Kasandra govori

Knjiga Kasandra govori avtorice Elizabeth Lesser raziskuje, kakšen bi bil razvoj človeške zgodovine, kulture in družbe, če bi ženske imele večjo vlogo pri oblikovanju zgodb, zakonov in vrednot. Pojasnjuje, kako kulturni miti oblikujejo naše razumevanje spola, moči in vodenja, predpostavlja, kakšen bi bil videti svet, če bi bili empatija, sočutje in sodelovanje bolj cenjeni kot tekmovalnost in prevlada, in poziva k integraciji ženskega pogleda v vse ravni družbe - od politike do osebnih odnosov.

Naslov se nanaša na mitološko prerokinjo Kasandro, ki ji nihče ni verjel – kar je simbolno za vlogo žensk, katerih modrost in glasovi so bili pogosto prezrti ali utišani. Zgodbe o moči, pogumu, ljubezni in uspehu, ki jih pripovedujemo, so večinoma napisali moški, zato bi bilo dobro prisluhniti ženskim zgodbam.

Knjiga združuje zgodovino, osebne izpovedi, filozofske razmisleke in feministično teorijo. Namenjena je tako ženskam kot moškim, ki si želijo bolj vključevalen in sočuten svet.

Podobo Adama in Eve slikarja Lucasa Cranacha Starejšega sem si ogledala le enkrat. Bilo je takoj po ločitvi in bila sem še vedno pretresena. Sledila sem instinktom in zamenjala varnost znanega za željo, da bi »postala modra«. Uprla sem se bogovom svoje kulture: staršem, možu, zakonu in tradiciji. Čeprav je zakonska zveza propadla zaradi odločitev in dejanj obeh, je bilo, kakor da bi na prsih nosila škrlatno znamenje – da sem grešila, da sem propadla, da sem sramotno zapustila rajski vrt.

V takem duševnem stanju sem si ogledala Cranachovo sliko v galeriji Uffizi v Firencah. Ko sem stala pred podobo Eve in Adama, sem prvič v življenju začutila sorodnost z njuno zgodbo. Na Evinem obrazu sem videla vse svoje občutke krivde in sramu, pa tudi svobodo in moč. Na Adamovem obrazu sem prebrala zgodbo o podedovanem in pogosto nezavednem prepričanju moških o večvrednosti in zato pravici − vlogi –, da gospodujejo. Slika me je tako pretresla, da jo imam na ohranjevalniku računalniškega zaslona. 

Nikoli se je ne naveličam gledati. Pravzaprav gre za dve sliki – dve veliki, povezani plošči. Na eni je Eva, ki stoji pred modro-črnim ozadjem. V levici drži vejico z zelenimi listi, ki ji komaj pokrivajo vulvo. V desni drži rdeče jabolko – sad drevesa, ki raste sredi vrta. Na jabolku so vidni odtisi njenih zob. Za Evo, ki prihaja iz teme, je kača, ovita okoli veje, njena glava je kot puščica usmerjena naravnost vanjo.

Na drugi plošči je Adam. Stoji pred podobno temnim ozadjem. Tudi on drži v eni roki listnato vejo, s katero pokriva spolovila. Z drugo roko se praska po temenu, kakor da bi hotel reči: »Ne vem, kaj se dogaja. Nisem kriv.« Spaja se s temnim ozadjem in videti je zaspan in zadovoljen sam s seboj, medtem ko Eva sije od znotraj. Njene oči so prodorne, ustni kotički zavihani navzgor v rahlem nasmehu. Lahko bi rekli, da je videti zapeljivka – pretkana in zvita, kakor da bi bila prepojena s kačjim strupom in si zasluži sloves, ki jo bo preganjal stoletja in stoletja: »Druga v stvarjenju, prva v grehu.« Morda bi lahko rekli, da bi človeštvo še vedno živelo v neokrnjenem rajskem vrtu, če se Eva ne bi pregrešila.

Če se z zgodbo poistovetite, kot sem se jaz, bi lahko rekli, da je Eva videti prebujena – vsestransko radovedna, doma v svojem telesu in v živahnem stiku z naravo. Videti je naveličana Adamovega lagodnega občutka upravičenosti, ki izhaja iz dejstva, da je prvorojeni. Jabolko izroča Adamu, saj ve, da ne moreta večno ostati v vrtu nedolžnosti, da bosta morala odrasti, skrbeti zase in prevzeti odgovornost. Sledi napotkom kače, ki je bila v biblijskih časih simbol modrosti. In kača je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in zlo.« Kot mitološki Feniks tudi kača razume, da smrt, o kateri govori Bog, ni dobesedna smrt, temveč smrt otroškega, nezavednega jaza, plašnega jaza, ki izbere varno ustaljeno stanje in zato nikoli ne uresniči svojega božanskega potenciala.

Mislim, da je Eva prva odrasla oseba človeštva. »Skušnjava«, ki ji podleže, je najosnovnejša človeška želja – spoznati samega sebe, najti svojo pot in pogumno stopiti v svet onstran vrta iz otroštva. Odrasti pomeni priznati, da je življenje izziv in da smo odgovorni za svoje vedenje ter za dobrobit drugih. Psihološko gledano se želja po odraščanju imenuje individuacija, v mitološkem smislu pa gre junakovo potovanje – notranji klic, po katerem zapustiš obalo matere in očeta, preizkušaš meje, spoznaš lastno vrednost, govoriš svojo resnico, prevzameš pristno identiteto.

Elizabeth Lesser je soustanoviteljica Inštituta Omega in avtorica knjig Marrow, The Seeker’s Guide ter uspešnice Broken Open. Dvakrat je predavala na TED-u in je ena od sto voditeljev, zbranih v 100 super duš Ophray Winter, ki si glasno in navdihnjeno prizadevajo za dvig človeštva. Živi v New Yorku s svojo družino.