Poglavje iz knjige

Jiddu Krishnamurti / Meditacije

Poglavje

Uvod in meditacije

 

Človek je v želji, da bi ubežal konfliktom, iznašel številne oblike meditacije, ki temeljijo na želji, volji in sli po dosežku, zato vsebujejo konflikt in prizadevanje za uspeh. Ravno to zavestno, namerno prizadevanje pa žal ostaja znotraj meja pogojenega uma, v katerem ni svobode. Napor, da bi meditirali, je zanikanje meditacije. Meditacija je konec misli. Šele tedaj se pojavi drugačna razsežnost, ki je onstran časa.

J. Krišnamurti, marec 1979

 

Meditativen um je tih. Vendar ne gre za tišino, ki bi si jo mogli zamisliti; ne gre za tišino mirnega večera, temveč za tišino, v kateri misel – z vsemi svojimi podobami, besedami in zaznavami – povsem ugasne. Tak meditativen um je religiozen – pripada religiji, ki se je ne dotikajo cerkev, svetišča ali psalmodije. Religiozen um je izbruh ljubezni, ki ne pozna ločenosti. Daleč je zanj blizu. Ne gre za eno ali mnogotero, temveč za tisto stanje ljubezni, v katerem preneha vsakršna delitev. Podobno kot lepota ni merljivo z besedami. Samo iz take tišine deluje meditativen um.

 Knjiga Meditacije

Meditacija je ena največjih umetnosti v življenju – morda največja, in ne da se je naučiti od nikogar. Ravno v tem je njena lepota. Nima tehnik in ne priznava nobene avtoritete. Ko se spoznavate in opazujete, kako hodite, kako jeste, kaj govorite, svoj klepet, sovraštvo, ljubosumje – če se zavedate vsega tega v sebi, ne da bi kakorkoli izbirali, je to del meditacije. Zato je mogoče meditirati, medtem ko sedite na avtobusu ali se sprehajate v gozdu, prežarjenem s svetlobo in sencami, ali medtem ko poslušate ptičje petje ali zrete v obraz svoje žene ali otroka.

 

Zanimivo, kako izjemno pomembna postane meditacija; nima ne konca ne začetka. Kot dežna kaplja je in v tej kaplji so vsi vodni tokovi, velike reke, morja in slapovi; ta kaplja hrani zemljo in človeka; brez nje bi zemlja bila puščava. Brez meditacije srce postane puščava, pustinja.

 

Meditirati pomeni odkrivati, ali zmorejo možgani – z vso svojo dejavnostjo in vsemi svojimi izkušnjami – popolnoma obmirovati. Brez prisile, kajti v trenutku, ko jih prisiliš, se pojavi dvojnost. Bitju, ki pravi: »Rad bi doživel čudovite stvari, zato moram prisiliti možgane, da obmirujejo in obmolknejo,« ne bo nikoli uspelo. Toda če začnete preiskovati, opazovati in prisluškovati vsem premikom misli, njihovemu pogojevanju, težnjam, strahovom in ugodjem, če opazujete, kako možgani delujejo, boste videli, da se izjemno umirijo in obmolknejo; ta mir ni spanje, saj je izjemno dejaven. Velik dinamo, ki odlično deluje, je komaj slišen; šele trenje povzroča hrup.

 

Tišina in prostornost gresta z roko v roki. Brezmejnost tišine je brezmejnost uma, v katerem ni središča.

 

Meditacija je trdo delo. Zahteva najvišjo obliko discipline – ne usklajenosti, ne posnemanja, ne poslušnosti –, tiste discipline, ki sledi nenehnemu zavedanju; pa ne zgolj zavedanju stvari, ki so zunaj, temveč tudi znotraj. Zato meditacija ni dejavnost osame, temveč delovanje v vsakdanjem življenju, ki zahteva sodelovanje, občutljivost in inteligentnost. Brez temeljev krepostnega življenja preide v beg in nima nikakršne vrednosti. Živeti krepostno ne pomeni slediti družbeni moralnosti, temveč biti brez zavisti, pohlepa in želje po moči, ki gojijo mržnjo. In ne morete se jih rešiti z voljo, temveč tako, da se spoznavate in jih ozavestite. Če ne poznate delovanja jaza, je meditacija zgolj čutna vzhičenost in zato manj pomenljiva.

 

Neprestano iskanje in hrepenenje po širših, globljih, presežnejših izkustvih je nekakšen pobeg iz dejanske resničnosti tega, »kar je«, kar smo, od pogojenega uma. Zakaj bi moral um, ki je buden, inteligenten in svoboden, hlepeti po kakršnemkoli izkustvu? Svetloba je svetloba; ne zahteva dodatne svetlobe.

 

