Poglavje iz knjige

Emilie Pine / Pišem sebi

Poglavje

Tega ni na izpitu

Med odraščanjem nisem imela kolesa. Naključje je hotelo, da tudi prijateljev ne. In tako kot sem se pretvarjala, da mi je čisto dobro sami, sem se tudi pretvarjala, da mi ni mar, ker ne znam voziti kolesa. Potem sem postala prestara, da bi se začela učiti, prevelika za otroška kolesa, in tako je pač bilo, nisem se naučila. Medtem ko so drugi otroci s kolesi odhajali v svet, sem ostajala doma in brala. Če sem morala kam, sem šla peš. Komurkoli, ki me je hotel poslušati, sem rekla, da mi ni mar, saj zelo rada hodim. Prepričala sem celo sebe.

Pišem sebi

Imela sem jih že čez trideset, ko me je v drugi deželi, kamor sem se preselila sama, prešinilo, da bi mogoče na novo razmislila o tej stvari s kolesom. Če mi ne bi uspelo, bi mi navsezadnje sploh ne bilo mar, saj ne bi nihče vedel. Tako sem odšla v bližnjo trgovino s kolesi in s tankim glaskom vprašala, ali bi lahko najela kolo za odrasle z opornimi kolesci. Brž ko sem izrekla, sem se vprašala, ali taka stvar sploh obstaja. Toda bradati moški za pultom je zgolj pokimal in me vprašal, ali bi se vpisala v njihov tečaj za odrasle, ki se bo začel prihodnji mesec. Debelo sem pogledala. Težko sem si predstavljala, da so še drugi odrasli, ki ne znajo voziti kolesa, kaj šele, da bi vodili tečaj. Vseeno nisem hotela čakati. Spet sem povprašala o najemu učnega kolesa. Tip je zmajal z glavo ob opornih kolescih, nato pa mi ponudil kolo s snetimi pedali. Rekla sem, da sem mislila, da kolesa potrebujejo pedale, da bi vozila. »Najprej se morate naučiti, kako se lovi ravnotežje,« je rekel, »šele potem preidete na pedaliranje.«
Tako sem vzela kolo brez pedalov, ki mi ga je dal, našla prazno parkirišče – s klančino – in se začela porivati po njem, najprej sem dvignila eno nogo s tal, nato, srhljivo, obe. To sem počela ves dopoldan, krožila sem po parkirišču. Ko sem obvladala ravnotežje, sem porinila kolo malo više po klančini. Obrnila sem se. In nato sem obstala, roke na zavorah, stopala prikovana v tla. Klančina zdaj ni bila več videti klančina, bolj je spominjala na strmo pobočje. Mogoče je bilo za en dan dovolj? Mogoče se mi pa sploh ni treba naučiti? Toda vedela sem, da bom resnično poražena le, če ne bom poskusila. Torej sem se spustila. In zajadrala sem, prvič v življenju, jadrala sem in čutila zrak huškniti mimo in premikanje tal pod seboj. Na dnu pobočja sem drsela, dokler se nisem ustavila, groza se je umaknila osuplosti, osuplost ponosu. Nato sem porivala kolo nazaj na vrh in se spet spustila. Naslednja dva dneva nisem počela drugega, kot rinila sebe in kolo na vrh istega hribčka in se spet in spet spuščala. Bila sem srečna. Naučila sem se kolesariti. Praktično sem se naučila leteti. Spomnim se občutka jadranja in letenja in huškanja in sprašujem se, česa neki sem se tako bala? In zakaj ne morem narediti tega – se spustiti – pogosteje?

* * *

Ko sem spoznala, da bi rada delala kot univerzitetna predavateljica, sem upala, da bom tiste vrste učiteljica, ki spreminja življenje študentov, ki je globoka, ki jih uči stvari, kakršnih ne bo na izpitu. Trudila sem se uresničiti nekaj teh stremljenj, tako da sem naredila iz učilnice varen (in enakovreden) prostor, v katerem vsi moji študentje lahko tvegajo. Včasih se zdi, da je največje tveganje, ki si ga morejo zamisliti, že to, da se oglasijo. Vem, da se bojijo reči kaj napačnega in bodo deležni posmeha. Vendar bi rada, da bi spregovorili kljub temu strahu. Skrbi me namreč, da če molčijo o svojih zamislih v predavalnici, zelo verjetno molčijo tudi o drugih stvareh. Stvareh, o katerih ne bi smeli molčati. Kako se bodo oglasili, če bodo napadeni ali diskriminirani ali prizadeti, ko pa ne morejo spregovoriti v razredu?
Razmišljala sem o tem vprašanju, ko je prišla k meni v pisarno neka študentka, da bi me povprašala o zaključnem eseju za moja predavanja. Zanimivo sva se pogovarjali o modulu in njenih zamislih. Bila je bistra in prodorna in znala se je dobro izražati. Pa vendar v osmih tednih seminarja nisem niti enkrat slišala, da bi izrazila svoje mnenje. »Bi spregovorili o tem naslednji teden pri uri?« sem jo vprašala. Nemo je zmajala z glavo. »Dobri ste,« sem rekla. Videti je bila presenečena. In obupala sem. Vedela sem, da je ta mlada ženska tiho iz zelo posebnega razloga: dekle je in dekleta so naučena molčati, naučena so, da niso dovolj dobra, da bi bila slišana. Tiste izjemne, ki tvegajo in spregovorijo – karkoli –, tvegajo tudi, da bodo sprejete kot predrzne in domišljave. Niso se rodile s temi strahovi. Niso se rodile z občutki manjvrednosti. Pridobile so jih. Vem to, saj sem jih tudi jaz.

