Poglavje iz knjige

Alberto Villoldo / Šaman, zdravilec, modrec

PRVI DEL

Učenje šamanov

Indijanski šamani prakticirajo energijsko medicino že več kot pet tisoč let. Nekateri vrači trdijo, da njihov duhovni rod sega še dlje v preteklost. Spomnijo se zgodb, ki so od starih mater prehajale na vnukinje in govorijo o času, ko je bila zemlja še mlada. Čeprav so prvi prebivalci Amerik sloveli po izjemnem poznavanju astronomije, matematike in arhitekture, ga niso zapisovali. Poznavalci so prezrli indijanska duhovna izročila v korist judaizma, krščanstva in budizma, v katerih mrgoli zapisov. Čeprav zahodni teologi proučujejo budizem že več kot dve stoletji, se šele zadnjih štirideset let resno zanimajo tudi za indijansko duhovnost. Študij šamanizma so prepustili antropologom, ki so bili razen redkih izjem, kot je bila Margaret Mead, slabo podkovani za proučevanje duha.
Evropski priseljenci so množično iztrebljali severnoameriške Indijance, zato so se preživeli zatekli v rezervate, kjer so starešine skrbno ohranjali duhovno izročilo. Razumljivo je, da so izjemno neradi delili svojo dediščino z belskimi gospodarji. Perujskim Indijancem se ni godilo nič bolje. Španski konkvistadorji so vdrli v državo in iskali zlato, inkovska duhovna izročila jih sploh niso zanimala. Toda kar so konkvistadorji spregledali, so uničili misijonarji.
Razcapane tolpe zlatokopov, ki so prispele na južnoameriško celino, so prinesle s seboj sistem prepričanj, nedoumljivih Indijancem. Prvo je bilo, da vsa hrana na svetu po božji pravici pripada ljudem – zlasti Evropejcem -, ki gospodujejo živalim in rastlinam na zemlji. Drugo je bilo, da ljudje ne morejo govoriti z rekami, živalmi, gorami ali z bogom. In tretje, da človeštvo lahko okusi neskončnost šele po koncu časov.
Za Indijance je bilo vse to nesmiselno. Medtem ko so Evropejci verjeli, da so bili pregnani iz mitskega rajskega vrta, so bili Indijanci prepričani, da so služabniki in skrbniki tega vrta. Pogovarjali so se s hrumečimi rekami in šepetajočimi gorami ter slišali glas boga v vetru. Španski kronisti v Peruju so zapisali, da je konkvistador Pizarro že na prvem srečanju podaril inkovskemu vladarju Atahualpi Sveto pismo in mu dejal, da je v njem zapisana Božja beseda. Inka je prislonil knjigo k ušesu, nekaj trenutkov pozorno poslušal, nato pa jo vrgel na tla in vzkliknil: “Kakšen bog pa je to, da ne govori?”
Indijancev ni begal le molk evropskega boga, motil jih je tudi njegov spol. Konkvistadorji so prinesli patriarhalno mitologijo, ki je ustrahovala indijansko žensko izročilo. Pred prihodom Špancem so mati Zemlja in njene ženske oblike – votline, lagune in druge odprtine v zemlji – predstavljale božja načela. Evropejci so jim vsiljevali moško božje načelo – falus ali drevo življenja. Cerkvene zvonike so dvigali v nebesa, zemlje pa niso več častili ali spoštovali. Divje so plenili drevesa, živali in gozdove.
Še vedno živimo v primežu tega pogleda na svet. Verjamemo, da ni živo, če ne diha, se premika ali raste. Na energijo gledamo kot na gorivo, pridobljeno iz virov, kot so les, nafta ali premog. V starem svetu je energija veljala za živo tkivo vesolja in bila je manifestacija stvarjenja. Najpomembnejši sodobni izraz tega prepričanja je oblikoval Albert Einstein, ko je opisal odnos med energijo in snovjo v enačbi E = MC2. Na zahodu se istovetimo s snovjo, ki je po naravi končna. Šaman se istoveti z energijo, ki je po naravi neskončna.
Naj navedem še drugo temeljno razliko med starimi in sodobnimi Američani. Današnji smo ljudje predpisov. Živimo v družbi, urejeni po pravilih, ki se opira na listine, kot so ustava, deset zapovedi in zakoni, ki jih sprejemajo izvoljeni uradniki. Kadar želimo spremeniti svet, spremenimo predpise (pravila ali zakone). Stari Grki, po drugi strani, so bili ljudje koncepta. Bolj kot pravila so jih zanimale ideje. Verjeli so, da ena sama ideja lahko spremeni svet in da ni nič mogočnejšega od ideje, katere čas je napočil. Šamani so ljudje zaznave. Kadar želijo spremeniti svet, sprožijo zaznavne premike, ki spremenijo njihov odnos do življenja. Zamislijo si mogoče in zunanji svet se spremeni. Zato skupina inkovskih starešin sedi in meditira ter si zamišlja svet, kakršnega naj bi podedovali njihovi vnuki.
Šamani skrbno čuvajo prakse energijskega zdravljenja, da jih ne bi zamenjevali z nizom tehnik, podobno kot se zahodno medicino enači z nizom postopkov. Zmotno menimo, da je energijsko zdravljenje mogoče obvladati z naučenimi pravili. Šaman se ne opira na pravila ali ideje, temveč na videnje in duha. In čeprav se zdravilne prakse razlikujejo od vasi do vasi, se duh nikoli ne. Pravo zdravljenje ni nič drugega kot prebujenje videnju zaceljene narave in doživetje neskončnosti.

