Zgodbe ob kuhinjski mizi
Rachel Naomi Remen / Zgodbe ob kuhinjski mizi
Tenkočutno napisane življenjske zgodbe opominjajo, da smo od nekdaj zdravili drug drugega s svojo navzočnostjo, poslušanjem, sočutjem in sprejemanjem.
O knjigi
Prebiranje zgodb Rachel Remen je zdravilno. Ko poslušamo njen glas in glasove tistih, ki so uporabili rane kot vrata v preobrazbo svoje bolečine, naše trpljenje nekako pojame, rane se začnejo celiti, srce se počuti dovolj varno, da se še malo odpre. (Lahko samo to ... ali pa vse) Povezani smo drug z drugim. V obdobjih, ko se počutimo najbolj ranljive, se razodene in prikaže tisti del nas,ki je neranljiv. Srce se začne odpirati in začutimo ga, kakor da bi odprli oknico in spustili vase sončno svetlobo, ki je ves čas potrpežljivo čakala, da jo bomo sprejeli.
Ljudje že od nekdaj zdravimo drug drugega. Pomagali smo si še pred pojavom kirurgov, psihologov, onkologov in internistov. Celjenje naše sedanje ranjenosti nemara leži v prepoznavanju in priklicu sposobnosti za medsebojno zdravljenje, ogromni moči v najpreprostejših človeških odnosih: moči dotika, blagru odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.
»Človeško bitje« je bolj glagol kot samostalnik. Vsak od nas je nedokončan, delo v teku. Nemara bi bilo točneje, če bi ocenjevanju sebe in drugih dodali besedico »še«. On ... še ... ne pozna sočutja. Nisem ... še ... dovolj pogumen." Vse spremeni. Videla sem, kako »še« postane resničen tudi na samem robu življenja. Če je življenje proces, so vse sodbe začasne. Ne moremo soditi o nečem, dokler ni dokončano. Nihče ne izgubi in ne zmaga, dokler teka ni konec.
O avtorici
Rachel Naomi Remen je zdravnica, profesorica medicine in terapevtka, poleg tega že dolgo boleha za kronično boleznijo. Njena zbirka resničnih zgodb izvira iz zamisli o »modrosti ob kuhinjski mizi« - izročilu izmenjave izkušenj, ki kažejo življenje v vsej njegovi moči in skrivnosti ter opominjajo, da so stvari, ki jih ne moremo meriti, mogoče stvari, ki najbolj bogatijo življenje. Zgodbe ob kuhinjski mizi se dotikajo vseh življenjskih vprašanj – od trpljenja in bolečine do ljubezni, vere, čudežev in smisla.
Iskrice
»Zlomljen« je nemara le stopnja v procesu. Popek ni zlomljena vrtnica. Zlomljene so le nežive stvari. Mogoče procesa, kar človeško bitje je, nikoli ni konec. Tudi s smrtjo ne.
* * *
Vsi nosimo v sebi vse zgodbe, kar smo jih kdaj slišali, in vse, kar smo jih doživeli, spravljene nekje v globokem kotičku spomina. Večina teh zgodb ostane tako rekoč neprebranih, dokler ne razvijemo sposobnosti ali pripravljenosti, da jih preberemo. Tedaj se vrnejo polne poprej neslutenega pomena. Kakor da bi dolga leta zbirali koščke večje modrosti, ne da bi vedeli.
* * *
Obdobja stisk so pogosto obdobja odkritij, trenutki, ko ne moremo več vztrajati pri dolgoletnem življenjskem slogu in stopimo v strmo krivuljo učenja. Včasih je stiska tista, ki uvede rast.
* * *
Ko prosim ljudi, naj mi povedo svojo zgodbo, včasih govorijo o svojih dosežkih, o tem, kaj so v življenju pridobili ali zgradili. Veliko nas ne pozna svoje zgodbe. Zgodbe o tem, kdo smo, ne, kaj smo naredili. S čim smo se spopadali, da smo zgradili, kar smo zgradili, od kod smo črpali in kaj smo tvegali, da smo zgradili, kaj smo čutili, mislili, odkrili in česa smo se bali v dogodkih svojega življenja. Resnične zgodbe, ki pripada samo nam.
* * *
Ko nas gledajo s srcem, nas vidijo take, kot smo. Kdor nas tako vidi, nas ceni zaradi naše enkratnosti, in tedaj se zmoremo spoznati in ceniti tudi sami.
Odlomek
Moja mati je bila ženska, polna zgodb. Kot patronažna sestra v javnem zdravstvu je sedela ob številnih kuhinjskih mizah, pila čaj in poslušala. Pri štiriinosemdesetih se je odločila za operacijo srca, med katero naj bi ji naredili obvod, saj je bila to zadnja možnost, da bi preživela. Imela je malo upanja na uspeh, komaj 60 odstotkov možnosti, da bo preživela poseg. Toda moja mati ni bila kaka običajna starejša gospa. Vse življenje je bila svojeglava in drzna, zato je možnost ocenila kot ugodno. Na dan operacije sem prišla v njeno bolnišnično sobo dve uri pred posegom, vendar so ga pomaknili naprej, zato sem jo utegnila le še poljubiti, preden so jo odpeljali. Kljub nenadni spremembi načrtov in pičlim možnostim je bila mirna, celo žarela je.
»O, dobro!« me je pozdravila. »Prišla si! Nekaj sem ti hotela povedati. Hotela sem biti prepričana, da veš, da sem zadovoljna, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, in upam, da boš naredila, kar boš mogla, da boš tudi ti zadovoljna.« Poklonila mi je svoj očarljivi, drzni nasmešek in odpeljali so jo. Bile so zadnje jasne besede, ki sem jih slišala od nje.
