Preskoči na vsebino

Košarica

Vaša košarica je prazna

Pišem sebi

Emilie Pine / Pišem sebi / Eseji

Eseji, zbrani v delu Pišem sebi, opisujejo dogodke, ki so zaznamovali avtoričino osebno in poklicno življenje in so nepozabna ter izjemno odkrita pripoved o tem, kako danes občutimo življenje.


O knjigi

Emilie Pine govori o tistih nevidnih čustvenih motnjah in bolečinah, za katere družba nima ustreznega jezika, saj so grenko-sladke, prikrite in navadne obenem. Z izjemno iskrenostjo in brez vsakršnega samopomilovanja piše o skrbi za očeta alkoholika, žalosti zaradi neplodnosti, tabujih, povezanih z ženskim telesom, odraščanju in najstništvu, spolnem nasilju in položaju žensk v moškem svetu.

Ženske smo odlično izurjene v obredih ocenjevanja svojega telesa. Pogledamo ženske okoli sebe, pogledamo sebe in primerjamo. Smo enake, smo boljše, smo slabše? Obred vsebuje grozljivo solidarnost, glede na to, da se mu skoraj nobena ženska ne more izogniti. Kakor da bi živele z negativno navijačico, nenehnim brenčanjem v ozadju, da naše telo ni poželjivo, ni sprejemljivo, ni normalno.

Kadar se znajdem v družbi bolj glamuroznih žensk, se včasih vprašam, ali sem — bela, zahodnjaška, cisgenderska heteroseksualna ženska srednjega razreda — sploh »prava punca«. Točno tako: »Sem prava punca?« S pogledom ošinem ženske okoli sebe in začutim, da se ne morem primerjati. In takrat res vem, da sem punca in da sem prava.


Recenzije bralcev

AKTUALNO IN BREZ ZADRŽKOV
Pišem sebi je zbirka osebnih esejev o zelo aktualnih (perečih) temah, kot so alkoholizem, položaj žensk v službi in družbi, menstruacija, neplodnost, težavna najstniška leta in tabuji v povezavi z ženskim telesom. Emilie direktno in ostro razgali sama sebe in družbene tabuje, o katerih bi se moralo govoriti na glas. Priporočam!
Sabina, 20. januar 2021


O avtorici

Emilie Pine je izredna profesorica moderne drame na Irski univerzi v Dublinu in redno objavlja v strokovnih revijah. Pišem sebi je njena prva zbirka osebnih esejev in je leta 2018 prejela The Butler Literary Award.


Iskrice

Že dolgo gojim ponavljajočo se in sentimentalno željo, da bi se vrnila v zgodnja devetdeseta prejšnjega stoletja in samo objela mlajšo sebe, tesno, kot je potrebovala, in se ne bi menila za njene ugovore, da je »v redu«. Ker vem, kaj bi ji rekla. Objela bi jo in ji povedala, da vem, da je sama, da vem, da se počuti izgubljeno, da vem, da se počuti ničvredno. In nato, ker ona ni jaz in ker je jaz, bi ji zagotovila, da je nekaj v njej, nekaj osupljivega, nekaj vrednega ljubezni, nekaj posebnega, nekaj lepega, nekaj krhkega, nekaj močnega, nekaj, za kar se je vredno boriti.

* * *

In res je, naveličana sem biti feministka. Naveličana sem, da je odgovornost žensk, da prepoznajo seksizem in se spopadajo z njim ter ga odpravljajo. Naveličana sem, da je to tako potrebno in tako naporno. In naveličana sem lastnih dejanj ponotranjanja, naveličana svoje vpletenosti, naveličana igranja po pravilih.

* * *

Ubesediti strahove je bilo čustveno nemogoče, poleg tega pa tudi onkraj besed, s katerimi sem govorila o sebi. Ne imeti besed ali glasu za izpoved tistega, zaradi česar sem se počutila tako samo, je bilo prava katastrofa. In ker tudi nihče drug ni uporabljal teh besed ali kako posredoval, da bi mi jih pomagal izreči, je bila tišina popolna.

* * *

Kadar se znajdem v družbi bolj glamuroznih žensk, se včasih vprašam, ali sem – bela, zahodnjaška, cisgenderska heteroseksualna ženska srednjega razreda – sploh »prava punca«. Točno tako: »Sem prava punca?« S pogledom ošinem ženske okoli sebe in začutim, da se ne morem primerjati. In takrat res vem, da sem punca in da sem prava.

