Eno

Knjiga vabi mlade ženske, ki so šele zaplesale in se začele spoznavati, naj se podajo na pot samospoznavanja in osvobajanja. Stran za stranjo bodo naletele na zgodbe, ki se prepletajo z njihovim srčnim ritmom in vodijo skozi labirint ženskosti - s pogumom, radovednostjo in neukročeno strastjo. Naj jim zgodbe služijo kot kompas na divjem ozemlju mladostništva, ko odraščajo v močne, neukročene junakinje svoje lastne zgodbe.

Za modre ženske, ki so preživele viharje življenja, postale pretanjene in vzdržljive, je knjiga Ženske, ki tečejo s volkovi balsam za dušo – časovni opomin o notranji moči in modrosti. Ko se potopijo v globine starodavnih mitov, znova odkrijejo pozabljene resnice o ženskosti in si povrnejo divjost, ki se jo družba trudi ukrotiti. Naj jim bodo zgodbe ogledalo, ki odseva njihovo lepoto in moč, in vodilo na poti samospoznavanja in prenavljanja.

Kraj v psihi, kjer se srečujejo sanje, zgodbe, pesništvo in umetnost, predstavlja skrivnosten habitat instinktivne ali divje narave. Sodobne sanje in stare ljudske pravljice in pripovedi mistikov dojemajo okolje jedra kot bitje z lastnim življenjem.

* * *

Pogubna razmerja, izkoriščevalski avtoritativni liki in negativni kulturni predpisi enako ali celo še bolj vplivajo na sanjske in folklorne podobe kot na prirojene osebne arhetipske vzorce, ki jih Jung omenja kot arhetipske vozle, vpete v psiho slehernega človeka.

* * *

Še bolj zločesta pa je tista “prijaznost”, s katero ženska uporablja svoje zvijače, da bi si pridobila naklonjenost. To je zločesta oblika prijaznosti. Potiska jo v položaj prisiljenih nasmeškov in priklanjanja, ko se trudi za dobro počutje drugih, da bodo prijazni z njo, jo podpirali, priznavali, ji delali usluge, je ne bodo izdali in tako naprej. Privoli, da ne bo, kar v resnici je. Izgubi svojo obliko in prevzame videz, ki si ga želijo drugi.

* * *

Dobro je imeti več person, jih sešiti, oblikovati zbirke. Ko se ob taki zbirki staramo, postopoma odkrijemo, da lahko upodobimo kateri koli vidik sebe, kadar koli si zaželimo. Nekje od srednjih letih naprej ugotavljamo, da se persone skrivnostno spreminjajo in spajajo. Ko se naposled razkrije, kar bi v najmočnejši svetlobi lahko imenovali “resnični jaz”, pride do nekakšnega “raztaljenja”, do popolne izgube person.