Eno

Joseph Campbell je opisal pot junaka, njegovo odhajanje, preizkušnje in zmago. Ko ga je Maureen Murdock vprašala, kje je v tej zgodbi prostor za žensko, ji je odgovoril, da je ženska sama cilj, h kateremu vsi potujejo. V njej pa je ostalo vprašanje, ki je zahtevalo drugačen odgovor.

Tako je nastala Njena pot, pripoved o ženskem notranjem potovanju. O odraščanju, iskanju priznanja in oddaljevanju od tistega, kar smo nekoč poznale kot dom. O času, ko nam uspeh ne prinaša več zadovoljstva in ko se podoba, ki smo jo skrbno gradile, počasi raztaplja. S pomočjo mitov in zgodb sodobnih žensk Maureen Murdock raziskuje pot, na kateri se znova učimo poslušati svoj notranji glas.

Včasih se moramo oddaljiti od sebe, da bi se lahko vrnile. Ne k tistemu, kar smo bile, temveč k tistemu, kar smo ves čas nosile v sebi.

Ob mesečini hodi skozi gozd. Ob sebi ima pse in sestre, ki jim zaupa, v rokah pa lok, s katerim vedno zadene cilj. Ne čaka, da jo kdo reši, in ne prosi za dovoljenje. Artemida, grška boginja lova in divjine, suvereno stopa po svoji poti.

Jean Shinoda Bolen, psihiatrinja in jungovska analitičarka, v njej prepoznava arhetip, ki živi v mnogih sodobnih ženskah. V ženski, ki brani šibkejše, ki v naravi najde več miru kot med ljudmi in ki vztraja tudi takrat, ko drugi že zdavnaj obupajo. Skozi mit in življenjske zgodbe razkriva, kako nas ta notranja moč varuje, kdaj nas lahko oddalji od drugih in kako jo lahko zavestno usmerjamo.

Če ti že vse življenje govorijo, da si preveč samosvoja, je ta knjiga lahko povabilo, da v sebi prepoznaš drugačno resnico. Tvoja neukrotljivost ni napaka, ki bi jo morala popraviti. Je moč, ki čaka, da ji pokažeš pravo smer.

Globoko v puščavi živi starka, ki zbira kosti. Ko iz njih sestavi okostje volkulje, sede k ognju in začne peti. Kosti se oblečejo v meso, meso v krzno. Volkulja odpre oči, se požene v tek in se med tekom spremeni v žensko, ki se smeje na ves glas. Življenje se vrne tja, kjer ga ni bilo več videti.

Clarissa Pinkola Estés, jungovska analitičarka in pripovedovalka, je več kot dvajset let zbirala in oživljala starodavne zgodbe, tako kot starka v puščavi zbira kosti izgubljenega življenja. V Modrobradcu, Vasilisi, La Lloroni in drugih pravljicah odkriva sled Divje ženske, pradavnega instinktivnega jaza, ki ve, kdaj zbežati, kdaj ostati in kdaj pokazati zobe.

Knjiga že desetletja spremlja ženske na poti skozi življenje in jim s starodavnimi zgodbami pomaga obuditi spomin na tisto, kar v sebi nosijo že od nekdaj.