Postani, kar si

Alan Watts / Postani, kar si

Postani, kar si je zbirka izvirnih zgodnjih esejev Alana Wattsa, pronicljivega misleca in pisca, ki je odločilno vplival na poznavanje vzhodne miselnosti in religij v zahodnem svetu.

O knjigi

Zbirko esejev Postani, kar si odlikuje inteligentnost, miselna igrivost in preprost jezik, zaradi katerih je Alan Watts izjemno priljubljen interpret vzhodne misli. Izhaja iz različnih verskih tradicij in predstavlja dilemo iskanja človekovega resničnega jaza, daoistični pristop do harmoničnega življenja, jezikovne omejitve v izražanju neizrekljivih duhovnih resnic in psihološki simbolizem krščanske misli.

Vse preveč sodobnih ljudi pričakuje »varno« pot do modrosti, čeprav je pot do nje precej manj »varna« kot pot do bogastva. Mogoče je najbolj tvegana in največ vredna stvar na svetu, a nikar ne stopite nanjo, če niste pripravljeni, da si boste zlomili vrat.

Življenje obstaja samo v tem trenutku, in v tem trenutku je neskončno in večno. Sedanji trenutek je neskončno majhen in izgine, preden bi ga mogli izmeriti, pa vendar se nadaljuje v večnost. Tako gibanje in spremembo Kitajci imenujejo dao.


O avtorju

Alan Watts je eden vodilnejših svetovnih interpretov vzhodnjaške vednosti sodobnemu Zahodu. Filozof, pisatelj, predavatelj in strokovnjak za primerjalno religiologijo je avtor več kot petindvajsetih knjig in številnih esejev ter člankov, v katerih se dotika tem, kot so osebna identiteta, prava narava resničnosti in višja zavest, ter navezuje svoje doživljanje in izkustva na znanstveno dojemanje in nauke vzhodnih in zahodnih religij. Zaslovel je po delih The Way of Zen, The Art of Contemplation, Psychotherapy East and West in The Joyous Cosmology.


Iskrice

Nerazsvetljen človek se tesno oklepa sebe, saj se boji, da bi se izgubil; ne zaupa ne okoliščinam ne svoji človeški naravi, strah ga je, da bi bil pristen, da bi se sprejel takšnega, kakršen je, zato se vara v prepričanju, da je, kakršen želi biti.

* * *

V duhovnem svetu ni najboljših in najslabših; v njem so vsi ljudje in vse stvari enaki, in naj počnejo karkoli, ne morejo ne navzgor ne navzdol.

* * *

Vse preveč sodobnih ljudi pričakuje »varno« pot do modrosti, čeprav je pot do nje precej manj »varna« kot pot do bogastva. Mogoče je najbolj tvegana in največ vredna stvar na svetu, a nikar ne stopite nanjo, če niste pripravljeni, da si boste zlomili vrat.

* * *

Poti modreca ni mogoče izslediti in ji slediti, saj pristne modrosti ni mogoče posnemati. Vsak človek jo mora najti zase, ker je nikakor ni mogoče ubesediti ali doseči s kakšno metodo ali napotki.

* * *

Menih ga je vprašal:
»Vsak dan se moramo obleči in jesti in kako lahko ubežimo pred tem?«
Bokušu je odgovoril:
»Oblečemo se, jemo.«
»Ne razumem.«
»Če ne razumeš, se obleci in jej.«

* * *

Učenec je pristopil k zenovskemu učitelju Zhaozhouju in vprašal:
»Pravkar sem prispel v samostan. Bi mi, prosim, predali nekaj napotkov?«
Učitelj je odgovoril:
»Si že pojedel zajtrk?«
»Sem, gospod.«
»Potem operi posodo.
Največ, kar človek lahko doseže, je čudenje; in če ga prapojav spravlja v čudenje, naj bo zadovoljen; nič višjega mu ne more dati in nič dlje za njim naj ne išče; tu je meja.