Knjiga Šaman, zdravilec, modrec

1. poglavje
Zdravljenje in neskončnost

Hodila sva že nekaj dni. rekel sem antoniu, da bi rade volje plačal vožnjo z avtobusom ali celo s taksijem. niti slišati ni hotel. in tudi konjev mi ni do­ volil najeti. “moji ljudje so vedno hodili,” je rekel. zelo rad ponavlja, da me v hoji zlahka prehiti, čeprav jih ima že skoraj sedemdeset.
Ko sva prispela v sillustani, sem sezul čevlje in namočil stopala v ledeno mrzlo jezero. kraj je srhljiv, pokopališče, ki se razteza čez desetine kilome­ trov kot egiptovska dolina kraljev. v velikanskih kamnitih stolpih na bregu jezera titicaca so pokopani samo šamani, kralji in kraljice. tu so živeli naj­ imenitnejši kamnoseki. kako so razvili to tehnologijo ob jezeru na vrhu sveta?
Antonio mi je pojasnil, da pogrebni stolpi ali chulpas niso le spomin na mrtve šamane, ampak tudi njihov začasni dom, kadar se vrnejo na obisk v naš svet. popolnoma osvobojeni in mogočni duhovi so, ki se lahko mate­ rializirajo, kjerkoli se jim zahoče. njegovo pojasnilo me sploh ni pomirilo. prišla sva prenočit in opravit obred v čast starodavnih šamanov.
“Stopili so ven iz časa,” je rekel. če moja vera v resničnost temelji na prepričanju, da čas teče le v eno smer, je rekel, me bo doživetje prihodnosti hudo pretreslo. “zelo vešč moraš biti, da okusiš prihodnost, ne da bi temu vedenju dovolil, da bi kvarilo tvoja dejanja ali sedanjost.

