Kasandra govori
Ko ženske pripovedujejo zgodbe
Kasandra govori je preplet osebnih izkušenj, kulturnih opazovanj in duhovnih uvidov. Provokativna, navdihujoča in upanja polna knjiga ponuja svež pogled na zgodovino, moč in potencial ženskih glasov in tudi na stare mitološke, religiozne in literarne zgodbe ter spobuja k razmisleku o tem, kako so oblikovale kulturo in dojemanje spolov. Poziva k spremembi in novi opredelitvi moči, ne kot “moči nad drugimi”, temveč kot sposobnosti za spreminjanje sebe in sveta.
O knjigi
Knjiga Kasandra govori avtorice Elizabeth Lesser raziskuje, kakšen bi bil razvoj človeške zgodovine, kulture in družbe, če bi ženske imele večjo vlogo pri oblikovanju zgodb, zakonov in vrednot. Pojasnjuje, kako kulturni miti oblikujejo naše razumevanje spola, moči in vodenja, predpostavlja, kakšen bi bil videti svet, če bi bili empatija, sočutje in sodelovanje bolj cenjeni kot tekmovalnost in prevlada, in poziva k integraciji ženskega pogleda v vse ravni družbe - od politike do osebnih odnosov.
Naslov se nanaša na mitološko prerokinjo Kasandro, ki ji nihče ni verjel – kar je simbolno za vlogo žensk, katerih modrost in glasovi so bili pogosto prezrti ali utišani. Zgodbe o moči, pogumu, ljubezni in uspehu, ki jih pripovedujemo, so večinoma napisali moški, zato bi bilo dobro prisluhniti ženskim zgodbam.
Knjiga združuje zgodovino, osebne izpovedi, filozofske razmisleke in feministično teorijo. Namenjena je tako ženskam kot moškim, ki si želijo bolj vključevalen in sočuten svet.
* * *
Kasandrino prekletstvo je starodaven primer zavajanja, ki ga vsakodnevno doživljajo ženske po vsem svetu. Poznamo resnico o svojih izkušnjah, a nam govorijo, da lažemo ali pretiravamo, ko vidimo posledice na obzorju, in še vedno velja, da čustva meglijo naš pogled in smo nagnjene k histeriji – celo norosti –, zato nas ne gre jemati resno.
* * *
Skoraj vsak dan razmišljam o Kasandrini zgodbi, saj vse več žensk zahteva, da jih slišimo in jim zaupamo. Razmišljam tudi o drugih, starodavnih zgodbah, ki jih vsrkavamo že stoletja. Zgodbah, ki napačno in razdiralno pripovedujejo o ženskah in moških, o ženskosti in moškosti ter o naravi in namenu življenja. Zgodbah, ki bi jih bilo modro opustiti in nadomestiti.
O avtorici
Elizabeth Lesser je soustanoviteljica Inštituta Omega in avtorica knjig Marrow, The Seeker’s Guide ter uspešnice Broken Open. Dvakrat je predavala na TED-u in je ena od sto voditeljev, zbranih v 100 super duš Ophray Winter, ki si glasno in navdihnjeno prizadevajo za dvig človeštva. Živi v New Yorku s svojo družino.
Iskrice
Moje delo s senco je bilo najučinkovitejše notranje delo, kar sem jih izpeljala. Pogosto se mi je zdelo bolj pogumno od vseh aktivističnih del, kar sem jih opravila.
* * *
»Ljubezen ne pozna ovir. Preskakuje jih, skače čez ograje, prodira skozi zidove, da doseže cilj.«
* * *
Stari miti so pretkani z nejasno zamislijo, da ženske ne marajo drugih žensk in jim ne zaupajo, da se redko podpirajo in da nenehno tekmujejo za pozornost in odobravanje moških.
* * *
Ženske ne bodo enakopravne zunaj doma, dokler moški ne bodo enakopravni v njem.
* * *
Tudi najbolj togi ljudje in kulture lahko zaobidejo globoke nevronske brazde, znane kot starodavni sistem prepričanj, in ustvarijo nove poti, nove načine razmišljanja.
Izvlečki
Kaj pa jamske ženske? Nihče jih ni omenjal. Zakaj so nas prepričali, da so bili naši predniki nasilni in usmerjeni v zaščito in osvajanje? Kaj pa matere in skrbnice, umetnice in mistikinje ter zdravilke, katerih roke so naslikale in oblikovale jamsko umetnost? Njihovi ročni odtisi so bili na stenah jam, toda kromanjonke niso našle poti v zgodovinske učbenike.