* * *

Pri dvanajstih sem opravljala sprejemni izpit za krajevno šolo in s bila nagrajena s štipendijo. Toda ko je mama podrobno prebrala šolsko brošuro, je ugotovila, da se morajo deklice obvezno udeleževati ur gospodinjstva, medtem ko imajo dečki dodatne ure matematike. Deklice sploh niso imele možnosti za dodatne ure matematike. Mati ni bila nič kaj navdušena, tako da nisem šla na tisto šolo. Toda tudi šola, na katero sem nazadnje šla, je diskriminirala deklice. Ob koncu prvega leta sem, nenavadno, dosegla 99 % na dveh izpitih. Ob nepravem času sem vprašala oba učitelja, zakaj sem izgubila 1 %. Oba sta pomislila, preden sta odgovorila. Nato sta oba rekla, kakor po scenariju, da je drugi učenec pisal enako dobro, a da lahko samo eden od naju doseže 100 %. Nista natančno opredelila, zakaj nisem bila jaz »tista«, toda v obeh primerih je bil drugi učenec fant. Razumela sem sporočilo.
In v svoji sedanji službi sem teden za tednom priča rezultatom tega sporočila. V letniku za letnikom. Študentke so veliko bolj zadržane kot študenti, saj so veliko bolj nagnjene k podcenjevanju svojega prispevanja. Vsaj ponavadi. Tista mlada ženska, tiha z vsemi velikimi zamislimi, se je naslednji teden vrnila v predavalnico. Začela sem pogovor in vprašala skupino po splošnem mnenju o igri – jim je bila všeč? Sledil je premor. Nato je odgovorila. Spregovorila je enkrat na tem seminarju, nato dva- ali trikrat na vsakem naslednjem. Tako zelo sem jo občudovala. Ne, ker je težko spregovoriti. Ker se je bala, a je vseeno.