Dnevniki


Na poklicno pot v psihologiji in pozneje v medicinski antropologiji sem stopil očaran nad človeškim umom. v osemdesetih letih sem preživel stotine ur v laboratorijih za anatomijo. želel sem vedeti, kako um vpliva na telo ter ustvarja zdravje ali bolezen. duhovnost me ni kaj dosti zanimala – ne tradicionalna ne novodobna. prepričan sem bil, da je znanost edina zanesljiva metoda za pridobivanje znanja. nekega dne sem na kalifornijski univerzi rezal možgansko tkivo in pripravljal rezine, da bi si jih ogledal pod mikroskopom. možgani so najosupljivejši organ v telesu. zaradi vijug spominjajo na poldrug kilogram težak oreh. vijuge in brazde v njih so bile edina možnost, da je narava razporedila tanko, a obširno plast neokorteksa (beseda pomeni “novi možgani”) v našo glavo, ne da bi povečala lobanjo. človeška evolucija je v iskanju inteligentnejših možganov naletela na nepremagljivo anatomsko oviro: medenični obroč ne more prepustiti večje glave skozi porodni kanal.
Pod mikroskopom je mogoče opazovati milijone sinaps, ki prepletajo možganske celice s sosednjimi v izjemno omrežje živih vlaken. Ta živčna omrežja prenašajo ogromne količine motoričnih in čutilnih podatkov. Toda očaranost nad možgani je izključno zahodna. Egipčani se niso kaj dosti menili zanje, saj so jih po smrti utekočinili in izsesali, čeprav so preostale telesne organe mumificirali. Tistega dne smo v laboratoriju razpravljali o tem, ali je človeški um omejen na možgane ali na telo. Ko bi bili možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, bi bili mi tako preprosti, da jih ne bi mogli razumeti. Naj smo še tako natančno opazovali vzorce možganov, se nam je um izmikal. Več ko sem se naučil o možganih, bolj zbegan sem bil glede uma.
Prepričan sem bil, da je človeštvu uspelo preživeti milijone let pred prihodom sodobne medicine, ker je telo-um poznal poti do zdravja. Preživeli smo ureznine, ki so se vnele, in kosti, zlomljene med padcem v soteski, na dnu katere je bila vodna luknja. Še pred petdesetimi leti je bilo nevarneje obiskati zdravnika kot ostati doma in dopustiti, da telo- -um ukrepa po svoje. Do začetka dvajsetega stoletja se je medicina odlikovala le na področju diagnoze. Primanjkovalo ji je kurativnih tehnik,učinkovitih zdravil in kirurških posegov, ki se niso razvili vse do časa druge svetovne vojne. Penicilin, na primer, prvi uporabni antibiotik, so začeli uporabljati šele leta 1940. Kako je našim prednikom uspelo, da so ostali toliko tisoč let zdravi, glede na turobno stanje medicine vse do srede dvajsetega stoletja? So staroselske družbe vedele več o umu in telesu, nekaj zelo starega, kar smo pozabili in skušamo ponovno odkriti v laboratorijih?
Zamisel o psihosomatski bolezni je danes splošno uveljavljena, najprej pa so jo povezovali s hipohondrijo – “vse je samo v glavi”. Prve resnične učinke uma na telo so potrdili z raziskavami. Že zelo zgodaj v življenju postanemo strokovnjaki za razvoj psihosomatske bolezni. Ko mi je bilo šest let, sem zmogel v trenutku priklicati simptome prehlada, če mi ni bilo, da bi šel v šolo. Psihosomatska bolezen nasprotuje slehernemu preživetvenemu instinktu, vprogramiranemu v telo po tristo milijonih letih evolucije. Kako vpliven mora biti um, da razveljavi vse te preživetvene in samoohranitvene mehanizme! Zamislite si, da bi te vire preusmerili k ustvarjanju psihosomatskega zdravja!
Minulih nekaj desetletij je dozorelo polje psihonevroimunologije, ki proučuje, kako razpoloženje, misli in čustva vplivajo na zdravje. Raziskovalci so spoznali, da um ni omejen na možgane, temveč je razširjen po vsem telesu. Dr. Candace Pert je odkrila, da se nevropeptidi, molekule, ki se nenehno pretakajo po krvnem obtoku in preplavljajo prostore med celicami, skoraj trenutno odzivajo na vsak občutek in razpoloženje ter učinkovito spreminjajo celotno telo v vibrirajoč, utripajoč “um”. Telo kot celota doživlja sleherno čustvo, ki nas prevzame. Razkol med umom in telesom je bil rešen z odkritjem ene same molekule. Odkrili smo tudi, kako deluje psihosomatska bolezen. Vemo, da vsaka telesna celica zazna depresijo, brž ko zdrsnemo vanjo, zato naše imunske obrambe oslabijo in verjetneje zbolimo. Vemo, da je smeh med najboljšimi zdravili, če ne najboljše. Nekaj let po tistem, ko sem zapustil laboratorij, so raziskovalci odkrili, da sta telo in um eno, kar šamani od nekdaj vedo. Žal so spregledali prvino, ki je ključna za vse šamansko zdravljenje: duha.