* * *

Edina oseba, ki ji vse to zaupam, je splošna zdravnica, dokler ne začne govoriti o »materi naravi« in o tem, da moram »pustiti naravi njen tok«. Zveni mi neprecenljivo neumno in odvrnem, da nihče ne misli, da je dobro prepustiti naravi njen tok, kadar kdo zboli za rakom.

* * *

Težko je, ko me kdo vpraša, kar se redno dogaja, ali imam otroke. Mislijodobro, čeprav gre za grozno vprašanje za žensko v poznih tridesetih. Kajti vresnici ni preprostega odgovora. Občasno me zamika, da bi se ozrla okolisebe in rekla: »Saj sem vedela, da sem nekaj pozabila.«

Odlomek

Po tistem, ko sem razbila avto, se nisem spremenila čez noč. In čeprav se trudim biti drugačna, številne težave, ki jih tu opisujem, še zmeraj zaznamujejo moje življenje. »Kaj se torej je spremenilo?« me je nedavno vprašala prijateljica. In tu je odgovor: te dni imam nov seznam stvari, ki jih moram postoriti. Pravzaprav ne gre za seznam nujnih stvari. Bolj gre za niz zapisov sebi.

Cenila bom svoje zamisli in občutke. Vsak dan bom pisala, kajti pisanje je ena od stvari, ki mi vlivajo največ življenja. Še naprej bom predavala in poučevala stvari, ki me strastno zanimajo. Ne bom oklevala glasno izreči besede »posilstvo« samo zato, ker nosim lepo krilo. Razkrivala bom mizoginijo. Borila se bom proti ponotranjenemu seksizmu. Prijazna bom do sodelavcev prav zato, ker ne vem, kaj ali kako čutijo. Zajtrkovala bom. Kosila bom. Večerjala bom (ne za pisalno mizo). Pozorna bom do svojega telesa srednjih let. Čas bom preživljala z ljudmi, ki jih imam rada. Hči bom in sestra in teta in partnerka in prijateljica. In spraševala bom svoje študentke, kaj bi naredile, če se ne bi bale. In poslušala bom, kar mi bodo povedale. In opomnila jih bom, sočutno, da si poražen samo takrat, kadar ne poskusiš.

Trudim se. In bojim se. Bojim se pisati o umikanju in občutkih in preobremenjenosti z delom in depresiji in zlomu, saj sem še zmeraj prepričana, da sem videti šibka, ne močna, če priznam ranljivost. Bojim se potrditi, da sem mlada in luštna in nemočna. Bojim se priznati vse težke stvari, vse slabe stvari, vse nevšečne stvari. Bojim se izpostavljati. Bojim se smiliti. Ali izzvati zamero. Ali vpitje name. Bojim se biti razdiralna ženska. In ne biti dovolj razdiralna.

Bojim se. Kar pa me ne ustavi.

* * *

Imela sem jih že čez trideset, ko me je v drugi deželi, kamor sem se preselila sama, prešinilo, da bi mogoče na novo razmislila o tej stvari s kolesom. Če mi ne bi uspelo, bi mi navsezadnje sploh ne bilo mar, saj ne bi nihče vedel. Tako sem odšla v bližnjo trgovino s kolesi in s tankim glaskom vprašala, ali bi lahko najela kolo za odrasle z opornimi kolesci. Brž ko sem izrekla, sem se vprašala, ali taka stvar sploh obstaja. Toda bradati moški za pultom je zgolj pokimal in me vprašal, ali bi se vpisala v njihov tečaj za odrasle, ki se bo začel prihodnji mesec. Debelo sem pogledala. Težko sem si predstavljala, da so še drugi odrasli, ki ne znajo voziti kolesa, kaj šele, da bi vodili tečaj. Vseeno nisem hotela čakati. Spet sem povprašala o najemu učnega kolesa. Tip je zmajal z glavo ob opornih kolescih, nato pa mi ponudil kolo s snetimi pedali. Rekla sem, da sem mislila, da kolesa potrebujejo pedale, da bi vozila. »Najprej se morate naučiti, kako se lovi ravnotežje,« je rekel, »šele potem preidete na pedaliranje.«

