Poglavje iz knjige
Jana Capri in Charan Díaz / Brez skrbi z Epiktetom
Poglavja
Na posodo
Vprašanje
Življenje je zelo kruto. Kako naj bi mirno sprejel, da me odpustijo iz službe, da izgubim dom ali ljubljeno osebo?
Epiktetov odgovor (Priročnik – 11. poglavje)
Kadar kaj izgubiš, ne misli, da si izgubil, temveč da si vrnil. Ti je umrl otrok? Bil je vrnjen. Si izgubil ženo? Bila je vrnjena. So ti vlomili v hišo? Nikar ne dvomi, da so bile tudi tiste stvari vrnjene. Mogoče pomisliš: “Toda tat je hudoben, ker me je okradel.” Kako pomembno ti je, kako jih je tisti, ki ti jih je dal, vzel nazaj?
Dokler ti je dano, da uživaš v nečem ali z nekom, sprejemaj, kakor da ti ne pripada, prav kakor popotniki v gostišču sprejemajo stvari, ki so v njem.
Razmislek
Um išče navezanosti. Podobno kot žvečilni gumi se prilepi na ljudi, stvari ali preteklost in postane tako navezan, da nepotrebno trpi. Osebne izgube pogosto povzročijo veliko trpljenja, kar je neogibno. Epiktet predlaga, naj z oblikovanjem razdiralnih zaključkov ne prilivamo goriva na ogenj. Zgodba, ki si jo pripovedujemo o izgubi, dodatno vpliva na trpljenje. Epiktet pogosto govori o svoji veri v Boga, ki nam podarja vse dobrine, življenjske darove in tudi odnose, ki jih gojimo. Ve pa tudi, da izkustva in ljudje prihajajo in odhajajo. Uživajmo, dokler traja, in vedimo, da je čas prejemanja in uživanja in čas, ko je prav, da izpustimo. Nekaterih stvari ne moremo spremeniti, lahko pa nas tolaži misel, da smo vrnili (recite temu Bog, življenje, vesolje itn.). Kljub izgubi se življenje nadaljuje in ima smisel.
Notranja iskra
Vprašanje
Duhovnost me ne zanima in ne razumem, zakaj naj bi bila koristna.
Odgovor Marka Avrelija (iii-xiii)
Kakor imajo zdravniki za nenadne operacije svoje nožiče in kleščice zmeraj pri roki, tako imej tudi ti svoja načela za spoznavanje božjih in človeških reči venomer nared in delaj vse, tudi najneznatnejše, z misli- jo na vez, ki se prepleta od onih do teh, od teh do onih! Saj ne moreš nič človeškega srečno dovršiti, ne da bi se oziral na božje, nič božjega, ne da bi gledal na človeško.
Razmislek
Soočeni s kopico materialističnih in svetnih težav radi pozabljamo, kaj nam je najbolj sveto, kaj najbolj ljubimo in cenimo.
Če nalagaš polena na ogenj, bo gorel. Bo tvoja notranja iskra ali moč ugasnila, če ji dodajaš gorivo in se sistematično obdajaš z ljudmi, ki te navdihujejo, prebiraš knjige in besedila, ki te opogumljajo, ter vizuali- ziraš, kar te notranje plemeniti?
