Preskoči na vsebino

Košarica

Vaša košarica je prazna

Poglavje iz knjige

Alan Watts / Postani, kar si

Poglavje

Drugi nesmrtnik

Nekoč je bil moški, ki je živel podobno, kot živi večina ljudi. Imel je ženo in tri otroke in trgovino na Ulici srečnih vrabcev, kjer je prodajal kolače, svežo in vloženo zelenjavo. Vstajal je ob zori in legal ob sončnem zahodu; trikrat na dan je jedel riž, pokadil je po dve pipi tobaka na uro, s sosedi se je pogovarjal o nakupovanju in prodaji, po jedi si je trebil zobe in žena ga je morala v opoldanski vročini praskati po hrbtu. Spomladi je opazoval sveže travne bilke, ki so kukale izza kamnov, poleti je dvigal oči k lenim oblakom, jeseni je sledil listom, ki so plesali v vetru, in pozimi je zjutraj, ko se je prebudil, opazoval sledove ptic v snegu. Med govorjenjem in kajenjem in prodajanjem kolačev je vse leto žvečil lubenična semena in se zabaval s pletenjem slamnatih vrvi okoli prstov na nogi.
Nekega dne, ko se je odpravil v Tempelj ljubeznivih zmajev, da bi prižgal kadilo, se mu je približal prijatelj duhovnik in mu rekel: »Staraš se in tvoj najstarejši sin je dovolj star, da bi prevzel trgovino. Za človeka, kakršen si, se ne bi spodobilo, da bi preživel preostanek svojih dni v praznem početju, saj te bodo sicer spustili v grob enako mimogrede, kot vržejo v reko stare smeti.«

»Taka je pač človeška usoda,« je odgovoril prodajalec kolačev, »kako naj se pritožujem?«
»Toliko jih je, ki samo životarijo,« je rekel duhovnik. »Toda če bi se bil pripravljen potruditi, bi si lahko pridobil mesto med nesmrtniki.«
»Kdo pa so nesmrtniki?« je vprašal prodajalec kolačev.
»To so tisti, ki niso odvisni od lastne moči, da bi ostali pri življenju. Človek je nepomembno bitje in njegovo življenje je kot snežinka. Toda veter nenehno piha, sonce in luna večno vztrajata na svoji poti in reke tečejo vse od začetka časov. Nesmrtniki so tisti, ki so se naučili skrivnosti teh stvari; namesto da bi se opirali na svoje vire, dopustijo, da jih vzdržuje in usmerja tisto, kar vzdržuje in usmerja veter, sonce, luno in reke.«
»Kako pa postaneš nesmrtnik?«
»Moral ga boš najti, da te bo poučil,« je rekel duhovnik. »Jaz nisem dovolj pameten.«
»Hm,« je odvrnil prodajalec kolačev. »Moral ga bom poiskati. Kako pa naj ga prepoznam med toliko ljudmi na svetu?«
»Ne bi smelo biti težko,« je odgovoril duhovnik. »Pravijo, da nesmrtniki dihajo z vetrom, da jim sonce daje vid desnega očesa, luna pa levega, da jim grom pomaga vpiti, mrmrajoči valovi pomagajo šepetati, gorske brzice pa smejati se. Zemlja, pravijo, vzdržuje njihovo meso, skale in dež pa poskrbita za kosti in življenjske sokove. Prihajanje in odhajanje letnih časov in elementov usmerja njihove misli in razpoloženje; in ker njihovo delovanje vodijo tako mogočne sile, naj jih ne bi omejevalo nič takega, kar omejuje navadne ljudi, in naj bi bili močnejši od bogov.«
»Takega nenavadnega bitja,« je pripomnil prodajalec kolačev, »pa ne bi bilo težko prepoznati,« in se nemudoma vrnil domov, uredil svoje stvari, poučil najstarejšega sina, kako naj skrbi za trgovino, in se že zvečer istega dne odpravil iz mesta na pot, da bi poiskal nesmrtnika. Po dolgih tednih na poti je dospel do kolibe, v kateri je živel zelo star človek strogega videza, o katerem bi lahko rekli, da mu je najmanj dvesto let. Bela brada se mu je dotikala obuvala in teme se mu je svetilo kot komolci na oguljenem plašču. Ob pogledu na njegovo častitljivo pojavo in tudi na številne knjige klasikov, ki so ga obdajale, se mu je prodajalec kolačev približal in ga prosil za napotke, prepričan, da gre za nesmrtnika, saj je bil najstarejši človek, kar jih je kdaj videl. »Dolgo je že,« je dejal častitljivi, »odkar me je kdo prosil za nasvet o čemerkoli, saj živimo v razvratnem času, in tisti, ki ne sledijo oseminštiridesetim načelom in se ne uspejo ogibati enaindevetdesetim zablodam, ne razumejo mojstrstva življenja. Sedi in poučil te bom z besedami starodavnih modrecev.« Nato mu je začel brati iz klasikov in prodajalec kolačev je sedel in poslušal vse do sončnega zahoda. In naslednjega dne mu je bral naprej in naslednjega spet in naslednjega in naslednjega in tako naprej, dokler prodajalec ni izgubil občutka o času. Tako se je poučil o osmih krepostnih dejanjih, devetindvajsetih hvalevrednih mislih, sto osmih obrednih pravilih, dvainštiridesetih znakih odličnega značaja, sedemintridesetih dejanjih sinovske poslušnosti in štiristo treh spravah z nerazpoloženimi duhovi. In ves čas je stopnjeval svoje kreposti in plemenito vedenje in vse bolj je verjel, da stopa po poti k nesmrtnosti. Nekega dne pa se je nenadoma spomnil, da je minilo že kakšnih dvajset let, odkar se je pridružil častitljivemu učenjaku; dnevi njegovega življenja so minevali, a kljub temu ni izvedel še ničesar o skrivnostih sonca, lune, rek, vetra in naravnih sil. Misel ga je hudo vznemirila in ponoči se je odpravil na pot.
Po nekaj tednih tavanja v gorah je naletel na votlino in na čudno bitje, ki je sedelo na vhodu vanjo. Njegovi udi so bili kot deblo grčavega borovca, lasje kot sukljaji dima, ki ga nosi veter, oči pa so bile divje in so strmele kot kačje. Močan vtis je naredilo nanj in prodajalec kolačev je spet prosil za napotke.
»Nesmrtniki,« je dejalo bitje, »dihajo z vetrom, in da bi se to naučil, moraš gojiti umetnost razširljivih pljuč. Tega pa se ne morejo naučiti taki, kot si ti, saj žvečiš lubenična semena in pokadiš po dve pipi tobaka na uro in zaužiješ tri obroke na dan. Če bi rad dihal z vetrom, smeš pojesti le eno zrno riža na dan in popiti le eno skodelico vode. Očistiti moraš dim iz sapnika in se naučiti, da vdihneš le dvakrat na dan. Šele tedaj bodo tvoja pljuča mogla zajeti veter.«

