Poznega leta 1986 sem se vrnil domov na švicarsko podeželje, da bi napisal doktorsko disertacijo. Dve leti zatem, ko sem imel doktorski naslov že v žepu, me je začelo nekaj siliti, naj uresničim pretekle zamisli. Zaradi vpliva Ašaninkov sem imel prakso za najnaprednejšo vrsto teorije. Utrujen sem bil od raziskovanja. Želel sem delovati, zato sem se namesto s sporazumevanjem z rastlinami začel ukvarjati z drugimi projekti. Sprejel sem zaposlitev pri Nouvelle Planète, majhni švicarski organizaciji za spodbujanje razvoja bivalnih skupnosti v deželah tretjega sveta. Leta 1989 sem potoval po amazonski kotlini, govoril s predstavniki staroselskih organizacij in zbiral gradivo za projekte, ki bi omogočili pravno priznanje staroselskih ozemelj. Nato sem v Evropi zbral denar za izvedbo teh projektov. To mi je vzelo štiri leta. V tem času mi je uspelo financirati in izvesti večino projektov, ki sem jih predstavil raznim posameznikom, skupnostim, skupinam državljanov, ustanovam in eni vladni organizaciji.1 Razmejevanje in dodeljevanje lastninskih pravic je bilo v domeni ameriških topografov in antropologov, ki so tesno sodelovali s skupnostmi staroselcev. Vsaka država ima drugačne zakone, ki določajo zahteve za uradno priznanje takih ozemelj. V Peruju morajo topografi obiskati reke, gozdove, gore, polja in vasi v rabi krajevnih staroselcev in jih podrobno vrisati na zemljevid, antropologi pa morajo prešteti prebivalce, živeče na teh ozemljih, in opisati njihov način življenja. Te dokumente je treba nato vložiti na ministrstvo za kmetijstvo, ki jih obdela in izda staroselskim skupnostim potrdila o uradnem lastništvu ozemelj. Tako postanejo ljudstva, ki so v večini primerov živela na teh ozemljih že tisočletja, njihovi dejanski lastniki. Zbrani denar je bil namenjen za osebne dohodke antropologov in topografov v odmaknjenih delih pragozda ter za njihove potne stroške, opremo za risanje zemljevidov in stroške birokratskega postopka izdelave dokumentov. Najuspešnejši projekt sem v imenu AIDESEP, nacionalne zveze staroselskih organizacije perujske Amazonije, izvedel v perujskih okrožjih Putumayo, Napo in Ampiyacu. Antropologi in topografi, ki so jih najeli, so uspeli olastniniti ozemlja v velikosti pol milijona aker za vsega skupaj 21.525 ameriških dolarjev. Včasih sem moral leteti v Južno Ameriko, obiskati olastninjena ozemlja in preveriti račune. Glede na težave, ki jih imajo navadno staroselci pri učenju računovodstva, sem v večini primerov začudeno ugotovil, da so bile stvari izvedene po načrtih, predvidenih v izvirnih projektih. V Evropi sem nastopal kot govornik in poudarjal, zakaj je ekološko smiselno označevati teritorije amazonskih staroselcev. Trdil sem, da jih znajo samo oni trajnostno razvijati. Predstavljal sem racionalno naravo staroselskih kmetijskih tehnik, kot sta polikulturnost in raba majhnih jas. A več, ko sem nastopal, bolj jasno mi je bilo, da ne govorim celotne resnice, ki sem jo poznal. Vsekakor nisem govoril, da amazonski staroselci trdijo, da njihovo botanično znanje izvira iz halucinacij, povzročenih z rastlinskimi napitki; da sem te napitke poskusil tudi sam pod njihovim vodstvom; o svojem srečanju s fluorescentnimi kačami, ki so spremenile moje dojemanje resničnosti. V vizijah sem se zavedel pomembnih stvari, na primer, da sem zgolj človeško bitje, da sem intimno povezan z drugimi oblikami življenja in da je prava resničnost mnogo bolj