Spopad čarovnic

Timothy J. Knab / Spopad čarovnic

Spopad čarovnic je čarobna pripoved o svetu magije in čarovništva, ki odseva najgloblje korenine azteškega misticizma, izvirna in avtentična raziskava o najsvetejših obredih, povezanih z izgubljenimi dušami sodobnih Aztekov, in predstavlja še kako pomemben mejnik v antropološki literaturi.

Spopad čarovnic

O knjigi

Spopad čarovnic je zgodba o življenju staroselcev v osrednji Mehiki, o njihovih navadah in verovanjih ter potovanjih v spodnji svet. Pretkana je s sanjami, ki jih tolmačijo v okviru azteške mitologije, pripovedmi o iskanju in zdravljenju izgubljenih duš in opisi urokov, ki jih poznajo že tisočletja.

»Tvoj nagual so tvoje oči, tvoja ušesa,« mi je pojasnila, »tvoje noge in krila v svetu noči. Brez njega si ujet v temi in padeš ob vsaki oviri. Če si resnično želiš najti pot v noči, ti jo mora pokazati nagual. Postati moraš nagual. Sanjati moraš o nagualu in potem ga moraš najti.«

»Neumnosti,« je rekla Rubia, »sanjaš kot vsi drugi. Moraš se samo naučiti, da prepoznaš, kar v resnici vidiš. Talocan je dežela mraka in svita, kjer ni nič zares jasno. Vsepovsod je megla, tako da pravzaprav ne veš, kaj je pred tabo. Že res, da v svetu noči ne poznaš nikogar, vendar so tam vsi tisti, ki so bili pred tabo. Talocan je svet naših in tudi tvojih prednikov. Če boš sledil ’pravi poti’, boš v svetu noči gotovo naletel na številne zaveznike.« »In tudi na veliko čarovnikov!« je dodal Innocente.


O avtorju

Timothy J. Knab je profesor antropologije na Universidad de las Americas v Puebli in izšolan chef. Poleg Spopada čarovnic je napisal tudi knjige Nori Jezus in Zgodba o huičolskem šamanu, trilogijo o čarovništvu v Mehiki, ki jih je objavila založba University of New Mexico Press.


Iskrice

V zraku je visel oster dim kopalovega kadila z vonjem po borovcih, pomešan s postanim vonjem po tobaku. Na mizi z oltarjem je vso noč gorela votivna sveča in metala srhljivo plešoče sence na podobe svetnikov in prednikov.

* * *

Rubia je bila prijazna in materinska, odlična kuharica in slovita curandera. Ponoči je redno zahajala v Talocan, spodnji svet azteških prednikov, kjer je iskala zdravila za trpeče duše svojih klientov. Morda se je občasno ukvarjala tudi s čarovništvom, a vselej se je izmikala pogovoru o tem in mi zagotavljala, da so vsi čarovniki že dolgo mrtvi.

* * *

»Vetrovi iz netopirskih votlin«, ki jih je omenil Inocente, so me spomnili na mlada arheologa, ki sta na Yucatánu staknila »netopirsko bolezen«, precej razširjeno v Sierri, kjer je nekaj votlin slovelo po sporah, ki jo povzročajo. Vse so bile znane tudi kot votline čarovnikov.

* * *

»’Senca smrti’«, je nadaljeval starec, »bo odnesla njegovo temno senco, njegov ecahuil daleč v globine. Ubila bo njegovega naguala in seveda ji bo njegova duša, njegov tonal, sledila v podzemlje. Potem bo toliko kot mrtev.

* * *

Videl in doživljal sem stvari, ki se mi nikoli niso zdele možne. Sem po tistem, ko sem iskal Rubijino uročeno dušo, začel drugače gledati na svojo in tudi na izročilo? Sanje in tolmačenje sanj, ki sta mi ga predala, sta se spojila, in prevzela me je nenehna zatopljenost v svet, ki se je širil onstran Rubijinih in Inocentejevih zaprtih oči. Postajal sem zdravilec, sanjalec in šaman.

