Poglavje iz knjige

Jiddu Krishnamurti / Razmišljaj

Poglavje

Poslušanje

Zakaj ste tukaj in me poslušate? Ste se kdaj vprašali, zakaj sploh poslušate ljudi? In kaj poslušanje pravzaprav pomeni? Vsi, ki ste tukaj, sedite pred nekom, ki govori. Poslušate, da bi slišali besede, ki bi potrdile vaše misli in sovpadale z njimi, ali zato, da bi kaj spoznali? Prepoznate razliko? Poslušati, da bi odkrivali, je nekaj povsem drugega kot poslušati, da bi slišali tisto, kar potrjuje vaše misli. Če ste tukaj zato, da bi dobili potrditev, ki bi opogumila vaše razmišljanje, je vaše poslušanje manj pomembno. Toda če poslušate, da bi odkrivali, je vaš um svoboden in nezavezan ničemur, zelo oster je, prodoren, živ, poizvedujoč, vedoželjen in sposoben odkrivanja. Zato je nadvse pomembno razmisliti, čemu poslušate in kaj poslušate.
Ste kdaj sedeli povsem negibno in tiho, ne da bi bili na kaj pozorni in ne da bi se trudili zbrati? Tedaj slišite vse, ne? Slišite oddaljene šume in tiste manj oddaljene in tudi bližnje, kar pomeni, da poslušate vse. Um ni omejen na ozek kanal. Če zmorete tako poslušati, lagodno in brez truda, boste zaznali v sebi izjemno spremembo, ki se odvija nenamerno in v njej je velika lepota in globina uvida.