Knjiga Šaman, zdravilec, modrec


ISKANJE DUHA

Pri petindvajsetih sem bil najmlajši profesor s polovičnim delovnim časom na sanfranciški državni univerzi. Vodil sem Biološki samoregulacijski laboratorij, v katerem sem raziskoval, ali energijska medicina in vizualizacija lahko spreminjata kemijo možganov. S tehnikami energijskega zdravljenja nam je uspelo za 50 odstotkov povečati proizvodnjo endorfinov, naravnih možganskih kemikalij, odgovornih za zmanjšanje bolečin in porajanje ekstatičnih stanj. Čeprav smo s študenti prihajali do fascinantnih odkritij, sem postajal vse bolj malodušen. Uspelo nam je vplivati na kemijo možganov, toda še sanjalo se mi ni, kako naj pomagam obolelemu za življenjsko nevarno boleznijo. Bili smo kot otroci, ki odkrijejo, da lahko zmešajo blato in vodo v glino. Želel sem več kot to. Želel sem odkriti, kako graditi glinene hiše ali se vsaj posvetiti lončarstvu.
Nekega dne me je v laboratoriju prešinilo, da moram raziskave zastaviti širše. Mikroskop ni pravi instrument za vprašanja, ki sem si jih zastavljal. Moral sem odkriti sistem, večji od možganskih živčnih omrežij. Sodelavci so že proučevali hardver. Želel sem se naučiti programiranja. Želel sem spoznati strokovnjake, ki bi znali zdraviti telo s pomočjo izjemnih sposobnosti uma. Želel sem jih poiskati. Moral sem izvedeti, kaj vedo. Antropološke zgodbe so dajale slutiti, da na planetu živijo ljudje, vključno z avstralskimi aboridžini in perujskimi Inki, ki naj bi to znali.
Nekaj tednov pozneje sem odpovedal službo na univerzi. Sodelavci so me imeli za norega, ker se odpovedujem znanstveni poklicni poti, ki je veliko obetala. Zamenjal sem laboratorij za par pohodnih čevljev in letalsko vozovnico do Amazonije. Želel sem se učiti od raziskovalcev, katerih videnje ni omejeno na mikroskopske leče, od ljudi, katerih vedenje zajema več od merljivega, snovnega sveta, ki naj bi bil edina resničnost. Želel sem spoznati ljudi, ki zaznavajo prostor med stvarmi in svetlobne niti, ki oživljajo življenje. Želel sem študirati pri raziskovalcih, ki poznajo energijsko stran Einsteinove enačbe E = MC2.
Raziskovanje me je popeljalo iz amazonskega deževnega gozda do 20 perujskih Andov, kjer sem spoznal don Antonia, ki se je tedaj bližal sedemdesetemu letu. Po zahodnih merilih je bil reven, saj ni imel niti televizorja, kaj šele elektrike, trdil pa je, da je okusil neskončnost. “Svetlobna bitja smo na potovanju k zvezdam,” mi je nekoč dejal, “vendar moraš okusiti neskončnost, da bi to dojel.” Spomnim se, kako sem se nasmehnil, ko mi je prvič zatrdil, da smo zvezdni popotniki in da obstajamo od začetka časov. Čudaška folklora, sem pomislil, ta razglabljanja starca, ki se noče soočiti z gotovostjo svoje smrti. Verjel sem, da so njegove misli sorodne arhetipskim strukturam psihe, kot jih je opisal Carl Jung. Svojih mitov ni razlagal simbolno, temveč dobesedno, vendar ga nisem izzival. Spomnil sem se, kako sem se trudil razložiti svoji zelo katoliški stari materi, da Devica Marija ni rodila deviško, ampak gre za prispodobo, da se je Kristus rodil razsvetljen, Božji sin v polnem pomenu besede. Nikoli ne bi sprejela mojih besed. Deviško rojstvo je bilo zanjo zgodovinsko dejstvo. Pomislil sem, da je tako tudi z don Antonievimi razmišljanji o neskončnosti. Pri obeh je prispodoba prešla v dogmo. Mitolog Joseph Campbell je rad rekel, da je resničnost sestavljena iz tistih mitov, skozi katere ne moremo dobro videti. Zato je tako lahko biti antropolog v drugi kulturi – zunanjemu opazovalcu je vse prosojno, prav kot cesarjeva nova oblačila.
Občasno sem don Antoniu skušal dokazati, da je cesar gol, da zamenjuje mitologijo z dejanskostjo. Vse dotlej, dokler nisem sedel ob njem, ko je pomagal umirati neki misijonarki.