 

In tako je prodajalec kolačev sedel ob vhodu v votlino in pojedel le zrno riža in popil skodelico vode na dan. Po modrečevih navodilih je upočasnjeval dih, dokler se mu ni zazdelo, da mu bodo oči skočile iz jamic in da bobnanje v njegovih ušesih moti vse ptice v gozdu. Dolga leta je vadil, dokler v resnici ni vdihnil le dvakrat na dan. Na koncu je uvidel, da se je mu je telo spremenilo v okostnjak, pokrit s kožo, visečo kot pajčevina, ki prekriva veje grmovja, in odkradel se je iz votline.
Dolge mesece je iskal učitelja, in ker ni našel nobenega, se je začel spraševati, ali mogoče ni bil premalo vztrajen. Spet se je odpravil v gore. Spotoma je naletel na krošnjarja, ki je nosil na ramenih dolgo palico, na kateri je visela cula z najrazličnejšimi lonci, koraldami, glavniki, lutkami, kuhinjskimi potrebščinami, pisalnim priborom, semeni, škarjami in kadilnimi paličicami. Nekaj časa sta si delala družbo in klepetala o nepomembnih stvareh, kot so stanje pridelka, najboljše metode za odstranjevanje bolh, užitek rahlega dežja in različne vrste oglja, primernega za kurjenje ognja. Prodajalec kolačev je krošnjarju na dolgo razlagal svojo željo, da bi srečal nesmrtnika, ki bi ga učil, in vprašal ga je, ali pozna takega človeka. »Izvoli lubenično seme,« je rekel krošnjar in mu ponudil prgišče. »Res mi je žal, da ne morem jesti teh semen,« je zajavkal prodajalec kolačev, »kajti če jih bom žvečil, mi bodo vzela moč razširljivih pljuč.« Krošnjar je skomignil z rameni in nekaj časa sta stopala v tišini, ki jo je motilo le pokljanje semen med krošnjarjevimi zobmi – zvok, ki je v prodajalcu kolačev zbujal najrazličnejša čustva. Po eni strani je zaznal nujo, da bi prelomil disciplino in spet začutil izpolnjujoče pokljanje semen med zobmi; po drugi je čutil, da mora vztrajati v iskanju in spet je povprašal krošnjarja o nesmrtnikih. Mogoče, je pomislil, krošnjar ni še nikoli slišal zanje, morebiti pa bi jih prepoznal, če bi vedel, kakšni so. »Zanima me,« je rekel, »ali si na svojih potovanjih naletel na človeka nenavadnega in mogočnega videza, ki diha z vetrom in čigar oči sprejemajo vid od sonca in lune, čigar vpitju pomaga grom, šepetu mrmrajoči valovi in smehu gorske brzice; čigar meso vzdržuje zemlja, kosti in življenjske tokove prejema od kamnov in dežja, prihajanje in odhajanje letnih časov in naravnih sil pa usmerja njegove misli in razpoloženje?«
»O, ja,« je odgovoril krošnjar. »Videl sem veliko takih bitij. No, mislim, da jih dvoje stopa po tej poti.« »Kaj?« je zavpil prodajalec kolačev. »Po tej poti? Pohitiva, da ju bova dohitela!« Pospešila sta korak, in ko je padla noč, se nista ustavila, da bi si odpočila, saj je prodajalec kolačev prepričal krošnjarja, da bi bilo dobro, če bi ju dohitela na nočni poti. Ob sončnem vzhodu sta se znašla vrh hriba, od koder sta videla dolge kilometre poti pred seboj, a naj sta še tako napenjala oči, ni bilo videti nikogar na njej.
»Mogoče pa sva ju prehitela ponoči,« je rekel prodajalec kolačev.
