Afganistan, kamor se Bog pride le zjokat

Zgodba o Širin-Gol je značilna za vsakodnevno norost, ki jo živi tisoče afganskih žensk, moških in otrok. Kajti »sprva se vedno zdi, da se bodo stvari nazadnje le uredile. Začetek novega obdobja je vedno obetaven. Toda samo začetek.«To je zgodba o izjemnem pogumu, človeški dobroti, ženskem prijateljstvu, odporu in ljubezni, pa tudi zgodba o ponosni, pogumni in čudoviti ženski, ki si nenehno prizadeva za boljše življenje, v katerem bi njeni otroci lahko zaživeli brez lakote in strahu.

Nekega dne, ko Širin-Gol čepi na verandi in pere perilo v veliki svinčeni skledi, Azadine zavije okoli vogala. Širin-Gol se zdrzne od pogledu na neznanko, srce ji poskoči v prsih in začne glasno razbijati. Odkar je slišala govorice, da je v vasi zdravnica, Širin-Gol misli samo na to, kako bi jo srečala. Širin-Gol vstane, obriše roke v krilo, iztegne roko, da bi pozdravila zdravnico, in opazi, da drhti od vznemirjenja. Malo, a drhti. Azadine se nasmehne in njeni zobje so kot beli popki makovih svetov. Prime jo za roko in močno stisne, povleče k sebi in objame, kakor da bi bila stara prijateljica. Ženski ne govorita. Samo objemata se. Požirata solze ganjenosti. Kakor da bi se našli sestri. Naj bo mir s teboj, reče Širin-Gol.In mir s teboj, odgovori Azadine. Potem počeneta na tla in ne mudi se jima govoriti. Azadine je drugačna od večine žensk, pomisli Širin-Gol. Njena koža je bolj gladka, obrvi tanjše, nos manjši, oči živahnejše, kakor jih imajo druge ženske. In telo je videti ljubkejše, mirnejše, odločnejše. Po dolgem času Azadine nazadnje reče, pravijo, da si živela v Kabulu in v Pakistanu. Pravijo, da učiš svoje otroke brati in pisati. Je res, da znaš brati in pisati? Širin-Gol reče, da je res. Končno ženska, s katero se bom lahko pogovarjala o zanimivih stvareh, se razveseli Azadine. Širin-Gol se od vznemirjenosti zaleti slina, nato reče, prva ženska si, ki jo poznam, da je zdravnica. Prišla sem, reče Azadine, ker sem te hotela videti, spoznati in te lepo sprejeti v naši vasi. In prišla sem, ker bi te rada prosila, da mi pomagaš. Jaz? Tebi? Kako ti lahko pomagam?Ne vem točno. Vem le, da nočem več delati sama. Lahko bi pisala seznam bolnikov, izpolnjevala kartone, pisala recepte; najpomembnejše pa je, da prihajaš v ordinacijo in preživljaš čas z mano. Seznam bolnikov? Kartone? Recepte? Saj niti ne vem, kaj je to.Se boš že naučila. Tudi jaz sem hotela postati zdravnica, reče Širin-Gol.Pridi v ordinacijo, reče Azadine. Naučila te bom vsega, kar znam. Kaj bodo rekli ljudje, če bom odhajala ven brez moža, delala in zaslužila? Nikogar ne poznam in nihče me ne pozna. Opravljali me bodo. Imeli me bodo za ... kako naj rečem? Slabo žensko, vpraša Azadine. To je neumno. Ne smemo več živeti po mnenju drugih. Govoriš kakor moja učiteljica v ruski šoli. Pridi v ordinacijo. Povabila bom več žensk. Rekla jim bom, da delaš zame. Povedale bodo svojim možem in kmalu bo vsa vas vedela, da odhajaš iz hiše samo zato, da bi mi pomagala.

Siba Shakib je odraščala v Teheranu, kjer je obiskovala nemško šolo. Kot režiserka in avtorica dokumentarnih filmov je v minulih letih pogosto obiskovala Afganistan, tako sever države kot ozemlja pod talibsko oblastjo. Posnela je več pomembnih dokumentarcev o življenju Afgancev, posebno še o dramatičnem položaju Afgank. Tudi Širin-Gol je spoznala v begunskem taborišču. Ko ne potuje, živi v New Yorku in v Nemčiji.