Poglavje iz knjige

Morihei Uešiba / Umetnost miru

Poglavje

Morihei Ueshiba, Prerok umetnosti miru

Pisatelj C. W. Nicol, ki se je v prvih letih na Japonskem veliko ukvarjal z borilnimi veščinami, se je spominjal: »Biti v istem prostoru z mojstrom karateja Masatacujem Ojamo (1923–1994), ki je slovel po tem, da z golimi pestmi pokonča bika, je bilo strašljivo, ko pa sem obiskal Uešibo senseija, sem občutil le toplino in svetlobo. Kljub temu sem kar odletel, ko sem ga poskusil napasti.« Moriheija je obiskal tudi neki nepalski rokoborec. Mojster mu je rekel: »Poskusi me dvigni­ti.« Rokoborec ga nikakor ni mogel premakniti in povprašal ga je za skrivnost tehnike. »Eno z vesoljem sem. Kdo bi mogel to dvigniti?«

Umetnost miru
Nekoč je Morihei z enim samim prstom pritisnil ob tla ogromnega rokoborca suma po imenu Mihamahiro. Behemot je zmogel dvigniti stotine kilogramov, a čeprav se je trudil premakniti Moriheija, je mali mojster obstal trdno na mestu. Nato ga je vrgel na tla in ga z enim samim prstom pritisnil obnje. Podvig mu je pojasnil z besedami: »Začrtaj krog okoli sebe. Znotraj kroga je vsa fizična moč. Zunaj kroga tudi naj­močnejši človek izgubi svojo moč. Če zmoreš napasti soborca zunaj njegovega območja moči, ga lahko obvladaš z enim samim prstom.«
Morihei je torej učil, da ni treba nakopičiti neznanske te­lesne moči. Govoril je: »Če si dovolj močan, da dvigneš kovček, lahko izvajaš aikido. Nikakor ni treba napasti nasprotni­kovih šibkih točk, raje razoroži njegovega nasilnega duha in brez poškodbe si ga boš podvrgel.«
Sledi nekaj stavkov o aikidu iz govora, ki ga je Morihei leta 1957 namenil skupini učencev:

»Aikido je pot harmonije. Združuje ljudi vseh ras in ude­janja izvirno obliko vseh stvari. Vesolje ima en sam vir in iz tega središča se v kozmičnem vzorcu pojavljajo vse stvari. Po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da je svet nujno očistiti umazanije in razgrajevanja, zato se je pojavil aikido. Da bi odpravili vojno, prevare, pohlep in sovraštvo, so bogovi miru in ubranosti udejanjili svoje moči. Vsi na svetu smo člani iste družine in skupaj si mo­ramo prizadevati, da pri odpravili nesoglasja in vojno. Naši ljudje, svet in vesolje bodo brez ljubezni uničeni. Ljubezen poraja toploto in svetlobo. Obe prvini se fizično uresničujeta kot aikido. Kot poslednji vidik stvarstva so se vse višje moči udejanjile kot ljudje. Predstavljajo vse stvar­stvo in nujno je, da uresničujemo božji načrt. Namen izo­braževanja je odpreti duha, kar je sodobno izobraževanje pozabilo. Vse vesolje je velika odprta knjiga, polna čudežnih stvari, in v njej gre iskati pravo učenje. V tem du­hu sprejmite odgovornost, zavzeto se urite, razvijajte se, uspevajte v tem svetu in rodite sadove.«