Raztresena na gričevnatem pobočju je vasica obdajala nekaj velikih inkovskih ruševin. Deli obzidja iz granitnih blokov so bili tako spretno iz­ rezani in spojeni, da jih je trenje že stoletja ohranjalo skupaj.
Na robu visoke planote so Inki postavili vasico, oporišče svoje civiliza­ cije. Zdaj, po tisoč letih, so njihovi potomci živeli med ruševinami in ob­ delovali terase, ki so se spuščale niže od vasi. Na dvorišču so se pasle kokoši, prašiči in lama. Indijanka je drobila koruzna zrna v možnarju. Neki starec naju je popeljal v eno od koč. Sence so se daljšale in potrebovala sva nekaj 21 časa, da sva se privadila temi v prostoru. Sredi sobe je ob vzglavju slamnjače, podprte z dvema lesenima zabojema, stala ženska s svečo v rokah in črnim šalom čez glavo ter tiho mrmrala.
Na slamnjači je ležala ženska, do brade pokrita z indijansko odejo. Bila je tako shirana, da je bilo nemogoče oceniti njeno starost. Porumenela koža je bila tesno napeta čez kosti na njenem obrazu, kite na vratu so bile ostri grebeni. Imela je kratke, sive lase, iz izvotljenih očesnih vdolbin so ji oči prazno strmele v strop. Bila je negibna, nikakršnega znaka zavesti, nič, po čemer bi se dalo sklepati, da se zaveda ljudi okoli sebe.
Antonio se je obrnil in me pogledal, mi pomolil svečo in stopil sem na­ prej, da bi jo sprejel. Z dlanjo je šel čez njen obraz, a je še naprej strmela v strop. Okoli vratu je imela rožni venec in na prsih ji je ležalo srebrno razpelo.
“Misijonarka,” je zašepetal. “Pred dvema dnevoma so jo prinesli Indi­ janci iz doline.” Pokazal je na pobočje in proti pragozdu pod njim.
“Jetra so ji odpovedala,” sem rekel. “Mislim, da je v komi.” Vprašal sem, kaj naj narediva.
“Nič. Nocoj bo umrla. Lahko le pomagava osvoboditi duha.”
Dvajset ali trideset sveč je spreminjalo glinasto in slamnato kočo v ne­ kakšno kapelico. Sedel sem na vrečo koruznega ličja ob vratih in opazoval svojega sopotnika, ki je sedel ob nasprotni steni. Prostor je bil topel zaradi številnih sveč, debeli glinasti zidovi so zadrževali večerni hlad.
Čez čas je stopil k posteljnemu vzglavju, neznansko nežno dvignil nje­ no glavo in ji snel rožni venec z vratu. Kroglice je prestavil v njeno levo dlan in sklenil prste okoli njih. Nato mi je pomignil, naj upihnem sveče. Stopil sem k stenski polički, ki je obkrožala prostor, medtem ko je star Indijanec mrmraje pel neko pesem. Ozrl sem se čez ramo in videl, da ima zaprte oči, dlan na njenem čelu, ustnice pa so se mu komaj zaznavno pre­ mikale. Sobo so osvetljevale tri sveče, dim upihnjenih je obvisel v zraku.
