Vrč medu

Zgodbe Rigoberte Menchú niso proizvod njene domišljije, saj izhajajo iz čarobne gvatemalske narave in izročil tisočletne civilizacije. Vračajo nas v čas stvarjenja, ko sta Mati zemlja in Oče nebo naselila tiho vesolje z zvoki, barvami, živalmi in rastlinami ter vsakemu živemu bitju dodelila nalogo, obenem pa jih povezala v duhu ubranosti. V mitskih zgodbah se srečujejo modre podlasice, mladeniči, spremenjeni v opice, drevesa, obolela za otožnostjo, dvojčki, ki se zabavajo z luknjanjem oblačil - zanimivi in nenavadni junaki, po katerih nas potomka Majev seznanja z najznačilnejšimi in s pesniškimi vidiki svoje kulture.

Nekoč, ko sta se stari oče Sonce in stara mati Luna naveličala plesati, sta poklicala Mater zemljo in Očeta nebo ter jima rekla: »Hudo sva se dolgočasila, ko sva samovala v tem vesolju. Zato sva ustvarila zvezde, toda zvezde so neme. Sedaj želiva, da vidva ustvarita bitja vseh velikosti in barv, da se bo najino srce radostilo, da se bodo v vesolju razlegali zvoki, da bo ta brezmejna črna tišina postala glasba barv in bomo vsi zadovoljno živeli.« »Prav, stara mati Luna, stari oče Sonce,« je odgovorila Mati zemlja. »Naj bo tako, stara mati Luna, stari oče Sonce,« je odgovoril Oče nebo. In tedaj sta se kot otroci, ki dobijo glino za modeliranje, veselo lotila ustvarjanja najrazličnejših bitij. Najprej sta ustvarila morje in vso zemljo so nenadoma prelile sinje vode enega samega brezkončnega morja. »In sedaj, ko sva ustvarila morje,« sta si rekla, »kaj bova dala vanj?« »Ribice!« sta vzkliknila v en glas. Na moč sta se zabavala, ko sta oblikovala najraznovrstnejše ribe, velike in majhne. Kakšno veselje je bilo morje z vsemi svojimi živalmi, ki so bile ves čas na počitnicah! Morska voda je slana, zato je Mater zemljo in Očeta nebo kmalu zažejalo. »Kje bi dobila sladko vodo, da bi pila?« sta se vprašala. Ni bilo jezer, ni bilo rek, ni bilo izvirov, samo neizmernost morja. Zaprosila sta starega očeta in staro mater za nasvet in z nasmehom sta jima rekla: »Da bi dobila sladko vodo, morata imeti zemljo in na zemlji vrelce, reke in jezera.« Mater zemljo in Očeta nebo je preplavilo brezmejno veselje in kot otroci, ki se igrajo z glino, sta začela oblikovati prerije, gore, vulkane, griče, strmine in gozdove. In drevesa, toliko dreves, da na zemlji ni bilo prostora za vse. In rastline, trave in cvetlice, tako da se je vse prelilo v neskončno zelenino; tudi tam, kjer je danes puščava, se je razraščalo bujno rastlinje. Vsepovsod sta raztrosila izvire čiste vode, ki je gladila kamne, dokler se niso zableščali kot dragulji, in se gledala na njeni gladini. In Mati zemlja se je razprostrla čez vse ozemlje, ki ga je ustvarila, in se udobno namestila na vulkane, gore, drevesa, vrhove in planjave ter se spojila z njimi, kajti bili so Zemlja in ona je Mati zemlja. Zato je Mati zemlja vsepovsod, kajti ona je prst, po kateri gazimo, pa tudi gore, ki jih vidimo.

Rigoberta Menchú iz Gvatemale je Nobelova nagrajenka za mir, saj se že leta in leta bojuje za revne in obrobneže, zlasti pa za staroselska ljudstva na planetu.