zapletena, kot nam jo posredujejo oči. O tem nisem govoril, ker sem se bal, da me nihče ne bo jemal resno. V tistem času je bila ta resnost pomembnejša zaradi zbiranja finančnih sredstev kot zaradi strahu, da bi si zaprl pot za napredovanje v akademski karieri. Junija leta 1992 sem se udeležil svetovne konference o razvoju in okolju v Riu. Na »Vrhu sveta«, kot so imenovali konferenco, so se vsi udeleženci nenadoma zavedeli, kako dobro staroselci poznajo svoje okolje. Vlade raznih držav so to omenjale v vsakem podpisanem sporazumu2. Farmacevtske korporacije in podjetja, ki so izdelovala izdelke za osebno nego, so govorila o trženju naravnih izdelkov staroselskih ljudstev po »poštenih« cenah.3 Etnobotaniki in antropologi so medtem predstavljali impresivne številke, ki so kazale delež intelektualnih gmotnih pravic teh ljudstev: štiriinsedemdeset odstotkov sodobnih rastlinskih zdravil so odkrili v »tradicionalnih« družbah. Manj kot dva odstotka vseh rastlinskih vrst je bilo preskušenih v sodobnih laboratorijih. Velika večina preostalih 98 odstotkov raste v tropskih gozdovih. Polovica rastlinskih vrst na Zemlji raste v Amazoniji4, in tako naprej. Politični in industrijski svetovi so se v Riu ravno začeli zavedati gospodarskega potenciala tropskih rastlin. Biotehnologija je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja odprla nove možnosti za izkoriščanje naravnih virov. Biološka raznolikost tropskih gozdov je nenadoma obljubljala izjemen vir neizkoriščenega bogastva, vendar bi bili biotehnologi brez botaničnega znanja staroselcev prisiljeni na slepo iskati zdravilne lastnosti v približno 250.000 rastlinskih vrstah, kolikor naj bi jih bilo na svetu5. Staroselska ljudstva so se javno izrekla o tej zadevi na ločeni konferenci, ki je teden pred uradno potekala na obrobju Ria. Po vzoru amazonskih predstavnikov so izrazili nasprotovanje Konvenciji o biološki raznolikosti, ki so jo nameravale podpisati svetovne vlade, saj v njej ni bilo navedenega nobenega mehanizma, ki bi zagotavljal povračilo za uporabo njihovega znanja o rastlinah. Predstavniki Amazonije so se sklicevali na izkušnje: farmacevtske družbe že od nekdaj obiskujejo Amazonijo, da bi se dokopale do staroselskih rastlinskih zdravil, nato pa se vrnejo v laboratorije ter sintetizirajo in patentirajo aktivne učinkovine, ne da bi pri tem kakor koli nagradile tiste, ki so jih pravzaprav odkrili6. NAJBOLJ ZNAN PRIMER takega divjega lova je kurare. Pred tisočletji so amazonski lovci odkrili ta mišični paralizator in ga začeli uporabljati kot strup v pihalnikih. Strup ubije drevesne živali, ne da bi zastrupil njihovo meso, hkrati pa povzroči, da zaradi mišične paralize padejo na tla. Če so opice ustrelili z nestrupeno puščico, so navadno ovile rep okrog veje in umrle na drevesu, daleč od lovca. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki ugotovili, da bi si lahko s kurarejem zelo pomagali pri operacijah trupa in vitalnih organov, ker prekine živčne signale in tako sprosti vse mišice, vključno z dihalnimi. Kemiki so uspeli sintetizirati več različic te rastlinske mešanice s spreminjanjem strukture ene njenih aktivnih učinkovin. Sodobni anesteziologi dandanes »kurarizirajo« paciente izključno s sintetičnimi spojinami. V celotnem postopku so bili nagrajeni za delo vsi razen ustvarjalcev izvirnega izdelka7. Znanstveniki se večinoma upirajo zamisli, da bi »kamenodobni Indijanci« lahko razvili kakršen koli