* * *

Delam v poklicu, kjer na vrhu še vedno zelo prevladujejo moški. Nikoli mi niso zavrnili napredovanja ali me spolno nadlegovali na delu, torej mi na splošno gre dobro. Toda že dejstvo, da ob odsotnosti teh stvari pomislim, da imam srečo, pripoveduje svojo zgodbo. In druga plat te zgodbe je, da pogosto naletim na ležeren seksizem, ki je kljub svoji površinskosti lahko boleč. Kritizirajo me, me preglasijo in včasih preprosto ignorirajo samo zato, ker sem ženska. Na sestankih me nadirajo starejši kolegi, ki računajo na to, da ne bom reagirala, ker sem mlajša in ženska. Razglasili so me za »feminacistko«. Kaj naredijo druge ženske, kadar se znajdejo v takih situacijah? Katera hitra mentalna preračunavanja izvedejo? Napadejo kričečega moškega? Se pridružijo smehu ob seksističnem vicu? Ali pa se, kot jaz, umaknejo?
Za »feminacistko« me je razglasil neki fotograf. Na neki konferenci je snemal fotografije in mi rekel, naj se stisnem k dvema kolegoma. Ko sem oklevala, je izustil žalitev. Moška ob meni sta se živčno zasmejala. Ko bi kateri od njiju kaj pripomnil, bi bil feministični junak. Ko bi jaz, bi bila prasica. Čeprav je bil moški tisti, ki je nabil situacijo s sovražnostjo, sem bila jaz ženska, torej se je od mene pričakovalo, da jo bom zgladila, se nasmehnila v kamero, molčala. Bilo mi je obupno pri srcu, ko sem naredila natančno to.
Seksistične pripombe na delovnem mestu navadno ne vključujejo genocida, zaradi česar je lažje živeti z njimi, a jih tudi lažje preslišati. Ne štejem več, kolikokrat so mi moški, tako starejši kot mlajši od mene, rekli, da zgledam mlada. Obnašajo se, kakor da gre za poklon, vendar tudi ni poklon. Ženske naj bi bile počaščene, ko nam rečejo, da zgledamo mlade, kajti za žensko je videz najpomembnejši in mladost je najboljši videz od vseh. Toda ko mi moški sporočajo, da sem mladostnega videza ali da ne razumem, ker sem preveč naivna, ali me sprašujejo, ali sem študentka, čeprav je jasno, da sem stalna predavateljica, mi odvzamejo več kot desetletje poklicnih izkušenj in strokovnosti. Tako imenovani kompliment je dejansko takojšnja degradacija.
Če ste ženska, če ste mladi, če ste podrejeni, ni treba, da vas poslušajo. To sem docela dojela šele proti koncu lanskega leta, ko sem kot gostujoča predavateljica na neki univerzi odpotovala čez morje. Predavanje ni bilo posebno živahno. Predavala sem o nekaterih dramah, v katerih ženske pričujejo o svojem izkustvu posilstva. Govorila sem o težavah, ki jih imajo ženske, ko javno spregovorijo o posilstvu, in tabujih proti ženskam, ki znotraj nekaterih kultur sploh javno spregovorijo. Rekla sem, da je gledališče pomemben prostor, kjer ženske najdejo svoj glas in pripovedujejo svoje zgodbe. Ko sem končala, je sledila kratka tišina. Kadar me tema zanese, včasih pozabim, da se beseda »posilstvo« tudi v akademskem okviru redko sliši. Rekla sem, da z veseljem sprejemam vprašanja.
Prvi komentar je prispeval moški, ki so mi ga pred predavanjem predstavili kot dekana fakultete. Spregovoril je počasi in rekel, da pravzaprav ne ve, kako naj se odzove. Vajena sem tega – kadar gre za to težavno temo, tudi sama nikoli ne vem, kako naj se odzovem. Nasmehnila sem se mu, da bi ga pomirila. Nato je rekel: »Težko združujem vaš videz in način, kako obravnavate temo. Hočem reči, zgledate … nočem uporabiti besede »luštni«, ampak ...« Utihnil je. Zamahnil je z rokami proti meni. Čeprav je nadaljeval z vprašanjem, na katero sem odgovorila, kot se spodobi, je vzpostavil ton pogovora, ki je sledil. Niso me vzeli resno resno. Pozneje tistega večera sem dogodek opisovala prijatelju. Nato sem se v zadnjem trenutku spomnila dekana fakultete. »In ja,« sem rekla, »tisti tip je rekel nekaj neverjetnega, imenoval me je ’luštno’.« Prijatelj se je zdrznil. Šele tedaj sem si priznala, kako me je razjezilo, da so me ocenjevali po videzu in ne po besedah. In nato, ko je jeza pošla, jo je nadomestilo novo čustvo: osramočenost. Nisem ugovarjala.
Boleča ironija je bila seveda v tem, da je bilo vse moje predavanje namenjeno načinom, na katere ženske ustrahujejo v molk. In ko sem stala na podiju pred občinstvom, sem se znašla v enaki težavi. Komentar dekana fakultete je namigoval, da ne bi smela govoriti o posilstvu. Miselnost, da naj bi bile ženske videne, ne pa slišane, ni le dolgočasno. Sporoča jim namreč, naj se vrnejo tja, kamor sodijo, naj molčijo. Zaprepadena sem, da se na univerzi še vedno srečujem z njo. Predvsem pa sem naveličana tega, da se moram nekako odzivati. Dekanu fakultete bi se morala odkrito zasmejati v obraz. Morala bi ga opomniti na njegovo mizoginijo. Toda v trenutku, ko je rekel tiste besede, si sploh nisem dovolila pomisliti na posledice njegovega komentarja. Hotela sem zgledati profesionalna. Hotela sem se zdeti močna. Hotela sem nadaljevati. Zato sem se umaknila. Kar je, seveda, neka vrsta molka.

* * *

Smešno je, da se opisujem kot molčečo, saj sem v resnici precej glasna. Prosijo me, naj najavljam na dogodkih, ker preglasim trušč. Neka prijateljica mi je nekoč dejala, da skoraj ne rabim mobilca, saj je dovolj, da zavpijem, ker me je slišati kilometre daleč. In glasna sem tudi drugače. Oglašam se na sestankih, sodelujem v razpravah in hej, poslušajte to, moja služba predavateljice pomeni, da se z govorjenjem preživljam. Toda res je tudi, da si lahko tih in glasen obenem.
Čeprav nimam nikakršnega strahu pred javnim nastopanjem ali pred tem, da bi me imeli za ambiciozno, kar sta klasični oviri za strokovnjakinje, sem žrtev enako zahrbtne težave: zapravljam svojo moč. Kadar se umikam, kadar ne opozarjam na seksistične opombe, delujem, kakor da imajo prav, delujem, kakor da ženske ne bi smele imeti glasu, in delujem, kakor da nisem feministka. In res je, naveličana sem biti feministka. Naveličana sem, da je odgovornost žensk, da prepoznajo seksizem in se spopadajo z njim ter ga odpravljajo. Naveličana sem, da je to tako potrebno in tako naporno. In naveličana sem lastnih dejanj ponotranjanja, naveličana svoje vpletenosti, naveličana igranja po pravilih.

