Kraljica sanj

POVZETEK

Roman je pripoved o materi in hčeri, ljubezni in pripadanju. Pretanjeno raziskuje zunajčutne vezi, ki se s smrtjo ne pretrgajo, in je preplet indijsko ameriške stvarnosti ter magičnega realizma, budnosti in podzavesti, začinjen s prvinami mističnosti in nadnaravnega. Zgodba se razvija na dveh ravneh, saj se dotika sanj in nezavednega, čeprav se odvija v sodobni družbi in mrzličnem urbanem življenju.

O AVTORICI

Chitra Banerjee Divakaruni je ameriška pisateljica indijskega rodu, večkrat nagrajena avtorica romanov The Mistress of Spices, Sister of My Heart in The Vine of Desire, dveh zbirk novel in štirih pesniških zbirk. Poučuje kreativno pisanje na Houstonski univerzi.

ODLOMEK

Iz dnevnikov sanj

26. lekcija: Zgodba o nesrečnici Neehar (izvleček)

... in starke so dojele, da ima Neehar velik dar, večji, kot so ga kdaj videle v svojem življenju. Žarel je iz njenega telesa, kakor da bi bil fosforen, in v njenih očeh je bila daljava, kakor da bi gledala v neizmernost časa. Tega so se zbale, kajti poznale so zgodbe o drugih takih nadarjenih ženskah in o tistem, kar se je zgodilo z njimi. Sklicale so svet in se odločile, da ji bodo zaupale prvih devet stopenj veščine, a ji prikrile deseto in najvplivnejšo. Ni pomagalo. Ko je Neehar sanjala, so se ji razkrile vse skrivnosti, celo tiste, za katere še starke niso vedele. Tako je Neehar postala močnejša od vodij sveta, toda bila je mlada in svojeglava in ni vedela, kako naj izkoristi svojo moč.
Ko se je pouk novink končal, so starke še zadnjič poskusile rešiti Neehar in jo prosile, naj ostane z njimi v votlinah in postane učiteljica. Obljubile so ji, da bo sčasoma lahko prevzela vodenje sveta. Toda Neehar ni bilo do življenja med starkami v globinah gorskih zatočišč, zdelo se ji je skromno in zadušljivo. Moč, ki je žarela v njej, je hotela biti prepoznana. Klicala jo je, naj okusi svet in vse, kar živi na njem. Zapustila je votline, toda v nasprotju z običajem se s sestrami novinkami ni naselila v mestu, da bi skrbela za njegove prebivalce. Raje je potovala po deželi in razlagala sanje vsem, ki so jo prosili. Čeprav so jo starke posvarile, da mora svojo obrt opravljati skrivoma, se je rogala njihovi opreznosti.
Odkrito, na očeh množice, ki se je zbrala, kamorkoli je prišla, je položila dlani na senca tistih, ki so prišli po pomoč, in jim razložila pomen njihovih sanj. Ni bilo tako zapletenih, da jih ne bi mogla razvozlati, ni bilo težave, za katero ne bi imela rešitve. Pravijo, da je vsak dan rešila tisočero življenj in ugled, napovedala zmage in srečo, zbujala upanje obupanim in svarila nesrečneže pred razdejanjem, ki jih je čakalo. Pogosto je v zamaknjenosti videnja in iskanju resnice glasno spregovorila o stvareh, ki bi jih bila morala zašepetati v ušesa sanjalcev. Zato so družine razpadale, zavezniki so se spreminjali v sovražnike, moški in ženske so osramočeni zapuščali svoje domove in za vedno izginili. Tako je razjezila mnoge, čeprav si ji nihče ni drznil škodovati, saj je veljalo, da ima duhovne zaščitnike. Ljudje so govorili, da so videli velikega sivega volka, ki ji je sledil, ko je zvečer odhajala iz ene vasi v drugo, in nekateri so trdili, da je opoldne, ko je počivala, orel razprostrl krila nad njeno glavo, da jo je zaščitil pred soncem.