Poskusite kdaj, poskusite zdaj. Medtem ko me poslušate, prisluhnite tudi vsemu okoli sebe. Prisluhnite kravjim zvoncem in tempeljskim zvonovom, prisluhnite oddaljenemu vlaku in vozovom na cesti. Če se nato še malce umirite in prisluhnete tudi meni, boste odkrili, da poslušanje sega v neznanske globine. Da bi vam uspelo, mora biti vaš um izjemno miren. Če si resnično želite poslušati, um sam od sebe utihne, ali ne? Nič več vas ne moti, kar se dogaja tik ob vas, um je miren, ker predano poslušate vse. Če vam bo uspelo umirjeno in radostno poslušati, boste zaznali osupljivo preobražanje v srcu in umu – preobražanje, na katero sploh niste pomislili ali ga spodbudili.
Misel je zelo čudna stvar, ne? Veste, kaj je misel? Za večino ljudi je misel ali razmišljanje stvaritev uma. Spopadajo se s svojimi mislimi. Toda če boste zares prisluhnili vsemu – pljuskanju vode na rečnem bregu, pesmi ptic, otroškemu joku, materinemu karanju, prijateljevemu nadlegovanju, moževemu ali ženinemu tečnarjenju – boste odkrili, da ste se znašli onstran besed, ki tako razdvajajo našo bit.
Zelo pomembno je, da jih presežete, kajti kaj si navsezadnje vsi želimo? Naj smo mladi ali stari, neizkušeni ali visoko v letih, vsi si želimo biti srečni, ne? Kot učenci si želimo biti srečni, ko se igramo, učimo in se ukvarjamo z vsemi majhnimi stvarmi, ki so nam všeč. Ko odrastemo, iščemo srečo v posedovanju, denarju, lepi hiši, sočutni ženi ali možu ali dobri službi. In ko nas te stvari ne zadovoljujejo več, se lotimo česa drugega. Rečemo si: »Moram se umakniti in srečen bom.« In začnemo se odmikati. Zapustimo družino, odpovemo se lastnini in umaknemo se iz sveta. Ali pa se pridružimo kakšni verski združbi v prepričanju, da nas bodo osrečili druženje, govorjenje o bratstvu, sledenje vodji, guruju, mojstru ali idealu, vera v nekaj, kar je pravzaprav samoprevara, iluzija in vraževerje.
Razumete, o čem govorim?
Ko se češete, si nadevate čista oblačila in se urejate, je vse to del želje, da bi bili srečni, ne? Ko opravite izpite in pristavite nekaj črk abecede pred svoje ime, ko dobite službo, kupite hišo in nakopičite drugo imetje, ko se poročite in dobite otroke, ko se pridružite kakšni verski združbi, katere voditelji govorijo, da prenašajo sporočila nevidnih mojstrov – za vsem početjem se skriva ta izjemna nuja, obsedena želja, da bi našli srečo.
Toda sreče ne dosežete tako zlahka, veste, saj sreča ne zajema nobene od teh stvari. Mogoče uživate, občutite nekakšno zadovoljstvo, toda prej ko slej se naveličate. V stvareh, ki jih poznamo, ni trajne sreče. Poljubu sledi solza, smehu žalost in obup. Vse ovene in razpade. Zato morate že v mladosti postopoma odkrivati, kaj je sreča. To je ključen del izobraževanja.
Sreče ne dosežete, kadar si prizadevate zanjo – in to je velika skrivnost, čeprav jo zlahka ubesedimo. Lahko jo izrazim z nekaj preprostimi besedami, toda če me boste le poslušali in ponavljali, kar slišite, ne boste srečni. Sreča je čudna – pojavi se, kadar je ne iščete. Kadar se ne naprezate, da bi bili srečni, se nepričakovano in skrivnostno pojavi, rojena iz čistosti in lepote bivanja. Sreča se porodi, kadar sta um in srce izpraznjena vsakršnega občutka prizadevanja in se nič več ne trudite, da bi postali pomembni, tu je, kadar je um povsem negiben in tih in brezčasno prisluškuje vsemu, kar se dogaja. Da bi bili srečni, morate najprej odkriti, kako naj um osvobodite vsega strahu.
Dokler se koga ali česa bojite, ne morete biti srečni. Dokler se bojite staršev in učiteljev, dokler se bojite, da ne boste opravili izpitov, da ne boste napredovali in se ne boste mogli približati mojstru, ali da vas ne bodo potrjevali in trepljali po hrbtu, ne morete biti srečni. Toda če se v resnici ne bojite ničesar, boste spoznali – na samotnem sprehodu ali ko se boste zjutraj zbudili –, da se nenadoma zgodi nekaj čudnega. Nenadoma se pojavi nekaj nepovabljenega, česar si niste želeli ali iskali, nekaj, čemur bi lahko rekli ljubezen, resnica ali sreča. Zato je tako pomembno, da se prav izobražujete. Današnje izobraževanje ni nikakršno izobraževanje, saj vam nihče ne govori o teh stvareh. Učitelji vas pripravljajo na izpite, ne govorijo pa vam o življenju, kar je najpomembnejše, kajti zelo redki med njimi znajo živeti. Večinoma se vsi le prebijamo, nekako se vlečemo skozi življenje, ki zato postane nekaj medlega. Resnično živeti zahteva veliko ljubezni, globok občutek za tišino in veliko preprostost z obilo izkustev, zahteva um, ki je sposoben jasnega razmišljanja in ga ne pogojujejo predsodki ali vraževerje, upanje ali strah. Vse to je življenje, in če niste izobraženi zanj, je vse izobraževanje nesmiselno. Lahko se naučite skrbeti za čistočo in lepo obnašati, lahko opravite vse izpite, toda pripisovati pomen tem površinskim stvarem, medtem ko celotna družbena zgradba razpada, spominja na lakiranje nohtov med hišnim požarom. Nihče ne govori z vami o tem, nihče se ne spušča v to. Tako kot se dan za dnem učite nekatere predmete – matematiko, zgodovino, zemljepis –, bi se morali tudi veliko pogovarjati o teh globljih stvareh, ki bogatijo življenje.

Vprašanje: Ali ni čaščenje boga prava religija?
Krišnamurti: Najprej odkrijmo, kaj ni religija. Ali ni to pravi pristop? Če bomo zmogli razumeti, kaj ni religija, bomo mogoče začeli zaznavati nekaj drugega. Kot da bi čistili zaprašene šipe – postopoma bomo videli bolj jasno. Poglejmo, ali bi mogli razumeti in odstraniti iz uma tisto, kar ni religija. Nikar si ne govorimo: »Razmislil bom o tem,« in ne poigravajmo se z besedami. Morda bi vam uspelo, toda večina starejših ljudi je že ujetih. Udobno so zasidrani v tistem, kar ni religija, in nočejo biti moteni.
Kaj ni religija? Ste kdaj pomislili na to? Naposlušali ste se, kaj naj bi bila religija – verjetje v boga in desetino drugih stvari –, nihče pa vam ni še svetoval, naj odkrijete, kaj ni, zato bomo poskušali skupaj.