* * *

Naj tu naredim še korak vstran in vam zaupam nekaj, kar sem zadnje leto spoznala o sebi. Pripravljeni? Ne briga me za vaše občutke. Niti poznam vas ne, a ne briga me, kaj čutite in ali sploh čutite. Zakaj? Ker mi, očitno, primanjkuje empatije.
Mogoče za nekatere to ni presenetljivo, a zame je bilo. Začelo se je, ko sem v službi opravljala test o sočutnem poslušanju in dosegla alarmne rezultate. Opravila sem dodaten test. Toda rezultati so bili še zmeraj grozni. Zato sem se prijavila na individualno osebnostno testiranje. Sedela sem v sobici s svetovalko za UČV in kupčkom ilustriranih kartic. Rekla mi je, naj si predstavljam niz scenarijev in se odzovem. Ko bi mi kdo, recimo, povedal, da so mu vdrli v stanovanje, bi sočustvovala z njim, mu pripravila skodelico čaja, ga vprašala, kako se je zgodilo, ali mu svetovala, naj pokliče ključavničarja? Seveda sem rekla, da bi bilo prav, da bi mu dala številko ključavničarja. »Hmmm,« je rekla. Vsi moji odgovori so bili povsem brez empatije. Na koncu seanse mi je rekla, da imam občudovanja vreden pristop – poskušam rešiti težave, postavljam logična vprašanja, preverim dejstva. Vendar nimam empatije, je prijazno dodala. »No, seveda ne,« sem rekla v obrambi. »V službi sem. Služba ne zahteva od mene, da bi bila empatična.«
Svetovalka se je vajeno, neobsojajoče nasmehnila in vprašala, zakaj mislim, da čustva ne sodijo v službo. Rekla je, da je ranljivost lahko neka vrsta moči. Zaznala sem tornado v možganih. Spomnila sem se, da sem si pred nekaj leti na vso moč želela spregovoriti o svojih čustvih, a sem se utišala.
Prosili so me, naj na dan raziskovalnih dejavnosti mojega oddelka spregovorim o svojem trenutnem delu. Menila sem, da ne bi smela imeti prezentacije, saj nisem naredila nič spektakularnega, toda organizator je vztrajal, da bi ljudi zanimalo in ponovil je prošnjo. Torej sem privolila. Že pred nastopom sem obžalovala, da sem privolila. Obžalovala sem med njim in tudi pozneje. Obžalovala sem, kajti čeprav je bil projekt, s katerim sem se ukvarjala, dober, sem bila jaz prava zguba. Bližal se je božič. Nedavno sem zamenjala stanovanje. Mučila me je huda nespečnost. In pred kratkim sem spontano splavila. Razen predstojnika nihče v službi ni vedel za mojo nosečnost. Bila sem utrujena in bila sem otopela. Zato sem govorila medlo in nezanimivo, poveličevala koristi »izpostave naše raziskave«. Toda želela sem si reči le, da sem žalostna.
Zdaj vem, da bi bile besede o žalosti dragocen prispevek. Pa ne, ker bi si moja žalost zaslužila pozornost, temveč zato, ker nobeden od nas ni govoril o čustvih, ki jih prinašamo v službo, in čustvih, ki se porajajo ob našem delu, čeprav smo bili tesni sodelavci. Raje smo s svojo strokovnostjo in stremljenji in dosežki zavzeto navduševali drug drugega. In ko se ozrem nazaj, mislim, da je bilo nepošteno. Da, morda bi res zvenelo čudaško, ko bi rekla, da sem žalostna – in natančno zato tudi nisem rekla –, toda morda bi nam tudi omogočilo, da bi spregovorili o tem, kako nam raziskovanje in poučevanje lahko dasta nekaj drugega, drugačna čustva, nam lahko zbujata občutke sposobnosti, vrednosti in pomenljivosti. Ta razpon občutkov je bil vreden uveljavljanja, vreden pogovora. Vendar ga nisem uveljavila in nisem govorila o njem, kajti reči, da sem žalostna, bi bilo nevarno ženstveno.
Ko si ogledujem svojo antipatijo do čustev v službi, prepoznavam svoje prepričanje, da čustva – imeti jih, kazati, govoriti o njih – niso le znak ženskosti, temveč tudi znak šibkosti. Ponotranjila sem idejo, da jih moraš zatajiti, kar velja tudi za ženstvenost in šibkost, če hočeš, da te kot intelektualko jemljejo resno. To mislim kljub svoji volji in feminizmu – in kljub vsem ženskam na mojem bralnem seznamu in vsem dogodkom o osveščanju žensk, ki jih organiziram, in vsem mojim raziskavam o ženskah, ki se oglašajo, in vsem mojim kritikam »moških omizij« in vsem lepakom na vratih moje pisarne, ki oglašajo pohode za reproduktivne pravice. Kajti res je, tudi jaz sem seksistka.
To spoznanje me je obšlo med nedavnim tečajem o vodenju. Namenjen je bil ženskam, zaposlenim na irskih univerzah. Dobile smo se nekega februarskega dopoldneva v pregreti kletni konferenčni sobi, da bi se naučile »napredovati«. V eni od prvih vaj je morala vsaka udeleženka identificirati svojega vzornika ali vzornico. Razmišljala sem, koga bi izbrala in kaj bi moja izbira pomenila za osebo, kakršna sem hotela biti. Izbrala sem profesorico, vplivno javno intelektualko in govorko, katere delo zelo občudujem. Toda v naslednjem delu naloge, ko smo se v manjših skupinah pogovarjale o svojih vzornikih in je debata krožila okoli mize, me je presenetilo, da je večina žensk v moji skupini izbrala svoje matere. Vsi njihovi razlogi so se osredotočali na trdnost, moč in nesebičnost teh žensk – šlo je za junaške lastnosti, ki so jih želele posnemati. Zgrabila me je jeza na vse tiste matere. Vse, kar sem lahko mislila, je bilo, da smo se zbrale na strokovnem srečanju, namenjenem ženskam, da bi premagale ovire na svoji poklicni poti, pa vendar so vse tiste ženske govorile, da bi rade bile podobne svojim mamam. Nič čudnega, da ne morete napredovati, sem pomislila, podlo, če so vaše vzornice ostale doma.
Gre za to: moja mati je cele dneve delala zunaj doma. Naučila me je, da je za žensko najpomembneje, da je denarno neodvisna. Naučila me je, da bi ženske morale biti ambiciozne in ponosne na svoje delo. Naučila me je, da je delo na prvem mestu, dom pa, z vsemi spremljajočimi občutki, na drugem. Vsi ti nauki so pripomogli, da sem mislila na delo kot na pogumno in nujno potovanje, na katero se ženske morajo podati. Torej bi, ironično, lahko videla svojo mater kot vzornico. Vendar na vprašanje o vzornikih ali vzornicah nikoli ne bi odgovorila »moja mama«, saj ne bi mogla postaviti materinstva na zgornji klin hierarhične lestvice dosežkov. Kajti lastnosti, ki jih na splošno povezujem z materinstvom – ljubezen in podpora, empatija in nega –, nikakor ne povezujem z uspešnostjo pri delu. In spet je tukaj ponotranjeni seksizem.

