Poglavje iz knjige

Joseph Tafur / Klic reke

Poglavje

Lizine migrene in črni zmaj

Ne boste kaznovani zaradi svoje jeze, kaznovani boste s svojo jezo.

Buda

Malo pozneje nas je obiskala Liza, poklicna plesalka v zgodnjih tri­desetih iz jugozahodnih zda. Mučile so jo hude migrene. V zda bolu­je za njimi približno petnajst odstotkov prebivalcev. Migrenske gla­vobole opisujejo kot zmerne do hude ponavljajoče se glavobole, navadno na eni strani glave, ki trajajo od nekaj ur do nekaj dni. Pogosto jih sprem­ljajo slabost, bruhanje in preobčutljivost za svetlobo, zvok in včasih tu­di vonj.

Ne poznamo vzroka, a verjetno je vključenih kar nekaj genetskih in okoljskih dejavnikov (spet), ki povzročajo težave v živcih in žilah v možganih. Migrene pogosto povezujejo s spreminjajočimi se hormon­skimi ravnmi in številne ženske bolj trpijo med menstruacijskim ciklom. Liza je imela že leta težave z menstruacijo. Rekla je: »Vedno sem imela težave v tistem predelu, tako neredne menstruacije kot hudo hor­monsko neravnovesje … Migrene so me mučile večkrat na mesec. Pri sedemindvajsetih so se bolečine najavljale točno kot ura. Začele so se dan pred menstruacijo in se nadaljevale ves prvi dan. Povsem so me onesposobile. Nisem mogla delati. Nič nisem mogla.«
V zdravniški ordinaciji navadno priporočamo nesteroidna proti­vnetna zdravila, kot je Ibuprofen, in včasih še zdravila proti slabosti. Bolnikom svetujemo, naj se izogibajo sprožil: določene hrane, utrujenosti, stresa itn., ki so že poprej povzročili glavobol. Poznamo tudi bolj specifična zdravila: ergotamine (ki jih vsebujejo zdravila, kot sta Cafer­got in Migergot) in triptane (vključno s sumatriptanom, navadno pred­pisanim z Imitrexom), ki so biokemično zelo tesno povezani s psihedeličnimi zdravili. Tudi lsd je ergotamin in triptani so tesno povezani z dmt-jem. (V nekaterih primerih nobeno od teh zdravil ne poma­ga dovolj in bolnike na koncu zdravimo z opioidnimi zdravili proti bo­lečinam.)
Liza je jemala sumatriptan. Prve dni menstruacije je morala vzeti po 100 mg Imitrexa (najvišji odmerek). Čeprav je napade mogoče pre­prečiti tudi z drugimi zdravili, je Liza zavračala preventivno zdravljenje. Nisem strokovnjak za migreno, a pri bolnikih, ki trpijo za migreno, sem opažal enak vzorec. Med pogovorom z njimi sem ugotavljal, da so bili v otroštvu številni izpostavljeni precejšnjemu nasilju in vpitju. Ka­kor da bi bil njihov otroški živčni sistem preplavljen s pretirano visoko napetostjo. Nekateri raziskovalci zagovarjajo teorijo, da so migrene po­sledica ponavljajoče se izpostavljenosti stresu v otroštvu,(3–5) ki lahko okvari čustveno telo in sistem stresnega odziva, okvara (nakopičena alo­statska obremenitev) pa nato povzroči slabo prilagodljiv stresni odziv. Pri migrenah se kaže kot moten odziv na nekatere sprožilce. Možgani se nenormalno odzivajo na nekatere okoljske okoliščine (psihološke in/ ali fiziološke), kot so nekatere vrste hrane, utrujenost, pretiran stres, hor­monske spremembe in podobno.
Vprašal sem Lizo, ali je bila v otroštvu izpostavljena nasilju. Povedala mi je, da jo je oče besedno zlorabljal. Rekla je: »Nikoli, res nikoli, ni bil kakorkoli fizično nasilen, a nas je hudo zmerjal. Mama je navadno rekla: ‘Kadar je dober, je zares dober. Kadar je slab, je grozen.’ Imam lepe spomine na sprehode v parku, igranje s psi (pa tudi nekaj ne tako lepih.)
Prva leta mojega otroštva sta se z mamo trudila … potem sta se prepirala. Hudo prepirala. Ob prazničnih dneh je bil kot stekel pes. Nekoč je zmetal vso večerjo z mize.
K sreči me je puščal doma (ko je vodil brata na izlete). Rekel je, da take stvari niso za punce, kar me je zelo žalostilo. Počutila sem se zanemarjeno in zapuščeno. Danes sem zadovoljna, ker je bilo tako, saj je slabo vplival na brata. Zelo manipulativen je in ne vem, kaj vse je go­voril bratu ali počel z njim. Vem, da ga ni nikoli udaril ali kaj takega, psihološko pa je bil neusmiljen.
Starši so se ločili, ko mi je bilo osemnajst let. Že prej sta živela lo­čeno, saj je oče imel svojo hišo. Tudi govorila nista že dolgo prej. Nazad­nje sta spoznala, da ne zmoreta več. Najhuje mi je bilo v najstniških letih. Zloben je bil do mene in ves čas me je poniževal. Govoril je, da bom končala v smeteh, grdo je govoril o mojem plesu. Ves čas me je poniževal.«