Tako sem vzela kolo brez pedalov, ki mi ga je dal, našla prazno parkirišče — s klančino — in se začela porivati po njem, najprej sem dvignila eno nogo s tal, nato, srhljivo, obe. To sem počela ves dopoldan, krožila sem po parkirišču. Ko sem obvladala ravnotežje, sem porinila kolo malo više po klančini. Obrnila sem se. In nato sem obstala, roke na zavorah, stopala prikovana v tla. Klančina zdaj ni bila več videti klančina, bolj je spominjala na strmo pobočje. Mogoče je bilo za en dan dovolj? Mogoče se mi pa sploh ni treba naučiti? Toda vedela sem, da bom resnično poražena le, če ne bom poskusila. Torej sem se spustila. In zajadrala sem, prvič v življenju, jadrala sem in čutila zrak huškniti mimo in premikanje tal pod seboj. Na dnu pobočja sem drsela, dokler se nisem ustavila, groza se je umaknila osuplosti, osuplost ponosu. Nato sem porivala kolo nazaj na vrh in se spet spustila. Naslednja dva dneva nisem počela drugega, kot rinila sebe in kolo na vrh istega hribčka in se spet in spet spuščala. Bila sem srečna. Naučila sem se kolesariti. Praktično sem se naučila leteti. Spomnim se občutka jadranja in letenja in huškanja in sprašujem se, česa neki sem se tako bala? In zakaj ne morem narediti tega — se spustiti — pogosteje?

* * *

Kajti res je, tudi jaz sem seksistka.

To spoznanje me je obšlo med nedavnim tečajem o vodenju. Namenjen je bil ženskam, zaposlenim na irskih univerzah. Dobile smo se nekega februarskega dopoldneva v pregreti kletni konferenčni sobi, da bi se naučile »napredovati«. V eni od prvih vaj je morala vsaka udeleženka identificirati svojega vzornika ali vzornico. Razmišljala sem, koga bi izbrala in kaj bi moja izbira pomenila za osebo, kakršna sem hotela biti. Izbrala sem profesorico, vplivno javno intelektualko in govorko, katere delo zelo občudujem. Toda v naslednjem delu naloge, ko smo se v manjših skupinah pogovarjale o svojih vzornikih in je debata krožila okoli mize, me je presenetilo, da je večina žensk v moji skupini izbrala svoje matere. Vsi njihovi razlogi so se osredotočali na trdnost, moč in nesebičnost teh žensk — šlo je za junaške lastnosti, ki so jih želele posnemati. Zgrabila me je jeza na vse tiste matere. Vse, kar sem lahko mislila, je bilo, da smo se zbrale na strokovnem srečanju, namenjenem ženskam, da bi premagale ovire na svoji poklicni poti, pa vendar so vse tiste ženske govorile, da bi rade bile podobne svojim mamam. Nič čudnega, da ne morete napredovati, sem pomislila, podlo, če so vaše vzornice ostale doma.

Gre za to: moja mati je cele dneve delala zunaj doma. Naučila me je, da je za žensko najpomembneje, da je denarno neodvisna. Naučila me je, da bi ženske morale biti ambiciozne in ponosne na svoje delo. Naučila me je, da je delo na prvem mestu, dom pa, z vsemi spremljajočimi občutki, na drugem. Vsi ti nauki so pripomogli, da sem mislila na delo kot na pogumno in nujno potovanje, na katero se ženske morajo podati. Torej bi, ironično, lahko videla svojo mater kot vzornico. Vendar na vprašanje o vzornikih ali vzornicah nikoli ne bi odgovorila »moja mama«, saj ne bi mogla postaviti materinstva na zgornji klin hierarhične lestvice dosežkov. Kajti lastnosti, ki jih na splošno povezujem z materinstvom — ljubezen in podpora, empatija in nega –, nikakor ne povezujem z uspešnostjo pri delu. In spet je tukaj ponotranjeni seksizem.

Enovice

objave o knjigah

Poglavje iz knjige

Poglavje iz knjige

Med odraščanjem nisem imela kolesa. Naključje je hotelo, da tudi prijateljev ne. In tako kot sem se pretvarjala, da mi je čisto dobro sami, sem se tudi pretvarjala, da mi ni mar, ker ne znam voziti...

Več