* * *

Vedno sem si želela biti všečna. V tem se prav nič ne razlikujem od drugih žensk. Ženske si želijo ugajati. Ženske naj bi bile všečne. Ženske so deležne kritike, kadar niso dovolj všečne. Toda kljub vsej družbeni zaželenosti nas ta želja po všečnosti ovira pri delu. Vse to svetovanje in dolgočasna papirologija in vsi milijoni nezaželenih nalog nas tako zaposlujejo, da nekako nikoli ne najdemo časa, da bi zahtevale priznanje. In če smo ga, so nam ga odrekli. Pojasnili so nam, da bi bilo dobro, ko bi bile manj dobrosrčne, manj pripravljene na kompromise, manj prijazne. Prijazna dekleta res ne dobijo vogalne pisarne. Moški napredujejo pred ženskami, ker so drzni, pogumni, brezkompromisni, vsi tisti kodirani izrazi za to, da se jim ni treba ukvarjati z všečnostjo, saj so preveč zaposleni z vplivnostjo.

Pišem sebi / Elektronska knjiga

Toda v današnjem svetu moramo biti všečni vsi, kajti te dni je karierna lestvica – tako za moške kot za ženske – nerazločljiva od lestvice ugleda, od lestvice koliko-si-všeč-delodajalcu. Vzpenjanje po njej je naporno, kajti vratnice všečnosti se premikajo. Na moji univerzi včasih želijo, da več objavljaš. Včasih želijo, da več poučuješ. Včasih želijo, da opraviš več administrativnega dela. Če želiš biti resnično všečen, je vse troje. In prav kakor s prijaznostjo, je težava tudi z všečnostjo. Več ko naredimo, bolj smo cenjene. Toda več ko naredimo, več želijo, da bi naredile. In nato želijo še, da »izboljšamo izvedbo in realiziramo uspeh«. In v denarno omejeni, naredi-več-z-manj univerzi uspeh pravzaprav pomeni pridobiti denar.
Vsak teden dobim dve elektronski sporočili o prijavi za finančna sredstva. Toda nato sledi tretje. Dekanov tedenski bilten, ki vsebuje tudi seznam vseh ljudi na univerzi, ki so jim bila dodeljena zunanja denarna sredstva. Tako je vsem jasno. Hura za garače! Hura za redke finančno uspešne! Fuj za preostale! Lahko bi se poskusila ubraniti, lahko bi poiskala druge znake ugleda. Toda rada bi bila všečna. Ko sem torej spoznala, da k resnični všečnosti pripomore le denar, sem začela prebirati elektronska sporočila o fundacijah in klikati na povezave in pretehtala sem možnosti, da bi moja raziskava prinesla visoke čeke. In ko mi je uspelo dobiti denar za projekt, sem slavila, kajti dobila sem dokaz – všečna sem.
Toda to ni ponižno hvalisanje, temveč poučna basen. Ko sem pred tremi leti prosila za denarno podporo, nisem razumela, da se pravzaprav prijavljam v novo službo. Z nagrado je prišla odgovornost vodenja projektne skupine, upravljanja proračuna v višini sto tisoče evrov, ustvarjanja »visoko učinkovitih outputov«. Nisem bila izurjena za to, vendar sem racionalizirala: »Vzdržljiva sem, zmorem sprejeti izziv.« Pa vendar, čeprav sem zaradi sredstev lahko opustila predavanja, nisem opustila nobene druge odgovornosti. Tako sem imela dve službi. In nato sem privolila v še več. Prevzela sem uredništvo revije. Sklenila sem dogovor, da bom napisala dve knjigi, ne da bi se menila za dejstvo, da je rok oddaje obeh v istem mesecu. Prijavila sem sodelovanje na mednarodnih srečanjih. Sama sem organizirala tri srečanja. Toliko sem potovala, da sem začela zbirati zračne milje. In nasmihala sem se, ko so me prijatelji in sodelavci spraševali, ali kdaj spim, kajti tako je videti uspeh. Toda v resnici je tako videti deloholik.