* * *

Zdravljenje s tradicionalno amazonsko rastlinsko medicino

Leta 2014 je Liza z možem in bratom ter njegovim dekletom pripotovala v center. Nekega sončnega nedeljskega popoldneva so v taksijih prihrumeli na posest. Kmalu po prihodu v pragozd, takoj po bljuvalu, je doživela hud napad migrene.
»Bil je najhujši, kar sem jih kdaj doživela. Surov.«
Ajahuaska in dieta pogosto zanetita bolečino v prizadetih delih telesa, včasih že pred zdravljenjem. Morda je šlo le za menjavo okolja ali za utrujenost od potovanja, toda Lizo je hud glavobol nenavadno presenetil.
Kljub težavam se je odločila nadaljevati dieto in pretrpeti napad brez zdravil. Vztrajala je, čeprav je bilo zelo hudo. Čez čas je glavobol popustil in z drugimi novimi prišleki se je posvetovala z Ricardom in mu zaupala svoje namere. (Dodelil ji je ojé.) Naslednjo noč se je udeležila prvega obreda z ajahuasko.
Bil sem odsoten in v center sem se vrnil šele po njem. Medtem je iz Kolumbije prišel bratranec Francisco Villegas, ki je tudi pomagal v centru.
»Prvi obred me je čisto spodnesel,« je rekla Liza. Povedala mi je, da so jo morali pridržati, da ne bi motila drugih in mlatila po jih. Med obredom se je začel globok očiščevalen proces, v katerem je predelovala travmo zaradi očeta – jezo, frustracijo in prizadetost. Francisco mi je povedal, da je bila noč zelo naporna. Liza je bila prava pokora in skoraj neobvladljiva ves čas obreda.
»Prav bi bilo zmanjšati odmerek,« sem pomislil.