Minilo je leto ali desetletje. Nesrečnica Neehar je ves čas razlagala sanje, delala je noč in dan brez prestanka, kajti moč, ki je žarela v njej, je prevzela nadzor in ni ga hotela opustiti. Shujšala je, njena lica so bila udrta, oči, pogreznjene v jamice, so žarele kot žerjavica. Zaslovela je kot Oglenooka Neehar in ljudje so se ji bali približati. Vendar Neehar to ni bilo mar. Zazrla se je v človekovo čelo in takoj vedela, ali je sanjal kaj takega, kar je vredno razlage. Če je bilo, mu je povedala, naj je želel ali ne. Novice o njenem početju so se razširile do votlin in starke so ji poslale sporočilo, v katerem so jo oštevale, ker krši zakone o razlaganju sanj, ter ji velele, naj se vrne. Toda Neehar ni ubogala. Morda ni bilo več v njeni moči, da bi se vrnila.
V tistem času je Neehar začela brati sanje mrtvih. Morda zato, ker je dotlej že prebrala sanje vseh živih vzhodno od reke Kaveri. (Čudno, čeprav je kršila toliko zakonov, se je držala predpisa, da razlagalke sanj ne smejo prečkati vode.) Ali pa so ji mrtvi s svojimi ohlajenimi, zakrknjenimi možgani in zaprtimi očmi pomenili izziv, kakršnemu se ni mogla upreti. Hodila je od enega žalujočega doma do drugega in poljubljala pokojne na čela ali obsedela z njihovo glavo v naročju, ne da bi se menila za ugovore sorodnikov. Ljudje, ki so mogli videti take stvari, so govorili, da je iz pokojnikovega čela v njeno šinil tok beline. Čez čas je z vzdihom odprla oči in rekla: »Tako je to.« Toda nikoli ni govorila o tistem, kar je videla.
Samo enkrat, na domu žalujoče matere, ki je tožila za svojim utopljenim otročičkom, se je dotaknila lica mlade ženske in rekla: »Veš, res ti ni treba jokati.« Ženska je utihnila in solze so se ji posušile, toda ko so jo pozneje vprašali, kaj je videla, se je lahko spomnila le sladkega vonja, kakor po lotosu.
Nekega dne je Neehar izvedela za oznanilo velikega svetega moža Višnu-pade, da bo zapustil svoje smrtno utelešenje. Odšla je v njegov ašram, kjer so se zbrali vsi njegovi učenci, in vprašala asketa, ali se ga sme dotakniti, ko bo umiral. Višnu-pada jo je sočutno pogledal in rekel: »Otrok, skrivnosti, ki jo iščeš, ni mogoče izvedeti na ta način. Našla jo boš le s pogledom vase.« Vendar ji je dovolil.
Pravijo, da je Neehar sedela ob glavi Višnu-pade, ko je umiral, in se s prsti dotikala njegove glave. In ko je duh zapustil njegovo telo, je šel skozi Neehar, nato pa v obliki svetlobne puščice šinil skozi njeno glavo. Neehar se je zgrudila na tla in tri dni ležala v nezavesti. Ko se je ovedela, ni več govorila, čeprav se je pogosto smejala ali jokala. Nekateri so trdili, da jo je sunek tistega močnega duha, ki je šel skoznjo, pahnil v blaznost. Toda drugi so ugovarjali, da je bila svetloba v njenih očeh vedra. Naj bo kakorkoli že, od tistega trenutka naprej Nesrečnica Neehar ni več razlagala sanj. Dneve in dneve je sedela ob reki Kaveri in strmela v vodo. Če so ji vaščani prinesli hrano, je včasih jedla, včasih pa pustila nedotaknjeno. Kakor da je ne bi več potrebovala. Ko je izginila – nekateri pravijo, da se je zgodilo po nekaj tednih, drugi pravijo, da po nekaj letih ...

KOLOFON

Prevedla VERA ČERTALIČ
Jezikovno pregledala ANDREJA BLAŽIČ KLEMENC
Oblikoval TOMAŽ PLAHUTA
Izdal in založil ENO
Natisnil MATFORMAT
Naslov izvirnika QUEEN OF DREAMS

PODATKI O KNJIGI

Zgodba
346 strani
Mehka platnica
© 2009
4,3 x 23 cm
ISBN 978-961-6359-41-2