Don Antonio je pomaknil roko nekaj centimetrov nad njeno srce. Z iztegnjenima palcem in kazalcem je začel krožiti v nasprotni smeri urne­ ga kazalca, nato pa dvignil roko, s katero je še naprej krožil, v zadimljen zrak. Srčna čakra. Trikrat je ponovil, nato prešel nad tretjo čakro. Začel je 22 v točki, ki je bila kakšen centimeter nad sončnim pletežem, popoln krog, osem centimetrov v premeru, počasi, nato hitreje, odvrtinčil kvišku in proč. Pomaknil se je v globoko votlino na dnu vratu, nato nad želodec, nad čelo in nato nad teme.
“Poglej,” je rekel.
Premaknil sem pogled z njegovega obraza na njeno telo, na lahno dvi­ ganje in upadanje prsi. Nenadoma me je Antonio sunil v glavo.
Bilo je bliskovito hitro. Dvignil je komolec in mi z njim zadal oster, močan udarec v čelo. Nagonsko sem dvignil roko k bolečemu mestu.
“Poglej,” je rekel.
Bil je trenutek, nič več. Vzdolž njenega telesa je nekaj zamigetalo, nekaj mlečnatega in prosojnega, kakšne tri centimetre nad telesnimi obrisi. Nato je izginilo. Trdno me je prijel za roko in me povedel naokoli k postelj­ nemu vzglavju.
“Poglej zdaj. Zmehčaj žarišče.
In bil je tam. Neožariščen, a nedvomno tam, neznansko pretanjen žar slab decimeter nad njeno kožo. Iz mesa je vznikal nekakšen svetlobni kalup njenega telesa. Moral sem se zbrati, da ne bi izostril pogleda. Spreletel me je leden srh.
“Pa res to vidim?” sem zašepetal.
“Seveda vidiš, prijatelj moj,” je odvrnil stari Indijanec. “Pogled, ki smo ga pozabili, saj sta ga zamračila čas in razum.”
“To je ona,” je rekel. “Njena esenca, njeno svetlobno telo. Ona bi mu rekla duša. Oditi hoče.”
Antonio je delal še kakšno uro. Ponavljal je postopek, s katerim je začel, z enako, potrpežljivo silovitostjo, ne da bi omahoval, popolnoma predan delu, ki ga je opravljal. Nazadnje se je sklonil nad njeno glavo, se z ustni­ cami približal njenemu ušesu in zašepetal. Nenadoma so ji zadrhtele prsi in zasopla je, ko je vdihnila skozi usta v pljuča. Zrak je ostal v njih.
“Izdihni!”
Sledilo je dolgo sopenje, mučen izdih, ko je zadnji zdihljaj pronical iz njenih prsi skozi odprta usta. Kakor iz očesnega kotička sem nenadoma zagledal, kako se mlečnato svetlikanje dviga in gosti v nekaj amorfnega, nad njenimi prsmi je lebdelo nekaj prosojnega in mlečnatega kot opal. Vi­ del sem, kako je odlebdelo nad grlo in glavo, nato pa izginilo. Občutek glo­ bokega miru je napolnil prostor.
“Kaj je bilo to?” sem šepetaje vprašal.
“Tisto, čemur Inki pravijo virakoča.” Zatisnil ji je veke s konicami pr­ stov. “Vesel sem, da si videl.”