Morihei je imel širok krog poznanstev, v svojem tokijskem dodžu pa nenehen tok obiskovalcev – pripadnike kralje­ve družine, politike, verske voditelje, poslovneže, borce borilnih veščin, športnike, igralce kabukija, japonske plesalce, znanstvenike in filmske zvezde. Vsi so iskali navdih in pogo­sto tudi nasvet. Znameniti plesni učitelj iz hanajanagijske šole je vedno preizkusil nove plesne nastope pri Moriheiju in prosil ga je za nasvete o pravilnem telesnem gibanju. Nekemu bejzbolskemu igralcu je Morihei svetoval: »Ne trudi se uganiti, kako hiter ali počasen bo met. Naj žoga prileti s svojo hitro­stjo in bodi tam, da jo sprejmeš.« Nekemu igralcu je rekel: »Ustvari lastno vesolje in vnesi vanj vse.« Morihei je bil velik mistik, a ni zavračal znanosti. Pogosto je spraševal ljudi, o katerih je vedel, da so industrijski ali medicinski raziskovalci: »Kaj dobrih iznajdb v zadnjem času? Če boste v svojem delu uporabili aikidska načela, boste zagotovo prišli do revolucio­narnih novih zamisli.«
Japonske borilne veščine veljajo za politično konzervativ­ne in pogosto desno usmerjene, v skrajnih primerih celo za fašistične, vendar je Morihei razglasil aikido za vir resnične demokracije in prave svobode. Nekemu članu japonske komu­nistične partije je zaupal: »Tudi jaz sem komunist.« »Res?« je osupnil sogovorec. »Ja, toda mojo komunistično partijo so usta­novili bogovi, ne ljudje. Moj komunizem vidi vse ljudi kot tovariše, resnično enake, z enakim dostopom do svetovnih duhovnih zakladov.«
Z obiskovalci je bil prijazen in družaben, medtem ko je bil z učenci zelo strog. Razjezil se je nanje, če so hodili nao­krog v umazanih in razcapanih oblačilih za urjenje. Nenehno jih je karal, ker so neprevidno zavijali okoli vogalov in skaka­li po stopnicah, ker so nemarno ravnali z jedilnimi paličicami, govorili po telefonu med vožnjo s podzemno železnico in ker so se v temi preveč zanašali na baterijske svetilke. Po­navljal jim je, da mora pravi borec zaznati in upoštevati vse, kar je znotraj stotih kvadratnih metrov okoli njega.
Na potovanjih se je pogosto šel skrivalnice in izginjal v množici, tako da je zbegal pomočnika, ki sta ostajala daleč za njim. Nekoč je velel nekemu učencu, naj ponovno prehodi njegovo pot skozi ogromno postajo v Uenu. Naročil mu je: »Stopaj kot umetnik borilnih veščin.« Nekateri mlajši učenci so se radi bahali in eden od njih ga je vprašal, ali med urjenjem lahko uporabi nezavarovan meč. »Ne,« mu je rekel moj­ster, »raje ne.« Ko je bil Morihei ob neki drugi priložnosti od­soten, ga je učenec vseeno uporabil. Seveda se je ranil.
Morihei je zelo rad preverjal svoje učence. Opazil je, če je kdaj kateri zadremal med dolgimi predavanji. Navadno ga je poklical in mu ukazal, naj uprizori nadzorovan padec. Seveda je učenec padel na obraz, ker so mu zaspale noge. Ne­koč ga je postaven mlad učenec juda prosil, da bi ga vzel za učenca. Morihei ga je poskusno sprejel; lahko je gledal urjenje, pomagal kuhati, mu ob večerih pripravljal kopel in masiral ramena ter prebiral zgodbe pred spanjem. Pričeval je nje­govi dnevni rutini in navidez vsakdanjemu vedenju in polastila se ga je nestrpnost. Koprnel je po času, ko naj bi se spo­padel z njim. Nekega dne mu je Morihei iznenada dejal: »Da­nes se začenja tvoje urjenje.« Samozavestni učenec je silovito planil nanj, prepričan, da ga bo zbil na tla, a je odletel nekaj metrov stran in trdo pristal na rogoznici. Bil je tako osupel, da se mu je v naslednjih dneh bal približati. Spoznal je, da je navidez brezbrižen, povsem sproščen starec, kateremu služi, ves čas na preži, medtem ko je sam pogosto nepozoren. Tako se je naučil nekaj dragocenih stvari – da videz vara in da je vsakdanje vedenje bistvo urjenja borilnih veščin.
Morihei se je hitro razjezil, toda njegovi izbruhi so očistili ozračje in njegova jeza je hitro izpuhtela. Nekega večera je po končanem urjenju zaslišal vpitje nekega učenca v dodžu. Vrnil se je in ga zalotil, da z grlenimi kriki besno vihti lesen meč. »Kaj pa misliš, da počneš?« ga je okaral. »Aikido temelji na projekciji ljubezni. Zakaj s tako jezo vihtiš meč?«
Morihei je bil proti popivanju. Potem ko sta se dva učen­ca vrnila z nočnega popivanja v mestu, sta naletela na njegovo sporočilo: »Modri stari ljudje so učili: ‘Pitje alkohola prebudi občutek pomladi v prsih, zapira pa pot do razsvetljenja!’« Nekateri učenci so se radi odtihotapili v noč in pazljivo pri­krivali svoje sledi. Čeprav so se oddaljili v izvrstnem slogu nindž, jih je Morihei naslednje jutro vprašal: »Ste se imeli si­noči lepo?« Ali še huje, na urjenje je prišel uro prej, jih prebudil iz pijanske otopelosti ter vodil daljše in posebej naporno urjenje.
Nekoč je iz dodža izginil dragocen usnjen jopič glavnega učitelja. Medtem ko je grajal učence zaradi njihove neopravičljive nepozornosti, je vstopil Morihei, vprašal, kaj se dogaja, in na presenečenje vseh navzočih ukoril učitelja: »Sam si kriv! Borec borilnih veščin ne sme biti nikoli navezan na materialne stvari ali se ponašati z njimi. Tako vedenje povzroča luknje v njem in v drugih, zato se tudi zgodijo take stvari.« Morihei je bil včasih prijazen moder starec, včasih pa bog jeze, ki bruha ogenj. Neki učenec ga je opisal z naslednjimi besedami: »Veliki mojster je kot gora Fudži. Tako veličastna in lepa od daleč, a tako strma in nevarna za vzpon, ko se ji približaš.«