Naslednjo noč sem bil med obredom ob Lizi, Franciscu in drugih. Dobila je manj ajahuaske, a je vseeno precej vplivala nanjo. Potem ko so šamani zapeli in se je vrnila s stranišča, se je sesedla na sredo maloke, tiho stokala in se zibala. Stopil sem k Franciscu, da bi ugotovila, kaj bi lahko naredili. Morala sva jo odpeljati nazaj na rogoznico, a je bila glo­boko v mareación in ni odgovarjala na vprašanja.
Nisva mogla razumeti, kaj se dogaja v njej. Pozneje mi je povedala: »Spomnim se, da sem podoživela veliko stvari z očetom. Nenehen spo­pad med občutkom, da me ima rad, in žalostjo, ker me zavrača, zato sem se morala hudo naprezati za potrditev. Naredila sem, kar sem mo­gla, da bi nas imel rad, in verjetno migrene in jeza izvirajo od tod … rezultat vsega je bil, da sem se čutila izjemno krivo zaradi svojega vedenja … mislim, da so migrene povezane z menstruacijskim ciklom, a tudi z vsem tem, kar me že tako dolgo muči.«
Medtem ko je sedela sredi maloke, sem spoznal, da je ne bomo mo­gli premakniti. »Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži,« sem po­mislil. Sedel sem na tla obnjo in zapel, da bi jo z ikarom pripeljal nazaj. Trudil sem se, da bi jo osredotočil in ji pomagal skozi podoživljanje ter obenem upal, da jo bom, če se bo le dalo, odpeljal na rogoznico.
Medtem ko sem pel, sem zagledal krogličast niz pred seboj. Bila je njena dnk, a ne le to, bil je njen kromatin, ki je pravzaprav dnk, zapa­kiran v proteine. Človeška nit dnk je dolga kakšne tri metre. Da bi se lepo prilegala v vsako od sto bilijonov celic, mora biti magično stlačena v celično jedro, tesno ovita okoli histonov.
V mojih videnjih je ta kromatinska nit (sestavljena iz dnk, ovitih okoli histonov) rožnato žarela, med kroglicami pa so bile drobne niše, špranje in kanali. Videl sem, da po ozkih kanalih križari dolg črn zmaj, ki plava skozi tesne prostore med kroglicami, okrog in okrog genskega gradiva. Medtem ko sem ga opazoval, sem prejel sporočilo, da Lizina težava ne tiči v genih, temveč nad njimi. Njene migrene so bile poveza­ne s črnim zmajem. Pesem sledi videnju in med opazovanjem sem začel čistiti zmajevsko energijo.
Videnje me je spomnilo na epigenetiko, ki je v nekem pogledu štu­dij tistega, kar obstaja na genih. Proučuje spremembe ali posledice zu­nanjih ali okoljskih dejavnikov, ki vklapljajo in izklapljajo gene in vpli­vajo na to, kako celice izražajo gene. Raziskuje, na primer, kako zunanji dejavniki, kot sta prehrana in življenjski slog, vplivajo na izražanje genov, ki povzročajo težave, kot so sladkorna bolezen, rak in Parkinsonova bolezen. Proučuje tudi, kako zunanji dejavniki (prehrana in far­macevtski proizvodi) spreminjajo površino histonov, okoli katerih je ovita dnk. Zunanji dejavniki označijo te histonske beljakovine in vpli­vajo na izražanje z njimi povezanega dela niti dnk. Prav kot plavajoči zmaj se ti označevalci lepijo na gene in energijsko vplivajo nanje. Lahko bi rekli, da epigenetika proučuje medsebojno delovanje okoljskih dejavnikov (zunaj in znotraj telesa) in genov. Ajahuaska mi je pokazala, da Lizina težava ni genetska, temveč epi­genetska. Čeprav je mogoče, da so v družini trpeli za migrenami, nje­na težava ni bila usodno vklenjena v tako imenovano genetsko usodo. Nje­ne migrene niso bile posledica hardverske, temveč softverske težave. Povezane so bile z nekakšno epigenetsko programsko napako, slabo prilagodljivim označevanjem, če hočete. Črni zmaj je predstavljal ne­zdrav program. Zaradi ponavljajočega se stresa je imela slabo prilagod­ljiv softver.
Liza ni bila osamljena v tem. Sodobni raziskovalci proučujejo, kako zlorabe v otroštvu spreminjajo epigenetiko in sprožajo migrene pozne­je v življenju.
Sedel sem ob Lizi ji pel, da bi odstranil črnega zmajčka iz rožnato kroglične kromatinske niti. Dolgo sem pel in se ves čas trudil ostati zbran. Ko sem zaznal, da je dovolj, sem obmolknil. Liza je zmogla spre­govoriti in rekla je, da ji je malo bolje.
Odpeljal sem jo k šipibskim šamanom na nadaljnje zdravljenje, po­tem pa jo je Francisco pospremil nazaj na rogoznico. »Nekdo me je po­sadil nazaj na rogoznico. Bila sem izpraznjena. Saj veš, kaj mislim, po­polnoma prazna lupina. Tiste noči sem toliko spustila, in mislim, da se je migrena vrnila prav zaradi tega.«
Začutila jo je takoj po osebnem ikaru. Ni bila huda, a jo je sprem­ljala med vsem obredom in v jutro, nato je izginila. Pripisala jo je zdra­vilnemu procesu. Čutila je, da zdravljenje deluje na možgane in odloč­no je vztrajala pri dieti in obredih z ajahuasko.
Pozneje mi je povedala: »Na vsakem obredu se je vse vrtelo okoli očeta, čeprav se nisem osredotočila nanj. Videla sem ga in mu odpusti­la. Vsako noč po malo. Ne vem, kaj povzroča migrene, a sproščanje jeze in krivde je bilo zelo pomembno.«
Proti koncu četrtega obreda sem spet sedel k njej. Pel ji je eden od šipibskih šamanov in počutila se je razmeroma dobro. Vprašal sem jo, ali ji smem zapeti. Privolila je in zapel sem ji o travmi in očetu, o odpu­ščanju in opuščanju jeze. Med petjem sem zbiral vse negativne energije, kar sem jih zagledal, in jih dvigal iz nje. Temne proge so se ji sproščale iz telesa in se zbirale okoli glave. Nato so se zgostile v jezno nevihto. Strele so ji za trenutek osvetlile senca in ji prekrile vso glavo.