Zakaj sem postala deloholik? Pričakovanja glede preobilice dela gre zagotovo pripisati upravi. Toda to ne more biti edini razlog. Kajti pričakovanja, povezana s popolnostjo, so bila moja. Ko po splavu nisem mogla spet zanositi, sem si rekla, da sem glede otrok odpovedala. Ponavljala sem si še in še, kakor da bi bilo spočetje izpit, za katerega bi lahko več študirala. Nezmožna biti mati sem se odločila, da se bom pač opredeljevala z delom. Ko se oziram nazaj, vidim, da je bila napaka, kajti namesto da bi žalovala, sem se čedalje bolj zatapljala v delo. Toda tudi ko se oziram nazaj, ne doumem, zakaj je šlo tako narobe, zakaj me je trud, da bi dobro opravljala delo, pehal v tako neprijaznost do sebe.
Navzven je bilo videti v redu: uprizarjala sem podobo uspešnosti: pogodba za knjigo!, denarno podprt projekt!, revija! Toda v resnici sem doživljala tih zlom. Manjši zlom, kot se reče, a vseeno zlom. Delala sem vse konce tedna in izčrpana od dela prenehala odgovarjati na sms-e prijateljev. Kadar je partner predlagal kolesarjenje, sem ga grobo zavrnila, da imam preveč dela. In čeprav moje delo sestoji iz dejavnosti, ki so mi ljube – poučevanje, raziskovanje, pisanje, je stopnjujoč pritisk neprestanih zadnjih rokov ubijal ljubezen do njih in do sebe. Nisem bila več samo žalostna, začela sem drseti v depresijo. Nisem je prepoznala kot znaka nevarnosti, nisem stopila s tekalne steze in nisem poiskala pomoči.
Mislila sem, da je depresija znak značajske šibkosti. Mislila sem, da bom ustvarjalnejša, če ne bom zapravljala časa z utapljanjem v žalosti. Delala sem dlje, da bi zakrinkala depresijo. Včasih sem bila tako utrujena in tako žalostna, da sem zaklenila vrata pisarne, ugasnila luč in legla na tla. Bilo mi je, kakor da me duši odeja tesnobe. Ob najmanjših nalogah sem začutila, da me bodo potolkle, in pretirano sem si očitala najmanjšo napako. Gledala sem druge ljudi, ki niso bili videti, da tonejo kot jaz, in se spraševala, kako jim uspeva. Ko mi je sodelavka povedala, da se loti raziskovalnega dela, potem ko ob 21. uri spravi otroke v posteljo, se mi ni zasmilila – zavidala sem ji njeno disciplino.
Nato sem na spodbudo raziskovalnega oddelka in ker sem tako pridna punca, minulo poletje oddala še eno prijavo za denarna sredstva. Ko sem se odločila zanjo, sem si rekla, da bo pomenila le mesec dni dela, in spregledala dejstvo, da bom morala brez premora delati prav vse dni tistega meseca. Ko sem povedala domačim, da se prijavljam za novo visoko subvencijo, mi je vsak posebej rekel: »Ne delaj tega.« In potem, ko se nisem zmenila za njihove nasvete, je vsak posebej rekel: »No, upam, da je ne boš dobila.« In skoraj v trenutku, ko sem jo oddala, sem spoznala, da imajo prav, da je bila napaka. Kako sem se spravila v to, sem se spraševala, a je bilo že veliko prepozno. Oblikovala sem strategije in se posvetovala in pripravljala osnutke in nove osnutke, dokler nisem pomislila, da se mi bodo stalili možgani. In seveda sem ves čas opravljala tudi redno službo. Ker sem sprejemala dodatno delo, sem bila arhitektka lastnega zloma. Toda na tej poti nisem bila sama – univerza je glasno navijala zame vse do stanja norosti. Hura za garače!