Spopad čarovnic / Elektronska knjiga

Odlomek

Vsak moj gib je odmeval skozi votlino. Uvodne pozdravne molitve so donele kot nekakšen starodaven zbor in glasovi so nekako poizvedovali, čemu sem tam. Pomislil sem na religijo svojih prednikov, ki bi se zgrozili nad mojim početjem na tistem poganskem kraju.
Lotil sem se darovanja v zaporedju, ki mi ga je predpisala Rubia. Vsak predmet sem pravilno daroval zemlji: vrgel sem ga kolikor mogoče daleč v temo po grlu votline v drobovje zemlje, ki ga je pogoltnila. Slišal sem slabotne odmeve, pa tudi pljusk vode.
Rubijine borovčeve vejice so ves čas svetlo žarele, čeprav so mrzli vetrovi pogasili sveče, brž ko sem jih prižgal. Dober znak, ki je pomenil, da so Gospodarji spodnjega sveta slišali moje besede.
Črni petelinček me je zvedavo opazoval, ko sem molil v španščini in nahuatščini. Kdaj pa kdaj je glasno zakikirikal, da je odmevalo skozi votlino. Njegova peresa so se lesketala v slabotni svetlobi. Že pred časom je dobil »papirnato zastavo in perjanico«, azteška prispodoba, ki zaznamuje bodočo žrtev.


Izvlečki

»Yollo je srce, vrnjeno na zemljo, ko je življenja konec. Srce je seme, jedro življenja. Iz njega požene življenje. V vročini in svetlobi sonca nato požene in raste tonal, ki nam podeli življenje, srečo in usodo v trenutku rojstva. Tonal je tisti del nas, ki gre vsepovsod. Živi v Talocanu, živi na zemlji, v Talticpacu, živi na nebu, v Ilhuicacu, a dobro mu je le na zemlji ali na nebu s soncem. Tonal je tista iskra življenja, ki nas določa, tisto, zaradi česar si ti ti in jaz jaz. Nagual je drugi jaz in z njim deliš svoje življenje, svoj tonal

* * *

Starec je imel cvetočo prakso in pogosto so naju motili. Nekatere bolnike je pregledal takoj, otipal je utrip in jih masiral na različnih mestih ter predpisal izbrane zeliščne čaje. Za nekatere je molil in daroval na oltarju ter jim zagotovil, da »bo naredil zanje, kar bo mogel«. Tretjim je naročil, naj se vrnejo kakšen drugi dan.

* * *

Inocente je razčlenjal sanje, o katerih sem poročal Rubii. Preoblikoval jih je v opise različnih potovanj v spodnji svet. Kar sem imel za razmeroma neizrazite in nepomembne sanje, se je v donečem ritmu nahuatščine spreminjalo v fantastične pripovedi. Nikoli ne bom pozabil njegove lekcije o tolmačenju sanj, saj je obenem nadvse podrobno opisoval obliko in geografijo spodnjega sveta – pripovedoval je o stvareh, o katerih sem prebiral le v kronikah iz šestnajstega stoletja. V mojih sanjah je videl svet svojih prednikov in prepričan je bil, da ga vidim tudi jaz. Mogoče sem ga. Mogoče sem ga šele tedaj začel prepoznavati kot svet simbolov in izročil, dostopen vsakomur, ki sledi navadam prednikov.

* * *

Slišal sem za »urok zavisti« in »vetrove noči«, toda med terenskim delom sem prišel do prepričanja, da čarovništvo v Sierri de Puebla ni kaj več kot simpatetična magija. Menil sem, da njegova učinkovitost temelji na močnih skupnih prepričanjih klienta, čarovnika in žrtve. Če vsi verjamejo, da bo delovalo, deluje. Čarovnik organizira dobro usmerjeno kampanjo govoric in zlobnega opravljanja ali sporočanja, da je bila žrtev »uročena«.

* * *

»Nikoli mu ne povej več, kot ti je on pripravljen povedati. Nikoli mu ne daj vedeti, koga vidiš v Talocanu. Nikoli ne pusti, da te prevara. Že res, da je v tem svetu skoraj slep, toda v svetu noči vidi vse. Tam so njegove oči bolj jasne kot tvoje ali moje. Kot orel je, ki se lahko vzpne visoko v nebo, kadar je na lovu za golobico ali zajcem. Če se te odloči napasti, si toliko kot mrtev. Njegov ugriz je hujši od kačjega. Pomagal ti bo videti v Talocanu, a hotel bo uporabiti tudi tvoje oči, zato bodi zelo previden glede tega, kar mu poveš, si razumel?

* * *

Preostali del dopoldneva smo se pogovarjali o nagualih in njihovih dejanjih. Opisala sta mi številne tehnike, s katerimi je mogoče pokončati čarovnika ali sovražnika. Večina je bila ubijalskih in malodane neugotovljivih, toda opisala sta mi tudi značilnosti različnih živali in njihov položaj v spodnjem svetu, kam zahajajo in kaj lahko počnejo tam. Prava lekcija o navadah prednikov in njihovem svetu. Dobil sem veliko bolj jasno sliko in počasi doumeval, kako se je azteška umetnost zdravljenja preoblikovala v umetnost ubijanja.


Nakup