Odlomek

Stare poti misticizma in okultizma so reševale problem nezavednega, še preden je postal problem, saj je bil njihov predpogoj, da mora človek najprej spoznati sebe. Tako je hitro uvidel, da imajo mogočne, divje naravne sile dvojnike v njegovi duši, da ni zgolj preprosta enota, temveč panteon bogov in demonov. Pravzaprav so vsa božanstva starih teologij sprva bivala v človeški duši. Prav kot srce in pljuča in želodec niso bila zgolj stvaritve človekove domišljije. Nasprotno, bila so zelo resnične sile, pripadajoče tako naravi (makrokozmosu) kot človeku (mikrokozmosu). Okultizem je bil umetnost sobivanja z lastnimi bogovi in demoni. Preden si se jih lahko lotil v vesolju, si moral opraviti z njimi v sebi. Stari so razumeli zakone, ki jim mora človek slediti, da bi živel z njimi, vedeli so, kako bogovi postanejo tvoji prijatelji, če jih ljubiš, in demoni tvoji služabniki. V vsakem iniciacijskem obredu je moral novinec prehoditi dolino senc, kjer se je soočil z vsemi najgrozljivejšimi močmi psihe. Obred je uspel le, če se je soočil z njimi z ljubeznijo in jih prepoznal kot manifestacije božanstva, ki je bilo njegovo pravo sebstvo. S svojo ljubeznijo je premagal njihov urok in postal pravi iniciat.
Žal je človek postal pretirano razumski, tako da je pozabil na bogove in demone, ponižal jih je in odvrgel med zastarela vraževerja. Iskal jih je na nebu in našel le neskončen prostor, mrtve skale in sfere gorečih plinov. Iskal jih je v gromu in vetru in našel le neinteligentne atmosferske sile. Iskal jih je v gozdovih in jamah in našel le drobencljave živali, pokajoče veje, sence in prepihe. Pomislil je, da so bogovi mrtvi, toda v resnici so postali veliko bolj živi in nevarni, saj so lahko delovali neprepoznavno. 
Ko so psihologi začeli razvijati zamisel o nezavednem, so le na novo odkrivali izgubljene bogove in demone. Naravno izurjenim okultistom vzhoda in zahoda je šlo na smeh, kajti ta sila, imenovana nezavedno, ni zanje nikoli obstajala. In ko so ljudje začeli govoriti o nezavednem, kakor da bi bilo le shramba zatrte seksualnosti, so se jim okultisti odkrito smejali, saj so vedeli, da vsebuje veliko mogočnejša božanstva, kot je libido, vražiček, ki pleše na površini. Še zabavneje je bilo poslušati razprave o nezavednem, kakor da bi bilo nekak posameznik s skrivnimi, temnimi načrti in nesrečno navado, da razmišlja in si želi nasprotno od tistega, kar si želi zavest. Kajti nezavedno ni posameznik, temveč samo tisto v njem, česar ne pozna. Izraz je seveda relativen, saj se nekateri ljudje poznajo bolje kot drugi. Simbolno bi ga bilo mogoče predstaviti kot posameznika, saj se neznani vidik moškega v sanjah pojavlja kot ženska, medtem ko je z ženskim vidikom obratno. Kadar govorimo, da nezavedno počne to ali ono, pravzaprav povemo, da nekateri vidiki notranjega vesolja delujejo brez našega zavestnega védenja.


Izvlečki

Nekateri psihologi so, morda malce nespretno, naleteli na pomembno resnico – da namreč zagrešimo hudo napako, če se ne odzovemo na čustva ali če se trudimo čutiti drugače, kot v resnici čutimo. Naj poudarim, da govorijo o notranjih občutkih in ne o zunanjih dejanjih. Drugače rečeno, če kot mati sovražite svojega otroka, si nikar ne poskušajte hliniti, da ga imate radi. Toda – če povem skrajno preprosto – to spoznanje se izrodi v naslednje vodilo: »Sprejmi svoje občutke: soglašaj s svojimi čustvi.« Ni tako preprosto, kajti naši občutki so v medsebojnem navzkrižju – kot takrat, ko smo preponosni, da bi jokali, ali se preveč bojimo zaljubiti. Kateri občutek sprejmemo v takem primeru – žalost ali ponos, strah ali ljubezen?

* * *

Pravijo, da se najvišja modrost skriva v odmiku ali, z besedami Zhuang Zhouja: »Popoln človek uporablja svoj um kot zrcalo; ne zgrabi ničesar; ne zavrača ničesar; sprejema, a ne ohranja.« Odmik pomeni, da ne obžalujete preteklosti in se ne bojite prihodnosti; življenju pustite, da teče, ne da bi poskušali posegati v njegov tok in spremembe, ne da bi se trudili podaljševati prijetne stvari ali oddaljevati neprijetne. Tako ravnanje pomeni, da se gibljete skladno z življenjem, da ste povsem uglašeni z njegovo spreminjajočo se glasbo, in imenuje se razsvetljenje.

* * *

Osredotočite se za sekundo, in če vam um odtava, se osredotočite za naslednjo sekundo in nato za naslednjo. Nikoli se ni treba osredotočiti za več kot sekundo – to sekundo. Zato je povsem nesmiselno, da časovno načrtujete, da tekmujete s seboj in se ukvarjate z napredkom in uspešnostjo. Gre za staro zgodbo o tem, kako si lahko olajšate težko nalogo - tako da jo opravljate korak za korakom.


Nakup