* * *

Vse je začelo razpadati na začetku konferenčne sezone. Proti koncu junija sem odpotovala na simpozij, dan je bil vroč, in ko sem odhajala od doma, sem bila raztresena. Šele na letališču sem opazila, da sem pozabila jopič. Navadno ne bi bilo nič posebnega, toda letela sem na Norveško in vremenska napoved je bila zaskrbljujoča: mraz in dež. Ko sem stala na odhodih, brez kakršnegakoli toplega oblačila, sem burkasti trenutek, kar naj bi bil, občutila kot katastrofično napako. V krempljih paničnega napada sem z divje utripajočim srcem, znojem, ki je lil z mene, in s sapo, ki mi je pohajala, telefonirala fantu. Poslušal je in me nato pomiril. Predlagal mi je, naj kupim jopič na letališču. Kupila sem najtoplejšega, kar sem ga mogla najti, in ga hvaležno nosila ves čas konference. Kriza preprečena.
Dva dni pozneje nova nevšečnost. Moj let domov so odpovedali. Čeprav je bil šele petek popoldan, je letalska družba rekla, da mi vse do nedelje ne morejo pomagati iz države. Toda to nikakor ni šlo, kajti v ponedeljek naj bi predavala v Frankfurtu. Spet me je zgrabila panika. Najprej sem poskušala predobrikati osebje. Nato sem začela vpiti. Zahtevala sem pogovor z odgovorno osebo. Prišla je, a mi le potrdila, da ni letov. Nato sem opazila poročni prstan na njeni roki in ob domnevi, da je verjetno mati, preizkusila novo taktiko. Pokazala sem ji sliko nečaka na telefonskem hranilniku zaslona. Rekla sem ji, da je moj sin in da moram domov zaradi njega. Imela sem solzne oči. Pogledala je fotografijo, nato mene, se zasukala k pultu in dvignila telefon. Ko me je preusmerila na letalo, ki naj bi odletelo v soboto, sem se trudila, da bi zbrisala zmagoslaven nasmešek z obraza. Kriza preprečena. Spet. Tisto noč sem komaj kaj spala. Zjutraj sem bila na prvem letalu proti domu, enem od treh, ki naj bi jih dobila tisti dan. Potikanje po evropskih letališčih je bilo izčrpavajoče. Toda – in za to je šlo – dejansko sem se počutila srečnejšo kot že leta ne. Bila sem zadeta od hipomanije dela, dela, dela, »Nič me ne more ustaviti,« sem pomislila med tipkanjem na prenosnik v Stavangerju, nato Aberdeenu, nato Schipholu. Superženska.
V ponedeljek, še zmeraj zadušljivo utrujena, sem odletela v Frankfurt, odpredavala in odletela domov. Naslednjega dne, čeprav nisem dobro vedela, v katerem časovnem pasu sem, sem se odvlekla v službo, da bi dokončala prijavo za subvencijo. S tresočimi prsti sem tapnila »oddaj«. Odšla sem iz pisarne, obstala, za trenutek zmedena, in se zastrmela po mračnem in tihem hodniku. Bila sem edina oseba v stavbi. Obsedena od nuje, da zaključim prijavo, nisem bila pozorna na čas, in čeprav smo bili sredi poletja, je bilo nebo zunaj temno. Začutila sem, da sem lačna. Zavrtela sem film nazaj, a se nisem mogla spomniti, kdaj sem zadnjič pojedla dejanski obrok. Toda vsaj konec je, sem se tolažila. Lahko spet normalno zaživim. Kriza preprečena … tokrat dokončno in zares.
Toda kolikokrat lahko preprečite krize, preden si priznate, da gre za eno samo, dolgo krizo? Naslednji večer sem se z avtom zabila v zid. Peljala sem se po nečaka, da bi si sestra oddahnila, saj je samski starš. Ko sem se pripeljala do nje, sem obrnila avto, a bila sem tako odsotna, da nisem videla vratnega stebra. Nenadoma se je razleglo kovinsko hreščanje in škrtanje. Moja prva misel je bila namenjena nečaku, toda, hvala bogu, ni ga bilo v bližini. Potem sem pomislila na zid in na avto, se zgrbila ob škodi. Šele čez čas sem se začela spraševati, ali sem v redu. Objemala sem krmilo. Nisem jokala, a skoraj. In vse telo mi je drgetalo od adrenalina, saj se mi je potrdilo, kar sem vedela. Vedela sem, da se mi bliža nekaj slabega. Vedela sem, da bom nekaj razbila. In zdaj sem – razbila sem avto. In bila sem vzhičena. Ker sem mislila, da bom razbila sebe.
Morda ne čutim veliko empatije do drugih, toda, iskreno rečeno, do sebe ne čutim nikakršne. Vedela sem, da prevzemam preveč in na neki ravni sem vedela, da sem nesrečna. Kar nikakor ne pomeni, da v minulih dveh letih nisem doživela srečnih trenutkov. Toda kadar ste izčrpani in v depresiji, obstaja nekak čuden razkol. Veste, da bi se morali počutiti srečne, lahko si govorite: »Zdaj sem srečna,« toda izkustvo je nekako umetno, nestvarno. Čustvovala sem živčno. Bila sem živčna. In nisem mogla nikomur povedati. Kajti nekomu povedati, glasno izreči besedi »v depresiji«, bi pomenilo dokončen poraz. Vedela sem, da se bo nekaj razbilo. In ni me brigalo.

