On

Robert A. Johnson na zabaven, pesniški, poučen in izzivalen način razmišlja o tem, kaj pomeni biti moški, in navaja preobrate in stopnje osebne rasti, ki jih doživlja na poti do zrele moškosti − od nedolžnosti in nezavedanja do zavestne nepopolnosti, ko je razcepljen med nasprotujoče si sile v sebi, ter nazadnje do vizionarske, razsvetljene zavesti, celosti in harmonije. Arhetipski vzorec zahteva, da moški preide iz nezavedne popolnosti otroštva v zavestno nepopolnost srednjih let, nato pa v zavestno popolnost starosti. Iz nedolžne celosti, v kateri sta zunanji in notranji svet združena, se s spremljajočim občutkom dvojnosti premakne v ločenost in razlikovanje med zunanjim in notranjim svetom, nato pa, nazadnje, v razsvetljenje ali v zavestno spravo med zunanjim in notranjim v harmonično celoto.

GOURNAMOND

Parsifal nato odkrije Gournamonda, svojega botra. V obdobju, ko fant postaja moški, je boter izjemnega pomena. Oče je morda že izčrpan ali pa se slabo sporazumevata. Fant je še daleč od neodvisnosti, a že preponosen, da bi se z osebnimi težavami zatekel k njemu. Danes so zelo redke družine, v katerih sta oče in mladostniški sin tesno povezana. V teh letih fant potrebuje botra, moškega, ki ga uči, potem ko je izgubil stik z očetom. Gournamond je arhetipski boter in leto dni uri Parsifala v viteških veščinah. Poučuje ga o stvareh, ki so ključne za dosego moškosti: nikoli ne sme zapeljati lepe mladenke niti ne sme dopustiti, da bi ga zapeljala ona, saj mora vse moči usmeriti v iskanje gralovega gradu. In ko pride do gralovega gradu, mora postaviti pravo vprašanje: »Komu služi gral?« Koliko bi bilo vredno viteštvo, ko ne bi imelo tega plemenitega cilja? Oba Gournamondova nauka zaslužita razmislek in bosta kmalu našla svoje mesto v zgodbi. Po Gournamondovem poučevanju se Parsifal nenadoma spomni na mater in se odpravi k njej. Morda ne zmoremo prenesti več moškosti, dokler spet ne navežemo stika z materino žensko energijo. Torej odjezdi, da bi našel mater. Odkrije, da je takoj po njegovem odhodu umrla zaradi strtega srca. Spomnimo se, da ji je bilo ime Srčna žalost, kar je del materinstva. Seveda se Parsifal počuti grozno krivega za materino smrt, a tudi to je del njegovega razvoja v moškega. Noben sin se nikoli ne razvije v moškega, ne da bi bil kako nezvest svoji materi. Če ostane z njo, da bi ji bil v uteho in jo tolažil, se nikoli ne izvije iz krempljev materinskega kompleksa. Pogosto se mati na vso moč trudi, da bi ohranila sina pri sebi. Med najbolj pretanjenimi načini je, da krepi v njem zamisel o zvestobi, toda če ji uspe, se pogosto znajde ob sinu, hudo ranjenem v njegovi moškosti. Sin mora odjezditi in zapustiti mater, čeprav je to videti kot nezvestoba, in mati mora prenesti bolečino. Pozneje se sin, prav kakor Parsifal, lahko vrne k materi in mogoče vzpostavita nov odnos, na novi ravni, toda to je mogoče šele potem, ko sin doseže svojo neodvisnost in prenese naklonjenost na žensko, in sicer v sebi, na svojo lastno žensko naravo ali navzven na resnično žensko družico svoje starosti. V našem mitu je Parsifalova mati umrla, ko je odšel. Morda predstavlja tisto vrsto ženske, ki lahko obstaja le kot mati. Brez te vloge umre, saj ne zna biti individualna ženska, ampak samo »mati«.

Robert A. Johnson je bil ugleden pisec, predavatelj in jungovski analist. Njegova dela On: psihologija moškega, Ona: psihologija ženske in Midva: psihologija romantične ljubezni veljajo za klasična na področju jungovske psihologije. Zaslovel je po prepletanju globinske psihologije, mitologije in sanj v jezik, ki se je dotaknil milijonov ljudi po vsem svetu.