Umetnost miru / Elektronska knjiga
Moriheijeva človeška plat se je najbolj razodela med obiskom na Havajih leta 1961. Na sprejemu, prirejenem v njego­vo čast, je z veseljem sprejel cvetlični venec in tradicionalni pozdravni poljub. Bilo je očitno, da se zelo zabava ob plesu hula, ki ga je izvajala mlada plesalka, in tudi sam je zaplesal s privrženci in osebjem ter povedel množico v navijaško različico japonske ljudske pesmi. Znal se je zabavati, čeprav je vseskozi ostajal popoln umetnik borilnih veščin. Roy Suenaga, mlad japonski Američan, ki je živel na Havajih, je pripovedoval, da se je neke noči sprehajal z njim ob obali in pomislil: »Videti je, da je mojster povsem sproščen. Prepričan sem, da bi ga zdaj lahko napadel in premagal.« Morihei je nenado­ma obstal, se obrnil k njemu in rekel: »Ne smete misliti tako. Misliti morate pozitivno.« Suenaga je padel na kolena, da bi ga prosil odpuščanja, a Morihei ga je okaral: »Preprosto opra­vičilo ni dovolj. Vstanite in ne počnite več tega.«
Podobno zgodbo, prav tako s Havajev, je pripovedoval neki gledalec, ki je opazoval Moriheija, medtem ko je prikazoval obrambne gibe ob napadu z mečem. Pomislil je: »Premika se samo v eno stran. Če bi bil tam, bi udaril v drugo smer in ga podrl.« Po vajah se mu je približal Morihei in mu z nasmehom dejal: »Ne bi delovalo.«
Nekoč so ga vprašali, ali gre njegove čudežne moči pripisati duhu, ki naj bi se ga polastil. »Ne,« je odgovoril mojster. »Božji duh je vedno v meni – in tudi v vas, če globoko pobrskate –, torej le ubogam njegova povelja in dovolim osup­ljivi moči narave, da se pretaka skozme.«
Morihei je vse do smrti uril, potoval in učil. Govoril je: »Ne potrebujem dodža, da bi vadil aikido. Ne učim zaradi sla­ve, položaja ali denarja. Učim lahko pod drevesom ali vrh ska­le. Ves svet je moj most do nebes. Vprašajte in vedno me bo veselilo govoriti o aikidu.« Leta 1967 je zbolel za neozdravlji­vim rakom in postal zelo krhek, a ne slaboten. »Ko izvajam aikido, starost in bolezen izgineta,« je pojasnil. Eden njegovih učencev je opisal njegovo nepremagljivo moč, ki mu je bo­lezen ni odvzela:

»Dva učenca sva ga negovala na smrtni postelji in nekega dne nama je dejal: ‘V dodžo grem.’ Zaradi slabotnosti naj se ne bi premikal naokrog, a nikakor mu nisva mogla preprečiti, da bi naredil, kar se je namenil. Na poti v dodžo sva ga morala podpirati in ga nesti po stopnicah, toda brž ko je stopil na rogoznico, se je zravnal in skomig­nil z rameni; preprost gib, ob katerem naju je odneslo stran. Postavil se je pred oltar v dodžu in nekaj minut popeval. Nato je za kratek čas vadil z nama, se spet priklonil pred oltarjem in mirno zdrsnil v najine roke, da sva ga odne­sla ven in nazaj v sobo.«

Proti koncu življenja je Morihei dejal nekemu obiskoval­cu: »Sedim na krilatem konju in strmim v prelep svet pod se­boj.« Učencem je dejal: »Pridite in sklenite roke s starcem, da združimo svet. V aikidu nimamo sovražnikov, nismo si tujci. Vadimo vsak dan, da bo na svetu malo več miru.« Zad­nja kaligrafija, ki jo je narisal, je hikari ali svetloba. Rekel je: »Ta svet je zame območje svetlobe. Svetloba razsvetljuje vse. Včasih je žareč oblak, včasih nežen sij.« Umrl je 26. aprila 1969 ob zori na svojem domu v Tokiu, ko mu je bilo šestinosemde­set let.
Učenci aikida častijo Moriheija kot ustanovitelja, človeka, ki je doživel izvirno videnje poti harmonije in utrl pot miru vsem, ki mu sledimo. Bil je človek iz mesa in krvi, a z vztrajnim klesanjem telesa in vseživljenjskim raziskovanjem duha je postal čudodelni prerok. Po njegovem zgledu in njegovih besedah vadimo aikido in si prizadevamo, da bi dosegli čim višjo raven razsvetljenja.
Njegova oporoka zajema pet načel aikida:

  1. Aikido je velika pot, ki preči vesolje in njegove domene. Zajema vse stvari in jih harmonizira.
  2. Aikido deluje v skladu z resnico, prejeto iz nebes in zemlje, in na njem naj bi temeljile vse dejavnosti.
  3. Aikido je načelo združevanja nebes, zemlje in človeštva.
  4. Aikido omogoča vsakemu posamezniku, da sledi poti, primerni sebi, in doseže harmonijo z vesoljem.
  5. Aikido je pot najvišje, brezgrajne, popolne in neizčrpne ljubezni, ki povezuje in vzdržuje vesolje.

Nakup