Iz knjige PLES ŠTIRIH VETROV


Minilo je več kot dvajset let in danes razumem starega Indijanca in njegovo trditev, da je mogoče okusiti neskončnost. Spoznal sem, da nas doživetje neskončnosti lahko zdravi, preoblikuje in tudi osvobodi časovnih spon, ki nas priklepajo na bolezen in starost. Po dveh desetletjih bivanja s šamani v pragozdovih in andskih gorovjih sem spoznal, da sem več kot le meso in kosti, da me oblikujeta duh in svetloba. Spoznanje je odmevalo skozi vse moje celice. Prepričan sem, da je spremenilo moje zdravljenje, staranje in tudi umiranje. Doživetje neskončnosti je v jedru procesa iluminacije, najpomembnejše zdravilne prakse, ki jo opisujem v tej knjigi.

Knjiga Šaman, zdravilec, modrec

CELJENJE PROTI ZDRAVLJENJU

Med učenjem pri šamanih sem spoznal razliko med celjenjem in zdravljenjem. Zdravljenje zajema popravljanje zunanjih težav, ki se pojavijo, krpanje zračnice, kadar spušča, ali razstrupljenje po kačjem piku ali kemoterapijo za obvladovanje raka. Ne pomaga vam, da bi se izognili žeblju na cesti, kači v gozdu ali bolezni, ki je povzročila tumor. Celjenje je širše, celovitejše in popolnejše. Preoblikuje življenje in pogosto, čeprav ne zmeraj, sproži tudi telesno zdravljenje. Videl sem veliko medicinskega zdravljenja, v katerem ni bilo celjenja, in tudi primere popolnega zaceljenja kljub pacientovi smrti. Celjenje sledi doživetju neskončnosti. Njegov uspeh merimo po izboljšanem počutju, občutku na novo najdenega miru, opolnomočenju in občutku povezanosti z vsem življenjem.
Nekaj tednov po dogodku z misijonarko sem med pohodom blizu Machu Picchuja zbolel za pljučnico. Zdravljenje z antibiotiki preprosto ni pomagalo in mučili so me napadi kašlja. Med vsakim napadom me je zgrabil krč v trebušne mišice. Zaradi hudih bolečin sem se odpravil k don Antoniu. Stari Indijanec mi je velel, naj ležem na krzneno preprogo ob vznožju postelje. Sedel je na blazino ob moji glavi in izvedel celjenje. Pozval je vse štiri strani neba in nato poklical še nebo in zemljo. Dvignil je roke, kakor da bi odstiral zrak nad svojo glavo, in odročene povesil navzdol obse, kakor da bi raztezal robove nevidnega mehurja. Ponovil je gib, vendar je tokrat raztegnil robove nevidnega mehurja naprej in me pokril z njim kot z rjuho. Navdal me je takojšen občutek varnosti in lagodja. Klepet v mojem umu je utihnil in zdrsnil sem v stanje tišine in miru, kakršnega sem poznal le iz meditacije. Kot iz daljave sem slišal don Antoniev glas, ki mi je naročal, naj diham v njegovem ritmu. Zaznal sem, da diham hitreje, da bi držal korak z njegovim dihanjem. Začutil sem, da se njegovi prsti obračajo v nasprotni smeri urnega kazalca okoli jamice na spodnjem delu mojega vratu in izvlačijo lepljivo, sladkorno-penasto snov. Vse to sem zaznaval ravnodušno, kakor da bi se dogajalo komu drugemu ali kakor da bi sanjal, kajti ostajal sem popolnoma miren. Nenadoma mi je leva roka začela neobvladljivo trzati. “To je strupena energija, ki zapušča tvoje telo,” je rekel don Antonio. “Ne boj se. Naj se odvija samo od sebe.” Trzanje se je razširilo na levo ramo in navzdol na desno nogo. Bilo je povsem nehoteno, kot nenadno trzanje, ki se včasih pojavi, preden zaspimo, le da je trajalo in se krepilo. Nato je nenadoma, kot se je začelo, tudi prenehalo, in zaspal sem. Po kakšni uri sem se prebudil. Antonio je še vedno sedel ob meni in pestoval mojo glavo v rokah. Vprašal me je, kako se počutim. Ugotovil sem, da se ne morem premikati. Nenavadno, a spoznanje me sploh ni vznemirilo. Počutil sem se, kakor da bi lebdel v toplem, tihem morju. Antonio mi je začel masirati lobanjo in čez nekaj trenutkov sem lahko iztegnil roke in noge ter sedel. Počutil sem se kakor po trdnem, globokem spancu, bolečine v prsih pa ni bilo več. Vprašal sem ga, kaj je napravil. “Reče se mu hampe ali energijsko zdravljenje,” je pojasnil. “Večji del minule ure si preživel v neskončnosti,” je z nasmeškom dodal, “a tako se samo reče, saj v brezčasnosti ne moreš preživeti izmerjene količine časa.”
Ena sama seansa je zadostovala, da se je kašelj popolnoma polegel. Moj imunski sistem se je sprožil in začutil sem, da okrevam. Še pomembneje pa je bilo globlje celjenje, ki presega zdravljenje. Po zdravilni seansi sta me navdala mir in vedrina, ki ju lahko opišem le kot stanje milosti, odpuščanja in blagoslovljenosti, ki me je hranilo še leta. Okusil sem svobodo, rešen okov, ki so me vezali na preteklost, na bolečo osebno zgodovino, krivdo in obžalovanje, a tudi na upanje in tesnobo glede prihodnosti. Okusil sem mir. Odraščal sem v prepričanju, da je tako milost mogoče doseči le z molitvijo in velikodušnostjo Božje ljubezni.
