Moja preizkušnja z Magdaleno je trajala štirideset dni. S predanostjo in potrpežljivostjo je počasi premagovala moje upiranje, da mi je lahko pokazala različne oblike telesne masaže. • Dragi otrok duše, ti ne živiš v telesu, temveč v eni sami rani. Da se boš počutil tak, kakršen v resnici si, torej duhovna materija, te moram najprej ozdraviti. Kozice iz prodajalne tacov pod nama so panirane, ti pa si prav tako ovit, in sicer v trpljenje, ne samo svoje, ampak tudi v trpljenje svojih bratov, staršev, stricev, dedkov, daljnih prednikov. To je oglje, ki prekriva tvoj diamant. Ozdravila te bom. Ženska sem, kača, lahko te obdelam s celim telesom, ne le z dlanmi. In Magdalena se je začela zibati, prilepila se je name, me ovila, mi zdrsnila od stopal do glave, zdrgnila me je s svojimi lasmi, obrazom, dojkami, hrbtom, prsmi, nogami, stopali. S pritiski je določila točke, nato jih je povezala med sabo in me prepredla s poldnevniki in vzporedniki ter mi tako zbudila občutek, kot da sem gosta mreža, kjer je vsak del povezan s celoto. Na vsako izmed teh točk je položila svoje ustnice, da je silovito izsesala in izpljunila kdove kakšne zle energije. Prepihala mi je telo, košček za koščkom, oster piš njenih izdihov me je zbadal kot nož. Nato mi je prav tam, na teh točkah, ki so postale izjemno občutljive za ugrize, s svojim sladkim in močnim glasom vbrizgala besede v majevskem jeziku. Šlo je za imena dvospolnih bogov ali za ljubezenske besede; ali sploh obstaja razlika? Z vso svojo težo, morda tudi s težo bitij iz drugih dimenzij, me je pritisnila k tlom, da bi me preobrazila v brezoblično gmoto, v kateri je z počasnimi, hitrimi, tresočimi, eksplozivnimi, nežnimi in brutalnimi ritmi prerodila moj fetalni spomin. Čutil sem, kako mi rastejo oči, usta, udje, kako utripa moje središče, ki bo postalo srce, nad vsem tem pa sem videl svojo dušo, ki se je kot vrtnica nenadoma odprla in iz nje je zadehtelo neizmerno hrepenenje po življenju. Iz mene je naredila otroka, mladeniča, zrelega moža, starca, tisočletnega dvospolnika, angela, neomejenega boga. Mojo življenjsko energijo je predramila tako, da mi je iz popka, poimenovala ga je eden, izvabila štiri neotipljive reke, ki so se razlile po trinajstih središčih mojega telesa. S skrivnostnim pritiskanjem jih je odprla kot posode in naštevala različne nadarjenosti, ki se lahko izlijejo iz njih. • Dovolj – je rekla po štiridesetih dneh –, vse si že dojel. Ne potrebuješ več, da bi od kogarkoli kaj prejemal, saj lahko vse, kar si prejel od mene, zdaj dobiš od samega sebe. Na hrbtno stran mojih dlani je položila notranjo stran svojih s tako prepričljivostjo in trdnostjo, da sem začutil, kako se najini koži zlepljata. Nato je začela voditi mojo samomasažo ... Postopoma sem postajal vse bolj samozavesten, zato je polagoma zmanjševala pritisk svojih rok in nenadoma, tako da skorajda nisem opazil, ju je spustila, da sta odleteli kot par počasnih golobic. Vse, kar me je Magdalena naučila, se mi je počasi vračalo: zatipal sem svoje kosti, raztegnil kožo, vzpostavil sem stik z notranjimi organi, ko sem pomiril svojo senco, sem stopala zakoreninil v tla, si počesal avro, vzpostavil sem vzporednike in poldnevnike, namestil sem se v hrbtenico in od tam poslal energijo v smeri bokov in začutil, kako razpiram dve ogromni peruti. • Poleti, sin moj, raztegni se, tvoje telo se ne konča s kožo, nadaljuje se v zraku, zaseda ves prostor, raste skupaj z vesoljem, zaobjema božje stvarstvo. Zemlja je tvoja, galaksije so tvoje, večen si, neskončen si, v senci tvojega razuma prebiva nešteto boginj in tudi te so tvoje. Tvoja so tudi človeška bitja, rastline, živali, tisti še nerojeni in legije že umrlih. Odloči se, postani gospodar svojega življenja! Cvet z nešteto cvetnimi listi si, ki se neprestano odpira in zapira, ki kot svetlobna eksplozija izbruhne iz črnega trebuha, ki ni niti energija niti materija, temveč jez stvarjenja. V vsem tem, v tem cvetnem vencu, kolektivni zavesti, prebivaš ti; si kot diamant, ki ga prebadajo žarki ljubezni zavestnih bitij, drugih diamantov, in tako ustvarjajo ogrlico, ki se bo večno lesketala okoli enigme, ki je nihče ne zna poimenovati ... Ko sem hodil po ulicah, teže svojega telesa nisem več občutil kot kazen, ampak kot vez s prividom, imenovanim resničnost. Vsak moj korak je bil izkazana nežnost, vsak vdih zraka v moja pljuča blagoslov. Občutki, ki so me obhajali, so bili tako presenetljivi, da se mi je po eni strani zdelo, kot da bivam v novem telesu, po drugi pa, da moje telo biva v novem duhu. Misel na to, da bi šel še na kakšno masažo, me je utesnjevala: ptica, ki leti brez ovir, ne potrebuje več zraka, riba, ki se premika brez meja, ne potrebuje več vode. Po enem tednu so se spremenile celo moje prehranjevalne navade: uprli so se mi meso, kava in mlečni izdelki. Moj želodec je še najbolje prenašal riž ... Riž, ki me je spomnil na Eja Takato. Komajda se mi je njegova podoba prikazala v mislih, že sem prejel razglednico s kičastim Budo v hindujskem slogu, preko katere mi je Ana Perla oznanila, da se bo učitelj zdaj zdaj vrnil. Kupil sem velik šopek belih vrtnic in se šel poslovit od Magdalene. Medeninasta vrata so bila odprta. Njena soba je bila prazna. Spustil sem se do prodajalne tacov, da bi vprašal po njej. Edini odgovor zaposlenih je bilo skomiganje z rameni. Povprašal sem tudi fanta, ki se je ponujal na vogalu, in rekel mi je: - Gospa Magdalena je kot veter, pride in prinese semena, jih poseje ter odide. Nihče je ne more ujeti ...