* * *

Na začetku zlatega obdobja tega stresa sem se udeležila enodnevnega tečaja Čuječnost za akademike. V prostoru je bilo kakšnih dvajset ljudi in vsi smo tožili nad enako težavo; naše službe so preveč stresne. Ko se oziram nazaj, vidim, da nismo potrebovali več čuječnosti, temveč manj dela. Toda ker manj dela sploh ni prišlo v poštev, smo se raje poskusili »popraviti«, da bi se bolje prilagajali zahtevam. V resnici smo se kanibalizirali sami. Ali pa nas je kanibalizirala univerza, nisem prepričana, kdo.
Ne zmorem in ne znam se odpraviti k ljudem, ki vodijo univerzo, in reči: »Hej, veste kaj, fantje« – in res so v glavnem fantje –, »morda bi bil čas, da rečete svojim delodajalcem, naj zmanjšajo hitrost.« Takega sporočila ne bi nikoli poslala. Pravzaprav si še predstavljati ne morem, da bi ga. Ko to priznavam, nikakor ne obtožujem vse revnejše univerze, ker poskuša spremeniti zaposlene v lovce na dohodek in nas posledično do konca izčrpati. No, v redu, jo. Toda moje mentalno zdravje je pravzaprav moja odgovornost. Verjetno ni treba, da to govorim vam, morala pa sem povedati sebi. In brž ko sem to spoznala, sem se vprašala, zakaj bi odločanje o svoji vrednosti prepustila tujcem.

* * *

Po tistem, ko sem razbila avto, se nisem spremenila čez noč. In čeprav se trudim biti drugačna, številne težave, ki jih tu opisujem, še zmeraj zaznamujejo moje življenje. »Kaj se torej je spremenilo?« me je nedavno vprašala prijateljica. In tu je odgovor: te dni imam nov seznam stvari, ki jih moram postoriti. Pravzaprav ne gre za seznam nujnih stvari. Bolj gre za niz zapisov sebi.
Cenila bom svoje zamisli in občutke. Vsak dan bom pisala, kajti pisanje je ena od stvari, ki mi vlivajo največ življenja. Še naprej bom predavala in poučevala stvari, ki me strastno zanimajo. Ne bom oklevala glasno izreči besede »posilstvo« samo zato, ker nosim lepo krilo. Razkrivala bom mizoginijo. Borila se bom proti ponotranjenemu seksizmu. Prijazna bom do sodelavcev prav zato, ker ne vem, kaj ali kako čutijo. Zajtrkovala bom. Kosila bom. Večerjala bom (ne za pisalno mizo). Pozorna bom do svojega telesa srednjih let. Čas bom preživljala z ljudmi, ki jih imam rada. Hči bom in sestra in teta in partnerka in prijateljica. In spraševala bom svoje študentke, kaj bi naredile, če se ne bi bale. In poslušala bom, kar mi bodo povedale. In opomnila jih bom, sočutno, da si poražen samo takrat, kadar ne poskusiš.
Trudim se. In bojim se. Bojim se pisati o umikanju in občutkih in preobremenjenosti z delom in depresiji in zlomu, saj sem še zmeraj prepričana, da sem videti šibka, ne močna, če priznam ranljivost. Bojim se potrditi, da sem mlada in luštna in nemočna. Bojim se priznati vse težke stvari, vse slabe stvari, vse nevšečne stvari. Bojim se izpostavljati. Bojim se smiliti. Ali izzvati zamero. Ali vpitje name. Bojim se biti razdiralna ženska. In ne biti dovolj razdiralna.
Bojim se. Kar pa me ne ustavi.


Nakup