“Nikomur ne podeljujem milosti ali česa takega,” mi je takoj pojasnil don Antonio. “Samo ohranjal sem sveti prostor, v katerem si izkusil neskončnost. Vse delo si opravil sam.” Dal mi je vedeti, da je ustvaril sveti prostor, v katerem poteka celjenje. Energija v tem prostoru in pomoč svetlobnih bitij v svetu duha sta mi dali moč, da sem se zacelil.
Odkril sem, da je pot šamana pot moči in neposredne povezave s silami duha. Med odraščanjem v krščanski veri sem se naučil moliti in vsak večer sem redno molil. Pozneje sem se naučil meditirati. Molitev in meditacija sta ostali pomembni dejavnosti v mojem življenju. Pot moči je nekaj drugega. Zahteva neposredno doživetje duha v njegovi domeni – v neskončnosti. Povezava z mogočnimi energijami svetlobnega sveta sproži neverjetno celjenje. Med postopkom odvržemo identiteto omejenega jaza in doživimo brezgrajno enost s stvarnikom in stvarstvom.
Zdravilne prakse, ki sem se jih naučil od indijanskega mentorja in jih tudi oplemenitil skupaj z njim, so stare tehnologije, ki ustvarjajo svete prostore, kjer se lahko dogajajo čudeži. Omogočajo vstop v neskončnost in doživetje razsvetljenja v brezčasnem trenutku. Proces iluminacije je temeljna šamanska zdravilna praksa v pričujoči knjigi. Kadar stopimo v neskončnost, preteklost in prihodnost izgineta, obstajata le tukaj in zdaj. Nismo več ujetniki bolečih zgodb iz preteklosti. Ne gre za to, da bi bila preteklost magično izbrisana, toda izguba, bolečina in žalost, ki smo jih doživeli, ostajajo le kot spomin in nas ne določajo več. Spoznamo, da nismo svoje zgodbe. Doživetje neskončnosti raztrešči iluzijo smrti, bolezni in starosti. Proces ni zgolj psihološki ali duhoven, saj informira in obnovi vse celice v telesu. Imunski sistem je neoviran, čustveno in fizično zdravljenje potekata pospešeno. Čudeži so nekaj navadnega in spontane remisije, te skrivnostne in nerazložljive ozdravitve, postanejo nekaj vsakdanjega. V neskončnosti doživimo, kdo smo bili, preden smo se rodili, in kdo bomo po smrti.
Šaman, pri katerem sem se učil, je bil prepričan, da lahko sledi svoji svetlobni naravi – duši, kot ji rečemo – skozi čas, podobno kot sledi srni skozi gozd. Zatrdil mi je, da je sledil svetlobnim nitim svoje biti vse do velikega poka na začetku časov in tudi v prihodnost, tako da je okušal, kdo postaja.
Doživetja neskončnosti ne gre zamenjevati z večnostjo. Večnost pomeni neskončno število dni in je vezana na čas, na staranje in umiranje. Neskončnost je pred časom in je obstajala, preden se je rodil čas. Neumrljiva je, saj se ni nikoli rodila. Naš neskončen jaz je bil pred življenjem in smrtjo in nikoli ne stopi v tok časa. Ne rodi se z našim telesom in ne umre z njim. V neskončnosti izstopimo iz premočrtnega časa in stopimo v sveto. Ker se ne istovetimo znotraj časa in s fizično obliko, ki se stara in propada, smrt ne grozi koncu naših dni. To stanje osvobojenosti je v središču številnih svetovnih mističnih izročil. Šamani so odkrili praktične metodologije za dosego tega cilja. Moj mentor je razumel, da je njegova svetlobna narava trajna. Radi bi verjeli in celo domnevamo, da je to res, vendar le redki zagotovo vemo, da je tako. Prebiranje o tem nič ne koristi. Antonio mi je nekoč razložil, da šaman razlikuje med pridobivanjem podatkov in posedovanjem resničnega vedenja. Podatki pripomorejo k razumevanju, da voda sestoji iz dveh atomov vodika in atoma kisika. Vedenje pomeni pravo dojemanje narave vode, tako da lahko prikličeš dež.
Z don Antoniem sva razvila in oplemenitila proces iluminacije, osnovan na postopku celjenja, ki so ga konkvistadorji in Cerkev malodane uničili. Proces iluminacije omogoča okusiti neskončnost in se obnoviti iz vira, ki oživlja. Če se odrgnete po nogi, vam nikakor ni treba doživeti duhovne epifanije, saj zadošča, da očistite rano in jo obvežete. Toda če imate neodziven imunski sistem ali če ljubljena oseba nevarno zboli ali če neprestano ponavljate boleče življenjske vzorce, je morda čas, da se zazrete onstran konkretnega in končnega v zdravilne prakse, osnovane na izkustvu neskončnosti.


Nakup


Eno uspešnice