Meditacija je ena najbolj presenetljivih stvari, in če ne veš, kaj je, si kot slep človek v svetu živih barv, senc in prelivajoče se svetlobe. Nič intelektualnega ni, a kadar srce stopi v um, se slednji spremeni in postane resnično brezmejen, pa ne le, kar zadeva sposobnost razmišljanja in učinkovitega delovanja, temveč tudi v smislu življenja v širnem prostoru, kjer si del vsega. Meditacija je gibanje ljubezni, ki ne pomeni ljubezni, kakršno občutiš do enega človeka ali do mnogih ljudi. Kot voda je, ki jo lahko vsak pije iz vrča, naj je glinast ali zlat; neizčrpna je. In zgodi se nekaj posebnega, česar ne more sprožiti nobeno mamilo ali samohipnoza; tako je, kakor da bi um stopil vase, predrl površje in prodiral vse globlje, dokler globina in višina ne izgubita sleher- nega pomena in dokler ne izgine vsakršno merjenje. V tem stanju vlada popoln mir – ne zadovoljstvo, ki vznikne iz zadovoljitve –, ki ima svoj red, lepoto in intenzivnost. Vse je mogoče uničiti, kot lahko uničiš cvetico, vendar je tak um neuničljiv prav zaradi svoje ranljivosti. Take meditacije se ne da naučiti od drugega. Začeti moraš, ne da bi karkoli vedel o njej, in nadaljevati od neznanega do neznanega. Prst, v kateri lahko skali meditativen um, je prst vsakdanjega življenja, konfliktov, bolečine in bežnih radosti. V njej mora pognati in vnesti red, nato pa se neomejeno gibati. Toda če se ukvarjaš zgolj z vzpostavljanjem reda, boš priklical tudi njegove omejitve in um bo njegov jetnik. V tem gibanju moraš nekako začeti z drugega konca, z druge obale, nato pa opustiti ukvarjanje z njo ali mislijo, kako boš prečkal reko. Nujno je, da skočiš v vodo, ne da bi znal plavati. Lepota meditacije je v tem, da nikoli ne veš, kje si, kam greš in kakšen bo konec.

 

Meditacija ni nekaj, kar bi se razlikovalo od vsakdanjega življenja; nikar se ne umikaj v kot sobe, da bi deset minut meditiral, nato pa se vrnil in bil mesar – prispodobno in v resnici.

 

Če se nameniš meditirati, to ne bo meditacija. Če se nameniš biti dober, dobrota ne bo nikoli vzbrstela. Če gojiš skromnost, preneha biti skromnost. Meditacija je sapica, ki privrši, ko pustiš odprto okno; če ga odpreš, da bi privršala, če jo namenoma vabiš, se ne bo nikoli pojavila.

 

Meditacija ni sredstvo za dosego cilja. Je sredstvo in cilj.

 

Kako čudovita stvar je meditacija! Če vsebuje kakršnokoli prisilo, trud, da bi se misel prilagodila in posnemala, postane utrujajoče breme. Tišina, po kateri hlepiš, preneha razsvetljevati. Če stremi po videnjih in izkustvih, vodi v privide in samohipnozo. Pomen ima samo v brstenju in nato opuščanju misli. Misel se lahko razcveta le v svobodi, ne v razraščajočih se vzorcih védenja, ki sicer lahko spodbudi izkustva močnejšega občutenja, toda um, ki stremi za izkustvi, je nezrel. Zrelost je osvobojenost vseh izkustev; pod nikakršnim vplivom ni, da bi bila ali ne bila. Zrelost v meditaciji je osvobojenost uma vsega védenja, kajti védenje oblikuje in nadzira izkustvo. Um, ki je svetloba samemu sebi, ne potrebuje izkustva. Nezrelost je koprnenje po večjem in širšem izkustvu.

 

Sam moraš odkriti zase, ne po drugih. Od nekdaj priznavamo avtoriteto učiteljev, vedcev in mojstrov. Če resnično želiš odkriti, kaj je meditacija, moraš popolnoma razveljaviti vsakršno avtoriteto.

 

Srečo in zadovoljstvo je mogoče kupiti v vsaki trgovini, ne moreš pa kupiti blaženosti – ne zase ne za drugega. Sreča in zadovoljstvo sta časovno omejena, blaženost pa obstaja le v popolni svobodi. Užitek, podobno kot srečo, lahko iščeš in najdeš na mnoge načine, vendar oba vznikneta in nato ugasneta. Blaženost – tisti nenavaden občutek radosti – nima motiva. Nikakor je ne moreš iskati. Ko jo dosežeš, ostane – brezčasna, brezvzročna, časovno nemerljiva. Meditacija ni iskanje užitka ali sreče. Nasprotno, meditacija je umsko stanje, v katerem ni zamisli ali obrazcev, zato v njem vlada popolna svoboda. Samo v takem umu se pojavi blaženost – ne da bi jo iskali ali vabili. Ko te prepoji, se svet, poln hrupa, užitkov in surovosti, sploh ne dotakne takega uma. Ko te prepoji, je konec navzkrižja.

 Elektronska knjiga Meditacije

Ne vem, ali si kdaj opazil, da je popolna pozornost ovita v absolutno tišino. V taki pozornosti ni meja, ni središča kot »mene«, ki se zaveda in je pozoren. Taka pozornost, taka tišina, je meditativno stanje.

 

Komaj kdaj prisluhnemo zvoku pasjega laježa ali otroškega joka ali smehu mimoidočega. Ločujemo se od vsega, nato pa iz te osamitve gledamo in poslušamo vse stvari. Ta ločenost je izjemno razdiralna, saj v njej tičita vse navzkrižje in zmeda. Če bi v popolni tišini prisluhnil zvonjenju zvonov, bi odpotoval z njim – ali bolje, poneslo bi te s seboj prek doline in čez hrib. Njegovo lepoto je mogoče občutiti le tedaj, kadar nisi ločen od njega, temveč si njegov del. Meditacija pomeni konec ločenosti, vendar ne z delovanjem ali voljo ali hotenjem. Meditacija ni ločena od življenja, temveč je njegovo bistvo, resnično bistvo vsakdanjega življenja. Prisluhniti zvonovom, slišati smeh moškega, ki s svojo ženo stopa mimo, prisluhniti zvoncu na kolesu dekletca, ki se pripelje mimo; to ni le del, temveč celota življenja, ki jo razpre meditacija.


Nakup