Poglavje iz knjige

Rachel Naomi Remen / Zgodbe ob kuhinjski mizi

Poglavje

Onstran popolnosti

Celost leži onstran popolnosti. Popolnost je samo zamisel. Za mnoge strokovnjake in marsikoga med nami je postala življenjski cilj. Težnja po popolnosti je dejansko nevarna zdravju. Osebnosti tipa a, ki vidijo popolnost kot življenjski slog, so nagnjene k srčnim obolenjem. Popolnost vam lahko zlomi srce, pa tudi vsa srca okoli vas.

Perfekcionist vidi življenje kot eno tistih slikic, ki jih objavljajo ča­sopisi pod naslovom: »Kaj je narobe s to sliko?« Če si jo pozorno ogledate, opazite, da ima miza samo tri noge ali da hiša nima vrat. Spominjam se vseh »Aha!«, ki so jih take slike izzvale v mojem otroštvu. Se­daj se sprašujem, zakaj neki bi človek iskal zadovoljstvo v prepoznanju, kaj manjka, kaj je narobe, kaj je »polomljeno«. Težnja po popolnosti je v našem času postala ena večjih zasvojeno­sti. K sreči je priučena. Nihče se ne rodi perfekcionist, zato je mogoče ozdraveti. Zase lahko rečem, da sem okrevajoča perfekcionistka. Preden sem začela okrevati, sem čutila, da podobno kot vsi drugi ne zadovoljujem pričakovanj in da to, kar sem in delam, nikoli ni dovolj dobro. Sodila sem življenju samemu. Perfekcionizem je prepričanje, da je življenje moteno.
Nekateri perfekcionisti so imeli perfekcionistične starše, ki so delili pohvale na osnovi izvajanja in dosežkov. Otroci že zgodaj prepozna­jo, da so ljubljeni zaradi tistega, kar delajo, in ne za to, kar so. Kar na­re­dite, se perfekcionističnemu staršu nikoli ne zdi tako dobro, kot bi lahko bilo, ko bi se še malo bolj potrudili. Življenje takih otrok posta­ne nenehno naprezanje za prisluženo ljubezen. Seveda se ljubezni niko­li ne prisluži. Milost je, ki jo dajemo drug drugemu. Kar si moramo pri­služiti, je samo pohvala.
Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si mo­rali izmisliti novo besedo za ljubezen. »Brezpogojna ljubezen,« rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala. Težnja po popolnosti je vgrajena v vsako šolanje. Toda oče me je učil popolnosti že dolgo pred vpisom na medicinsko fakulteto. Ko sem v otroštvu prinašala domov po osemindevetdeset od stotih točk, je vedno vprašal: »Kje sta pa preostali dve točki?«

Očeta sem oboževala in vse otroštvo sem se pehala za preostali dve točki. Pri dvajsetih letih je bila moja zasvojenost s popolnostjo enaka njegovi. Ni mu bilo več treba spraševati po manjkajočih točkah; to sem naredila sama. Dolgo je trajalo, preden sem spoznala, da tisti točki ni­sta pomembni. Da nista skrivnost celega življenja. Da te ne naredita vrednega ljubezni. Ali celovitega.
Življenje nam prinaša veliko učiteljev in veliko naukov. Med moji­mi je bil David, slikar in moja prva ljubezen. Živ dokaz, da se nasprot­ja privlačijo. Med najinim skupnim življenjem mi je poteklo vozniško dovoljenje in morala sem opraviti pisni izpit o prometnih predpisih. Poslali so mi drobno knjižico. Študirala sem kar nekaj dni. Medtem ko sem se učila na pamet, kaj pomenita bel zavoj in rumen zavoj, me je David ves čas pregovarjal, naj grem z njim na sprehod ali na večerjo ali plesat ali se samo pogovarjam z njim. Odgovarjala sem mu, da si ne morem vzeti časa. Seveda sem preizkus opravila stoodstotno.
Zmagoslavno sem planila v njegov studio in vpila, da sem na vozniškem izpitu dobila vse točke. David je z neznansko nežnostjo dvignil pogled s slike: »Ljubezen moja,« je rekel, »pa zakaj je to tako pomembno?« Ni bil odgovor, kakršnega sem pričakovala. Nenadoma sem dojela, koliko sem žrtvovala za stotko na izpitu, ki sem ga morala le opraviti, da bi smela voziti. Dneve in dneve sem se učila zanj, čeprav bi jih lahko preživela dosti bolj modro. Naučila sem se veliko stvari, ki si jih niti nisem želela znati. Počutila sem se, kakor da nimam izbire. Če me oče ni mogel pohvaliti za manj kot sto odstotkov, tudi sama nisem mogla biti zadovoljna z manj. Celo na pisnem vozniškem izpitu. Kot večina zasvojencev se nisem obvladala.
Seveda sploh ni šlo za vožnjo. Tudi za ocene ne. Šlo je za občutek, da si moram ljubezen prislužiti. K sreči David ni igral po teh pravilih. Niti igre ni poznal.