Pot šamana

Kar je Jogananda napravil za hinduizem in D.T. Suzuki za zen, je Michael Harner napravil za šamanizem. Ustanovil je Fundacijo za šamanske študije in uvedel šamanizem v sodobno življenje. Knjiga je rezultat dolgoletnega antropološkega terenskega dela, medkulturnih proučevanj, eksperimentalnih raziskav in neposrednih izkustev med ekvadorskimi Hivari in perujskimi Konibi.

Leta 1956 je odpotoval v Amazonijo, kjer je med Hivari naletel na šamanizem, ukoreninjen v vsakdanje življenje. Nekaj let pozneje je v perujski Amazoniji, kjer se je pri Konibih želel poučiti o njihovem duhovnem sistemu, preizkusil napitek iz ajahuaske, ki mu je spremenil življenje. Po vrnitvi k Hivarom je proučeval psihedelični šamanizem, saj so mu zaupali, da je pravo svetlobo resničnosti mogoče zagledati le z uživanjem psihedeličnih rastlin. Po temeljitem proučevanju šamanizma je s Fundacijo širil védenje o šamanskih metodah na osnovi bobnanja, vizualizacije in drugih tehnik brez uporabe psihoaktivnih snovi.

Vsak korak je bil napornejši. Nato sva se nenadoma znašla pod slapom v temni, naravni vdolbini. Spominjala je na čarobno jamo. Svetloba je pronicala le skozi gosto zaveso padajoče vode, ki naju je zapirala pred preostalim svetom. Nenehno rjovenje slapa je bilo močnejše od tistega v mojem prvem videnju izpred nekaj let. Bilo je, kakor da me vsega prežema. Osnovne prvine zemlje in vode so naju zapirale pred svetom.

»Hiša starih očetov,« mi je Akaču zavpil v uho. Pokazal je na palico, saj mi je bil povedal, kaj naj z njo. Počasi sem stopal nazaj in naprej po osupljivem prostoru in ob vsakem koraku postavil palico predse. Kot mi je bil naročil, sem neprestano vpil: »Tau, tau, tau,« da bi privabil pozornost starih očetov. Bil sem do kosti premražen od pršca, ki je polnil votlino, od vode, ki je še nedavno počivala v ledeniških jezerih najvišjih Andov. Drgetal sem, korakal in kričal. Akaču me je spremljal, a brez palice.

Postopoma me je preplavil nenavaden mir. Ni me več zeblo, nisem čutil ne utrujenosti ne lakote. Šum padajoče vode se je vse bolj oddaljeval in bil je nenavadno pomirjujoč. Začutil sem, da sem natanko tam, kamor spadam, da sem prišel domov. Zid padajoče vode se je mavrično obarval, hudournik milijonov tekočih prizem. Medtem ko so padale, me je ves čas navdajal občutek, da lebdim kvišku, kakor da bi mirovale, jaz pa se premikal. Letel sem znotraj gore! Zasmejal sem se nesmislu sveta.

Nazadnje me je Akaču zgrabil za ramo, me ustavil in me prijel za roko. Odpeljal me je iz čarobne gore in nazaj vzdolž klifa k Tsanguju. Žal mi je bilo, da zapuščam sveti prostor.

Ko smo se spet zbrali na obrežni peščini, nas je Tsangu odpeljal naravnost k steni soteske in se začel vzpenjati po strmem pobočju. Sledila sva mu v gosjem redu, oprijemaje se štrlečih korenin, mladik in ovijalk, da ne bi zdrsela po mokri glini navzdol. Naporen vzpon se je vlekel kakšno uro. Kdaj pa kdaj nas je premočil pršec, ki je privršel od slapa. Pozno popoldne smo končno prilezli na majhno, ravno sleme ob robu slapa. Kratek čas smo počivali, nato pa sva sledila Tsanguju po platoju. Pragozd je bil sprva gost in skoraj neprehoden, a kmalu smo se znašli v galeriji velikanskih dreves.
Po kakšnih petih minutah je Tsangu obstal in začel sekati veje za lopo.

Dr. Michael Harner se je od leta 1961 naprej ukvarjal s šamanizmom in šamanskim zdravljenjem in se zavzemal, da bi našla mesto v sodobnem življenju. Dolga leta je bil predstojnik in profesor na Oddelku za antropologijo na newyorški Graduate Faculty of the New School for Social Research, predaval pa je tudi na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, kjer je doktoriral, in na Columbii ter Yaleu. Bil je tudi sopredsedujoči Antropološke sekcije Newyorške akademije znanosti. Terensko delo je opravljal v zgornjem tonu Amazonke, v Mehiki, zahodnih ZDA, na kanadskem severu in na Laponskem. Med njegovimi knjigami so The Jívaro, Hallucinogens and Shamanism, The Cave and the Cosmos (v slov. Zgoraj spodaj) in roman Cannibal, katerega soavtor je. Umrl je leta 2018.