Po nekajtedenskem pohodu s skupino Šuarjev (Hivarov) sem se februarja 1957 izgubil v goratem deževnem pragozdu zgornje Amazonije. Utrujeni, dezorientirani in lačni smo nazadnje naleteli na prijateljsko skupino šuarskih lovcev, ki so nam povedali, da smo hodili v nasprotno smer. Delili so si z nami del svojih zalog in nam pokazali pot proti šuarski soseščini, kamor smo bili namenjeni. Po slovesu od lovcev smo kmalu prišli do majhne, toda deroče reke, narasle zaradi nedavnih neviht v zahodnih Andih. Ovirala je naše napredovanje, zato smo več dni čakali, da bi vode upadle, a nismo imeli sreče. Moji tovariši so mirno čakali in ni kazalo, da jih položaj vznemirja, jaz pa sem postajal čedalje bolj nestrpen, saj sem vedel, da bi lahko zgradili splave iz balze in s provizoričnimi vesli iz bambusa prečkali reko. Nekajkrat sem jim omenil, da ne gre čakati na upad vode, in jim predlagal, da bi naredili splave in odveslali na drugo stran. Vsakokrat so me zavrnili. Ko mi je bilo naposled dovolj, sem jih izzval. Očital sem jim, da se imajo za velike bojevnike, a se bojijo prečkati reko. Ne da bi kaj pripomnili, so v kratkem času zgradili tri splave iz balzinih hlodov in pripravili smo se na prečkanje. Reka je bila široka slabih petdeset metrov in prvi splav, na katerega smo naložili nekaj naše prtljage, je z dvema Indijancema, ki sta veslala, kmalu dosegel nasprotni breg. V spremstvu dveh veslačev sem odplul na drugem. Preveslali smo kake tri četrtine poti, ko nas je zaneslo v brzice, kjer se je splav prevrnil in nas odvrgel v deroči tok. Z izjemnim naporom smo preplavali preostalo razdaljo in preživeli. Tretji splav je zlahka prečkal reko. Ko smo se zbrali na drugem bregu in počivali pred nadaljevanjem poti, sem jim dejal: »To je šlo pa precej na tesno. Srečni smo lahko, da smo še živi.« Pričakoval sem, da se bodo strinjali, vsaj potihoma, a so še naprej molče stali kot nekakšni stereotipi stoičnih indijanskih bojevnikov. Bili so povsem ravnodušni in vzbujali so vtis, da vse skupaj ni omembe vredno. Njihova neodzivnost me je zbegala, saj so bili isti možje, ki kljub mojemu priganjanju nikakor niso hoteli prečkati reke. Zato sem jih precej nediplomatsko opomnil, da najprej niso hoteli čez reko, zdaj pa se obnašajo, kakor da ne bi bilo nič, pa čeprav so se poprej bali. Molče so se spogledali. Nato je tisti od njih, ki sem ga bolj poznal, nazadnje le odgovoril. Rekel je: »Razumeti moraš, da se sploh nismo bali prečkati reke, saj ne moremo umreti. Nismo pa vedeli, kako bo s teboj.« V tistem trenutku mi je nevarno prečkanje Amazonke odprlo vrata do pomembnega duhovnega spoznanja. Pozneje sem od Šuarjev postopoma izvedel, da jih moč duhov varuje pred vsemi oblikami smrti, razen pred epidemičnimi boleznimi. Izvedel sem tudi, da jih takšna moč lahko zapusti, in tisti, ki niso zavarovani, resnično umrejo. Zato se pred odhodom na tvegane misije ogledujejo za znaki, ki jim povedo, ali moči, izvirajoče od duhov, ki jih varujejo, še vedno delujejo. Če so znaki negativni, ne odidejo na misijo, zlasti če gre za napad na sovražnika.
