Poglavje iz knjige
Timothy J. Knab / Spopad čarovnic
Poglavje
Votlina
Ko sem se odpravilproti votlini, je bilo že temno. Lupe je nejevoljno privolila, da me bo spremljala in mi kazala pot. Že dolgo je bilo, odkar se je kateri od naju približal vhodu v spodnji svet, h kateremu se vaščani San Martína zelo redko podajajo. Vsaka družina enkrat letno odnese daritve k votlini, jih pusti na tleh pred njo in se redko drzne stopiti k vhodu. Verjamejo, da je recitiranje molitev na vhodu v votlino zelo nevarno in se ga je nujno izogibati, če je le mogoče. Nekateri so raje postavili daritve pod hišni oltar in niso zapuščali hiše, saj naj bi mrzli, zli severni vetrovi, ki vejejo iz vhoda v votlino, povzročali bolezen in smrt.
Lupe je bila v skrbeh za taščo in ni je hotela pustiti same, zato je nameravala nazaj v vas, brž ko bi se dovolj približala votlini. Medtem ko se je terenec pozibaval in poskakoval po temnem kolovozu, me je obšlo, da je vse skupaj noro. Bolezen je bila resnična, in če bi Rubii pokazal rezultate preiskav, bi jih verjetno razumela. Vendar je bila trdno prepričana, da gre za njeno obolelo in izgubljeno dušo, zato nikakor ne bi mogla ozdraveti, če ne bi sledil njenim napotkom. Meglene povezave med »stvarnim« in »nestvarnim« so me begale in osupljale. Že drugič, čeprav iz drugačnih razlogov, sem v Sierri stežka ocenjeval okoliščine na osnovi običajnih antropoloških parametrov.
Nazadnje sva le zapeljala na stezo do votline; bila je prerasla in v temi skoraj neprevozna.
»Naprej greva peš,« je rekla Lupe. Pomagala mi je odnesti vse potrebno po ozki, vijugasti stezi do votline. »Pazi se,« je rekla, »vsepovsod naokoli prežijo.« Mislila je nadnaravna bitja, ki naseljujejo spodnji svet. Oba sva verižno kadila, da bi jih odganjala. Začutila sva mrzel veter, ki je vel iz temnega, režečega vhoda v votlino. Najine baterijske svetilke so metale sence, ki so se kot ogromni, šklepetajoči zobje dvigali iz podrastja. Na eni strani votline je bil velikanski balvan, ki je verjetno že davno zgrmel s stropa votline. Bil je oltar zemlje.
Potem ko sva prinesla polovico stvari do votline, se je Lupe odločila vrniti, saj je bila njena naloga končana. »Naša stara mati me čaka,« je pojasnila. Nikakor se ni hotela približati votlini. Bila je prepričana, da je Rubijino izročilo zelo nevarno in nikoli je ni niti najmanj zanimalo, da bi ga bolje spoznala. »Čas je, da te pustim z ‘njimi’. Bodi previden!«
Prinesel sem stvari do vhoda v votlino, izklopil baterijsko svetilko in prižgal baklo. V plešoči svetlobi so me obdajale srhljive sence, ki so na trenutke povečevale okoliško grmovje, nato pa se je v popolni temi zarisaval le obris votline. Razvil sem petate in ga razprostrl po tleh. Vosek starih sveč in črne lise sežganega kopala so pričevali o tisoče daritvah in molitev. Na tleh sem zagledal drobce črnega obsidiana, kupe tepalcates, predkolumbijskih črepinj, in zoglenele kosti, daritve Najsvetejši zemlji. Petelina sem privezal h količku ob balvanu, kjer naj bi počakal, dokler ga ne bom potreboval. Budno in pozorno je strmel vame.
Vsak moj gib je odmeval skozi votlino. Uvodne pozdravne molitve so donele kot nekakšen starodaven zbor in glasovi so nekako poizvedovali, čemu sem tam. Pomislil sem na religijo svojih prednikov, ki bi se zgrozili nad mojim početjem na tistem poganskem kraju.
Lotil sem se darovanja v zaporedju, ki mi ga je predpisala Rubia. Vsak predmet sem pravilno daroval zemlji: vrgel sem ga kolikor mogoče daleč v temo po grlu votline v drobovje zemlje, ki ga je pogoltnila. Slišal sem slabotne odmeve, pa tudi pljusk vode.
Rubijine borovčeve vejice so ves čas svetlo žarele, čeprav so mrzli vetrovi pogasili sveče, brž ko sem jih prižgal. Dober znak, ki je pomenil, da so Gospodarji spodnjega sveta slišali moje besede.
Črni petelinček me je zvedavo opazoval, ko sem molil v španščini in nahuatščini. Kdaj pa kdaj je glasno zakikirikal, da je odmevalo skozi votlino. Njegova peresa so se lesketala v slabotni svetlobi. Že pred časom je dobil »papirnato zastavo in perjanico«, azteška prispodoba, ki zaznamuje bodočo žrtev.
Odločil sem se, da bom zanj poskrbel čisto na koncu, a bilo je neizogibno. Rubia mi je natančno povedala, kaj moram narediti, a ni bilo zato nič lažje. Vedel sem, da ga bomo na koncu pojedli, zato je bila Rubijina obredna daritev pravzaprav priprava na večerjo. Morda je absurdna teorija, po kateri naj bi žrtvovanje ljudi izhajalo iz potrebe po beljakovinah, držala bolj, kot sem bil voljan priznati. Mogoče pa so bile človeške žrtve preprosto slastne ali pa, kot je namignil nek antropolog, sta smrt in obredno nasilje začinjala življenje v starodavnem svetu.
Rubijini napotki so bili zelo natančni. Pograbil sem upirajočega se, plahutajočega ptiča in mu z žepnim nožem poskušal razparati prsi od vratu navzdol. Izvijal se mi je in nenadoma mu je iz golše brizgnila kri, tako da nisem mogel slediti Rubijinim navodilom. Nikakor nisem mogel doseči srca skozi prsi. Zarezal sem z nožem in ga obračal, dokler nisem iztrebil drobovja, tako da sem nazadnje lahko zgrabil srce. Ni več utripalo, notranjost trupelca pa je bila vroča in spolzka. Razparal sem ga, odtrgal srce od žil, povezanih z njim, ter ga vrgel v votlino, medtem pa ves čas glasno zagotavljal Gospodarjem, da je moje.
Nato sem moral ptiča oskubiti. Veliko lažje je izpuliti peresa sveže ubitemu ptiču, in Rubia, ki je bila praktična kuharica, je zahtevala, da ga oskubim, preden se vrnem. Pozabil sem na nahuatske molitve in se lotil dela, mrmraje avemarijo in očenaš iz katoliškega otroštva, medtem ko so peresa in kri leteli vsenaokrog. Kakšna godlja! Črna peresa so se lepila na toplo drobovje na tleh pred menoj, vonj prasketajočega kadila je visel v zraku, bakla je žarela in kri na rokah se mi je začela strjevati.
Nazadnje je bilo muk konec in komaj sem čakal, da odidem. Opravil sem večino daritev, a do svita je bilo še nekaj ur in ni mi bilo do tega, da bi v temi lezel do terenca. Ohripel od nenehnih molitev in kajenja sem ugasnil baklo, da bi jo prihranil za jutranje ure, in legel na vlažen in mrzel petate.
Trdno sem zaspal in zdrsnil v sanje, pretkane z napol zavestnimi prividi.