* * *
Kot zunanje opazovalke moči skozi večino zapisane zgodovine se danes ženske lahko oglasimo in podvomimo o nekaterih osnovnih predpostavkah: da sta prevlada in nasilje nujna za ohranjanje reda, da so moški božansko ali biološko predprogramirani za vodenje in da si močan in tih bojevnik zasluži občudovanje, medtem ko je čustvena, komunikativna skrbnica drugorazredna. Si res želimo prebiti steklene stropove, da bi končale v tej stari zgodbi?
* * *
Če se osredotočamo zgolj na boj proti temu, kar je zunaj nas in zaznavamo kot napačno, zamudimo zelo resnično delo, ki nas čaka v srcu, umu in življenju. Če ne prepoznamo lastnih slepih peg, projekcij in hinavščin, nas na koncu lahko doleti tisto, pred čimer je svaril Friedrich Nietzsche: »Kdor se bori z zvermi, naj pazi, da ne postane zver.«
* * *
Notranje raziskovanje je ljubezen do sebe, spoznanje, da hodita zdravljenje sebe in zdravljenje sveta z roko v roki. Opomni nas, da včasih pošasti bivajo v nas. Včasih sta zlo, proti kateremu se želimo boriti, in uničujoče vedenje, za katerega krivimo druge, prisotna tudi v nas in potrebujeta našo pozornost, prijaznost, razumevanje in zdravljenje.«
Odlomek
Stara, splošno znana izjava: ženske preveč govorijo. Je res? Mislim, da ne. Ženske ne govorimo preveč. Veliko in na dolgo govorimo z ljudmi v svojem življenju, ampak kdo pravi, da je to »preveč«? Govorjenje je smiselno, dobro nam dene in vedno je nekako povezovalo družbo. Reči, da ženske preveč govorijo, pomeni podcenjevati namen in modrost čustveno inteligentnega pogovora.
Deborah Tannen, avtorica več knjig o spolu in jeziku, vključno s prelomno uspešnico You Just Don’t Understand: Women and Men in Conversation, je raziskovalka in profesorica lingvistike na Univerzi v Georgetownu. Piše, da »prijateljice v primerjavi s prijatelji običajno govorijo več − pogosteje, dlje in o bolj osebnih temah. Gre za zasebne pogovore, ki urejajo in krepijo osebne odnose.« Nadaljuje, da so njene raziskave, pa tudi številne druge študije, »pokazale, da moški pogosto govorijo veliko več kot ženske, vendar gre za javno govorjenje − formalne poslovne pogovore, kot so sestanki«.
V klasični študiji o fakultetnih sestankih sta Barbara in Gene Eakins ugotovila, da je »najdaljši ženski komentar ... krajši od najkrajšega moškega komentarja«. Toda moški ne govorijo več in dlje kot ženske le na sestankih, kajti podobno velja tudi za bare in tribune, medijske panele in vladne hodnike. Dogaja se od nekdaj − ženske obtožujejo, da preveč govorijo, čeprav moški pogosto prevladujejo v pogovorih, prekinjajo in zviška razlagajo. Novinarka in avtorica Nichi Hodgson piše: »Zagotovo so politično dolgovezenje − govorjenje o nepomembnih stvareh, ki naj bi preprečilo sprejetje političnega zakona − izumili moški.«
Zakaj torej obtoževati ženske, da preveč govorijo? Na vprašanje odgovarjata prvi in drugi del knjige: določanje, kdo govori kje, kdaj in o čem, je orodje nadzora in moči.
Ženskam so od nekdaj svetovali, naj manj govorijo. Dopuščen jim je bil le »zasebni pogovor«, kot ga imenuje Tannenova, očrnjen kot nepomemben klepet. Ljudske pripovedke in verska besedila prikazujejo ženske kot nepremišljene klepetulje in opravljivke, ki ne znajo držati jezika za zobmi. Toda kar naj bi bilo nepomembno sporazumevanje, je ključno za človeško kulturo, saj združuje ljudi, uči otroke, blaži spore, bolečino in žalost, deli veselje in širi ljubezen. Ločitev »zasebnega« od »javnega govora« je moška izmišljotina, ki je izgnala čustveno iz racionalnega in srce iz glave ter dvignila individualnost nad povezanost, namesto da bi častila oboje.