Ozrl se je in za hrbtom zagledal dolge kilometre prazne poti, kar ga je zelo potrlo.
»Gotovo sta zavila po kakšni stranski poti v gore,« je rekel, »saj kaže, da sva edina človeka na tej poti.«
»Saj res,« je rekel krošnjar, »pozabil sem ti povedati. Kadar hodita po dva skupaj, je eden vselej neviden. Ti iščeš dva, ki potujeta skupaj. Poglejva še enkrat.«
Prodajalec kolačev se je spet zastrmel po poti pred in za seboj, a razen krošnjarja, svojega sopotnika, ni videl nobenega človeka.
»Ne,« je zavzdihnil prodajalec kolačev, »zgrešila sva ju. Ne vidim ne dveh ne enega.«
»Si prepričan?« ga je vprašal krošnjar. »Resnično verjamem, da enega vidim. Poglej še enkrat.«
»Ne,« je odvrnil prodajalec kolačev. »Nobenega človeka ne vidim na poti, razen tebe.«
Ob teh besedah je krošnjar planil v smeh, in ko se je smejal, se je prodajalcu kolačev zazdelo, da njegov smeh spominja na gorsko brzico.
»Ti!« je vzkliknil. »Ti si nesmrtnik? Pa saj zgledaš kot navaden človek!«
»Prav imaš,« je rekel krošnjar, »moram ti priznati. Moral sem se zakrinkati, razumeš, sicer bi mi vsepovsod sledili, kar bi bilo skrajno zoprno.«
»Kaj pa tvoj nevidni sopotnik,« je vprašal prodajalec kolačev, »je tudi on tukaj? Je videti kot nesmrtnik? Opiši mi ga.«
»Seveda,« je odgovoril krošnjar. »Diha z vetrom, a tega ne opaziš; vid mu dajeta sonce in luna, a tega ne vidiš; njegovo vpitje je gromovito, šepet kot valovi in smeh spominja na gorske brzice, a tega ne slišiš; zemlja vzdržuje njegovo telo, kamni in dež pa njegove kosti in življenjske sokove; njegove misli in razpoloženje sledijo prihajanju in minevanju letnih časov in naravnih sil, a tega ne zaznaš. Ne opira se na lastne vire; dopušča, da ga vzdržuje in usmerja tisto, kar vzdržuje in usmerja veter, sonce, luno in reke, a tega ne prepoznaš.«
»Kako čudovito mora biti!« je vzkliknil prodajalec kolačev. »Prosim, zaprosi ga, naj postane viden, da bom lahko razumel njegove skrivnosti.
»Kar sebe vprašaj,« je odvrnil krošnjar. »Samo ti imaš moč, da ga narediš vidnega. Magično ga lahko pripraviš do tega, da se pojavi.«
»Povej mi kako.«
»Magija,« je odvrnil krošnjar, »je naslednja: da spomladi opazuješ sveže travne bilke, ki kukajo izza kamnov, da poleti dvigneš pogled k lenobnim oblakom, jeseni slediš listom, ki plešejo v vetru, pozimi se prebudiš in zagledaš sledove ptic v snegu. Da vstajaš ob zori in ležeš ob sončnem zahodu, da poješ tri obroke riža na dan, da se s sosedi pogovarjaš o nakupovanju in prodaji, da žvečiš lubenična semena in pleteš slamnate vrvi okoli prstov na nogi.«
In prodajalec kolačev je odkril drugega nesmrtnika.

Enovice

objave o knjigah

Zgodbe ob kuhinjski mizi

Zgodbe ob kuhinjski mizi

Tenkočutno napisane življenjske zgodbe opominjajo, da smo od nekdaj zdravili drug drugega s svojo navzočnostjo, poslušanjem, sočutjem in sprejemanjem.

Več
Postani, kar si

Postani, kar si

Nerazsvetljen človek se tesno oklepa sebe, saj se boji, da bi se izgubil; ne zaupa ne okoliščinam ne svoji človeški naravi, strah ga je, da bi bil pristen, da bi se sprejel takšnega, kakršen je, za...

Več