izdelek. Po standardni teoriji naj bi Indijanci na koristne naravne molekule naleteli naključno. V primeru kurareja se ta razlaga ne zdi verjetna. V Amazoniji obstaja štirideset različic kurareja, ki jih izdelujejo iz sedemdesetih vrst rastlin. Različica, ki jo uporabljajo v zahodni medicini, prihaja iz zahodne Amazonije. Izdelajo jo z dvainsedemdeseturnim prevrevanjem rastlinske mešanice, pri čemer se je treba izogibati dišeči, a smrtnonosni pari. Končni izdelek je pasta, ki deluje samo, če jo vbrizgamo pod kožo. Če jo zaužijemo, nima nikakršnega učinka8. Težko si je zamisliti, kako bi lahko kdor koli naključno iznašel ta recept. Poleg tega ni jasno, kako bi si lahko lovci v tropskem gozdu, ki jim je kakovost mesa bistvenega pomena, zamislili intravenozno rešitev. Če jih vprašamo, kako so odkrili kurare, nam skoraj brez izjeme zatrdijo, da ima mitsko poreklo. Indijanci Tukano iz kolumbijske Amazonije pravijo, da je kurare izumil stvarnik vesolja in jim ga dal v uporabo9. ETNOBOTANIKI so v Riu pogosto navajali kurare kot pomemben primer, kako je znanje amazonskih ljudstev prispevalo k razvoju medicinske znanosti. Omenili so tudi nekatere druge rastline iz staroselske zakladnice zdravil, ki so šele pred nedavnim pritegnile zanimanje znanosti: izvleček iz grma Pilocarpus jaborandi, ki ga uporabljata ljudstvi Kajapo in Guajajara, je farmacevtska multinacionalka Merck pred nedavnim spremenila v zdravilo za očesno mreno. Isto podjetje je tedaj razvijalo novo sredstvo proti strjevanju krvi iz rastline tikiuba plemena Uru-eu-Wau-Wau. Zanimivi so postali tudi plodovi rastline Couropita guienensis, ki jih ljudstvo Achuar uporablja za zdravljenje glivičnih vnetij, listi ovijalke Aristolochia, iz katerih ljudstvo Tirio pripravlja čaj za lajšanje bolečin v trebuhu, ter še mnoge druge neznane rastline, s katerimi amazonska ljudstva zdravijo poškodbe kože, drisko, ugrize kač in tako naprej10. Na »Vrhu sveta« so vsi omenjali ekološko znanje staroselskih ljudstev, nihče pa ni omenjal njihovega iz vizij izhajajočega porekla, kot to trdijo pripadniki teh ljudstev. Večina antropologov in etnobotanikov o tem res ni vedela ničesar, a celo tisti, ki so vedeli, so molčali. Najbrž zato, ker o tem ni mogoče govoriti in pri tem upati, da te bodo jemali resno. Lahko bi se zgodilo, da bi jih kolegi vprašali: »Ali želite reči, da Indijanci trdijo, da so dobili preverjene informacije o molekulah v halucinacijah? Saj jih ne jemljete resno, ali pač?« Kaj lahko človek odgovori na tako vprašanje? Res je tudi, da halucinogenih rastlin ne uporabljajo vsa staroselska ljudstva sveta. Celo v Amazoniji obstajajo oblike šamanizma, ki ne temeljijo na uživanju halucinogenov, vendar je v zahodni Amazoniji, v katero sodijo perujski, ekvadorski in kolumbijski del kotline, težko najti kulturo, ki ne bi uporabljala množice halucinogenih rastlin. Po nekem popisu obstaja v zahodni Amazoniji dvainsedemdeset kultur, ki uporabljajo ajahuasko11. Najvidnejši etnobotanik dvajsetega stoletja Richard Evans Schultes piše o zdravilcih neke kolumbijske regije, ki jo smatra za središče šamanizma zahodne Amazonije: »Vrači plemen Kamsa in Inga v dolini Sibundoy posedujejo nenavadno izčrpno znanje o zdravilnih in strupenih rastlinah … med najbolj uglednimi je Salvador Chindoy, ki vztraja, da so ga o njihovih zdravilnih lastnostih poučile rastline same prek halucinacij, ki jih je doživljal v dolgoletni vračevski praksi.
