, stopi otrok v svet le kot proizvod – naključen ali načrtovan, a brez svoje avtentičnosti. Tudi njegove motnje mogoče niso avtentične, saj ne stopi v svet iz lastnih razlogov, z lastnim načrtom in pod vodstvom genija.Teorija želoda ponuja psihologijo otroštva. Potrjuje otrokovo prirojeno enkratnost in usodo, kar predvsem pomeni, da klinični podatki o motnji nekako pripadajo tej enkratnosti in usodi. Psihopatologije so enako avtentične, kot je otrok sam, in niso drugotne, odvisne od okoliščin. Sodijo k otroku, celo dane so mu in so del njegovega daru. To pomeni, da je vsak otrok nadarjen otrok, poln najrazličnejših podatkov in svojskih darov, ki se tudi razodevajo na svojski način, pogosto z neprilagojenostjo, in povzročajo trpljenje. Knjiga torej govori o otrocih in ponuja drugačen pogled nanje, vstop v njihovo domišljijo in drugačen pristop do motenj, v katerih gre odkriti, kam jih daimon usmerja in kaj utegne želeti njihova usoda.

James Hillman je psiholog, mednarodni predavatelj in avtor več kot dvajsetih knjig, vključno z Re-Visioning Psychology, Healing Fiction, The Dream and the Underworld in InterViews. Kot jungovski analist in pobudnik pojungovske »arhetipske psihologije« je predaval na Sirakuški, Čikaški in Dallaški univerzi, kjer je soustanovil Dallaški inštitut za humanistiko in kulturo, ter na Univerzi Yale. Potem ko je trideset let živel v Evropi, se je naselil v Connecticutu.