Dolgo sem razmišljala o njih in poskušala razumeti, kaj pomenijo. Moja mati je v življenju veliko dosegla, vendar mislim, da lahkost in zadovoljstvo ob soočenju z možno smrtjo nista izhajali iz njenih dosežkov. Postopoma sem dojela, da se ključ do takega zadovoljstva skriva v notranjem svetu zgodb in spominov. Ne prinašajo ga zunanji dosežki, marveč bogastvo notranjega doživljanja in deljenje tega doživljanja z drugimi. Po petintridesetih letih zdravniške kariere in več kot štiridesetih letih življenja z boleznijo, ki ogroža življenje, sem tudi jaz ženska, polna zgodb. Zgodb, ki sem jih živela, in zgodb, ki sem jih poslušala. Zgodb o vlogi hčere in vnukinje in prijateljice. Zgodb o vlogi bolnice in zgodb o vlogi zdravnice. Zgodb, ki so mi jih povedali drugi zdravniki in bolniki. Zgodb o moji mački. Zgodb o stvareh, ki jih ne razumem. Ko bi sedela za vašo kuhinjsko mizo, kot so nekoč sedeli družinski zdravniki, bi vam med drugimi povedala tudi zgodbe, ki sledijo.
Vsaka teh zgodb mi je pomagala živeti.
Izvlečki
Sodba se ne pojavlja le v obliki kritike. Tudi pohvala je oblika sodbe. Ko nekoga pohvalimo, ga enako sodimo kot takrat, ko ga kritiziramo. Pozitivna sodba sicer ne zaboli kot kritika, a je kljub temu sodba in rani veliko bolj pretanjeno. Gnati se za pohvalo pomeni ne imeti mirnega kotička, nobenega svetišča. Kot vse sodbe tudi pohvala spodbuja nenehno naprezanje. Poraja negotovost o tem, kdo smo in koliko smo resnično vredni kar velja za pohvalo, ki si jo damo sami, pa tudi za pohvalo, ki jo izrečemo drugim. Ne glede na naše dosežke je kadarkoli lahko preklicana, zato ji ne gre zaupati. Enako hranljiva je kot sladkorna pena. Pa vendar se mnogi vse življenje pehamo za njo.
* * *
Poslušanje je najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. Prisluhnemo njihovim besedam. Se zmenimo zanje. To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo. Večinoma se ne cenimo in ne ljubimo dovolj, da bi to vedeli. Potrebovala sem dolgo časa, da sem začela verjeti v moč preprostih besed: »Tako žal mi je.« In jih misliti resno.
* * *
Kot zemlja ima tudi človeško življenje obdobja, vsako s svojo posebno lepoto in močjo. In z darilom. Ker se osredotočamo na pomlad in poletje, smo spremenili naravni proces življenja v proces izgube namesto v proces proslavljanja in hvaležnosti. Življenje ni premočrtno in ne za- staja, marveč je gibanje od skrivnosti do skrivnosti. Prav tako kot leto vsebuje jesen in zimo, življenje zajema smrt, pa ne kot nasprotni, marveč kot lastni sestavni del. Zanikanje smrti je najbolj razširjeno prirejanje življenja. Kljub moči tehnologije, da nam razkriva naravo sveta, ostaja smrt poslednja neznanka, nepristopna za brkljavi prst znanosti. Lahko bi se vprašali, ali je vredno namenjati pozornost pojavu, ki ga v znanstvenem jeziku ni moč opisati. Pa vendar je večina stvari, ki dajejo življenju globino, pomen in vrednost, znanosti nedostopnih.
* * *
Kdor se ne ljubi, kakršen je, tudi redko ljubi življenje, kakršno je. Večina ljudi ne opaža vrednosti skritih stvari, nemara ovitih v navaden ali celo grd papir, bolj je naklonjena nekaterim življenjskim izkušnjam in zanika ali odklanja druge. Če se izogibamo vsaki bolečini in za vsako ceno segamo za lagodjem, se lahko zgodi, da ostanemo brez bližine ali sočutja; če zavračamo spremembo in tveganje, se pogosto ogoljufamo za iskanje; če zanikamo svoje trpljenje, mogoče nikoli ne bomo spoznali svoje moči ali veličine. Ali zaupali ljubezni, ki nam je dana. Naravno je, celo nagonsko, da imamo raje lagodje kot bolečino, znano kot neznano. Žal naši instinkti niso vedno modri. Življenje nam običajno ponuja dosti več, kot nam predsodki in nagnjenja lahko vzamejo. Onstran lagodja ležijo milost, skrivnost in pustolovščina. Da bi polno živeli, bi mogoče morali opustiti svoja prepričanja in predstave o življenju.
* * *
Življenje nenehno opremljamo z nalepkami. »Prav«, »narobe«, »uspeh«, »poraz«, »srečen«, »nesrečen« enako omejujejo kot »diabetik«, »epileptik«, »manično depresiven« ali celo »invaliden.« Predalčkanje poraja pričakovanje, pogosto tako nepremagljivo, da ne moremo več videti stvari, kakršne v resnici so. Marsikdaj nam daje lažen občutek domačnosti ob nečem, kar je v resnici novo in brez primere. Namesto da bi živeli, pričakujemo. Kar seveda pomeni, da nas pogled, ki ga imamo na bolezen, lahko enako rani kot bolezen sama. Prepričanje nas ujame v past ali osvobodi. Nalepke lahko postanejo samoizpolnitvene prerokbe. Študije o smrti zaradi uroka dajejo slutiti, da prepričanje lahko tudi ubija.