Ko me poslušate ali ko poslušate koga drugega, nikar zgolj ne sprejemajte, kar vam govori, temveč poslušajte, da bi prepoznali resnico. Brž ko boste sami zaznali, kaj ni religija, vas noben duhovnik ali knjiga ne bosta mogla več zavesti, noben občutek strahu ne bo porodil iluzije, ki bi ji verjeli in sledili. Da bi odkrili, kaj ni religija, morate začeti na vsakdanji ravni, nato pa se vzpenjate. Da bi prišli daleč, morate začeti blizu, in prvi korak je najpomembnejši. Torej, kaj ni religija? So obredi religija? Je opravljanje pudže religija?
Pravo izobraževanje vam pomaga, da se naučite misliti. Če znate misliti, ste svobodno človeško bitje – prosti dogem, vraževerij in obredov –, zato lahko odkrijete, kaj je religija.
Obredi nikakor niso religija, kajti med obredi le ponavljate obrazec, ki vam je bil predan. Izvajanje obredov lahko poraja užitek, kot ga nekateri odkrivajo v popivanju ali kajenju – toda ali je to religija? Med obredi počnete nekaj, o čemer ne veste nič. Izvajata jih stari oče ali oče, zato jih tudi vi, in če jih ne bi, bi vas okarala. To res ni religija, ne? In kaj je v svetišču? Malik po človeški podobi, po človeški domišljiji. Podoba je lahko simbol, a vseeno ostaja podoba, ni resnična stvar. Simbol, beseda nista stvar, ki jo predstavljata. Beseda »vrata« niso vrata, ne?
Beseda ni stvar. Svetišče obiskujemo, da bi častili – kaj? Podobo, ki naj bi bila simbol – toda simbol ni resnična stvar. Čemu ga torej častiti? In čemu bi se ukvarjali s tem, kdo zahaja v svetišče, pa naj je vernik ali nevernik? Starejši ljudje so spremenili simbol v religijo, o kateri so se pripravljeni prepirati, v imenu katere se vojskujejo in koljejo, toda boga ni tam. Bog ni nikoli simbol, zato čaščenje simbola ali podobe ni religija. Je verjetje religija? To je malo bolj zapleteno. Kristjani verjamejo v nekaj, hinduisti v nekaj drugega, muslimani v nekaj tretjega, budisti v nekaj četrtega in vsi se imajo za zelo religiozne ljudi. Vsi imajo svoja svetišča, simbole, bogove in prepričanja. Ali je to religija? Je religija, če verjamete v boga, v Ramo, Sito in vse podobne stvari? Od kod vam tako prepričanje? Verjamete, ker verjameta vaš oče in stari oče ali ker ste prebrali, kar naj bi rekel kateri od učiteljev, kot sta Šankara ali Buda. Večina vas gladko verjame, kar pravi Gita – ne raziskujete, kot bi katero drugo knjigo, ne trudite se odkriti, kaj je res.
Videli smo, da obredi niso religija, da obiskovanje svetišča ni religija in da verjetje ni religija. Vera razdvaja ljudi. Kristjani imajo svojo vero in se ločujejo od onih, ki imajo drugačno in tudi med seboj; hinduisti so od nekdaj sovražni, saj se imajo za brahmane ali nebrahmane, to ali ono. Vera sproža sovraštvo in delitve, kar nikakor ni religija.
Kaj je torej religija? Če ste dobro očistili okno – kar pomeni, da ste prenehali izvajati obrede, opustili verjetje, prenehali slediti vodjem ali gurujem –, tedaj je vaš um čist kot okno, zloščen je in jasno vidite iz njega. Ko je um očiščen podob, obredov, verjetja, simbolov, vseh besed, manter in ponavljanj ter tudi vsega strahu, boste zagledali nekaj, kar je resnično, brezčasno in večno, kar bi lahko imenovali bog – vendar potrebujete globok uvid, razumevanje in potrpežljivost, in je le za tiste, ki resnično raziskujejo, kaj je religija, kar počnejo vse življenje do smrti. Samo taki ljudje vedo, kaj je prava religija. Preostali zgolj govoričijo in vsi njihovi ornamenti in telesni okrasi, njihove pudže in zvonjenje, vse to je le vraževerje brez vsakršnega pomena. Šele ko se um upre tako imenovani religiji, najde pravo religijo.