Nebesni pokop

Nebesni pokop je resnična pripoved o kitajski zdravnici, ki je trideset let iskala svojega moža v zasedenem Tibetu. Bil je zdravnik v Maovi osvobodilni ljudski armadi, in ko so ga po dveh mesecih razglasili za pogrešanega, se je pridružila vojakom ter odšla za njim. Naslednjih trideset let je živela v Tibetu, spoznala domačine in deželo ter postala tibetanska budistka. Knjiga opisuje tudi njeno vrnitev v Kitajsko, kjer je spoznala pisateljico, tedaj radijsko novinarko, in ji zaupala svojo zgodbo. Nebesni pokop je dragocen prikaz prostranosti geografije, zgodovine in duhovnosti znotraj zgodbe o ljubeči ženski ter obvezno branje za vsakogar, ki želi globlje razumeti tibetansko življenje in mistiko.

Ko je trojica prispela na vrh gore, je potekal pogreb. Beli molilni šali in trakovi so frfotali v lahnem vetru; koščki raztrganih bankovcev so poplesovali in se preobračali na tleh kakor snežinke. Znašli so se znotraj velike ograde, katere srednji del je bil malce nižji in tlakovan s kamenjem. Levo in desno od potke sta stala dva kamnita oltarja. Ko so se stoje pogovarjali, je k njim pristopil moški in se predstavil kot vodja obreda. Vprašal jih je, ali jim lahko kako pomaga. Tiananmen je stopil naprej in se priklonil.

»Radi bi izvedeli vse o nebesnem pokopu,« je dejal. Čeprav je bil mojster videti malce presenečen nad takim vprašanjem, prošnje ni odklonil. »Ljudje smo del narave,« je začel. »Na svet pridemo po naravni poti in tako z njega tudi odidemo. Življenje in smrt sta del kolesa vnovičnega rojevanja. Smrti se ne smemo bati. Veselimo se svojega prihodnjega življenja. Ko se na prostoru za pogreb začnejo kaditi goreče murvove veje, se med nebesi in zemljo razvije petbarvna cesta, ki na oltar privabi duhove. Truplo postane daritev za duhove in pokličemo jih, naj odnesejo dušo v nebesa. Dim murvovine privabi orle, jastrebe in druge svete mrhovinarje, da se nahranijo s truplom. S tem posnemamo Budo Šakjamunija, ki se žrtvoval, da je nahranil tigre.« Wen je mojstra tiho prosila, naj ji podrobno razloži, kako truplo ponudijo mrhovinarjem. »Telo najprej umijemo,« je povedal, »in celega obrijemo. Nato ga zavijemo v bel mrtvaški prt in posedemo tako, da glava počiva na kolenih. Ko določimo ugodni dan, ga poseben nosač na hrbtu odnese na oltar za nebesni pokop. Iz bližnjega samostana pridejo lame in pošljejo duha, naj gre po svoji poti. Medtem prepevajo sveta besedila, ki dušo osvobodijo vic, mojster zatrobi na rog, prižge murvovino, da se zberejo mrhovinarji, ter razkosa truplo, pri čemer tre kosti po vrstnem redu, ki ga predpisuje ritual. Telo se razkosa na več načinov, odvisno od vzroka smrti, toda naj bo način tak ali drugačen, mora biti nož brezhiben, sicer pridejo demoni in ukradejo duha.«

Wen je v duhu zagledala spomin iz obdukcijskih vaj na univerzi, a se je prisilila, da je poslušala naprej.»

Ali se ptice kdaj ne zmenijo za truplo?« je vprašala.

»Ker mrhovinarji raje jedo meso kakor kosti,« ji je odgovoril mojster, »jim najprej damo kosti. Včasih zdrobljene pomešamo z jakovim maslom. Če je kdo užival veliko zdravilnih zelišč, ima njegovo telo izrazit vonj po tistem zelišču in ga mrhovinarji ne marajo. Z maslom in drugimi dodatki postane prijetnejšega okusa. Bistveno je, da ptice použijejo celo telo, sicer truplu lahko zavladajo demoni.«

Wen je za nekaj časa obstala in si ogledovala prostor za pokop. Slišala je, kako je Tiananmen vprašal mojstra, ali je res, da je neki pogrebni mojster hranil vse glave trupel, ki so mu jih prinesli, in iz lobanj zgradil velik zid, ker je bil kot otrok priča umoru in se je tako hotel ubraniti duha morilca. Mojstrovega odgovora ni poslušala. Skušala se je sprijazniti z mislijo, kako ostri, sestradani kljun mrhovinarja seka v meso njej ljubega človeka. V času, ko je bila v Tibetu, je dorasla mnogim stvarem, ki so jo sprva plašile in se ji gnusile. Budistična vera je bila zdaj del njenega življenja. Zakaj je potem tako stežka verjela, kar sta Zhuoma in Tiananmen, da je nebesni pokop naraven in svet obred, in ne barbarsko dejanje? Ali bi bila sposobna prenesti, če bi bil Kejun tisti kitajski menba, o katerem so govorili ljudje? Ko so se poslavljali, se je obrnila k mojstru.»Ste nebesni pokop kdaj pripravili za Kitajca?« je vprašala.Mojster jo je radovedno pogledal. »Nikoli,« je povedal. »Toda stari puščavnik Qiangba, ki poseda ob jezeru Zhaling, prepeva o tem.«

Xinran Xue je v Pekingu rojena britansko-kitajska pisateljica in publicistka. Nekaj let je delala na kitajskem radiu in postala ena najuspešnejših in najvidnejših kitajskih novinark. Po selitvi v London, kjer se je sprva preživljala kot snažilka, je napisala roman The Good Women of China, v katerem opisuje položaj žensk v maoistični Kitajski med kulturno revolucijo. Takoj je zaslovela in njeni romani so prevajani v številne jezike.