Zapel sem intenzivneje, saj sem želel dvigniti zlovešče oblike in jih odgnati. Znojil sem se, a oblaki so se počasi dvigali, tako da sem zagledal obraz, ki je bil svetlejši in bolj čist. Odganjal sem nevihto in pro­sil za pomoč rastline in božansko svetlobo. Nazadnje so oblaki od­lebdeli.
Po pesmi sem jo vprašal, kako se počuti. Rekla je, da dobro, in do­dala, da je videla temen oblak okoli glave in nad njo, nekakšno nevihto. Med pesmijo je čutila tudi močan pritisk v glavi. Ko se je nevihta dvig­nila, je odnesla pritisk s seboj.
Šokiralo me je. Sploh ji nisem omenil, kaj sem videl. Prvič sem imel skupno videnje z osebo, ki sem ji pel. Oba sva enako opisovala energije in oba sva bila presenečena. Nekaj minut sva se tiho pogovarjala, nato sem se poslovil in odšel na svoje mesto v maloki. Šamani so ves čas zdravljenja čistili njeno energijsko telo in Liza je sodelovala, saj je z odpuščanjem sproščala jezo in občutek krivde. Po šestem obredu je končala dieto in po desetih dneh odšla domov. Ko smo si dve leti po prvem obisku ogledali njen napredek, je po­vedala, da je šele po letu dni spet občutila nekaj glavobolov, vendar so bili blagi in redki. »Mogoče vsakih nekaj mesecev. Mogoče. Zadnje tri mesece nobenega. Jutri naj bi dobila menstruacijo, pa ga nimam. Pred zdravljenjem sem ga vedno imela, kaže pa, da ga tokrat ne bo. Tako blagi so, da jih včasih zlahka preženem, če tečem in sprožim endorfine. Res čudno. Prej ni bilo mogoče. Zdravnik mi je predpisal šest tablet Imitrexa in po dveh letih jih imam še pet. Dvakrat sem vzela po polovičko.
Nihue Rao sem zapustila bolj mirna, kot sem bila kdaj poprej. Bilo je, kakor da bi se vse težave stalile, nadomestili pa so jih močni občutki hvaležnosti do življenja in ljudi, ki so mi pomagali. Kadar so se pojavile, sem se zlahka prekrmarila skoznje. Kakor da bi prvič imela pravo orodje. Presenečena sem bila nad občutki, ki so me navdali po vrnitvi v vsakdanje življenje. Prvih nekaj dni sem bila ogorčena nad vsem, kakor da bi bila pretirano občutljiva na hrup in naglico. Želela sem se vrniti v Nihue Rao.
Domov sem se vrnila zares odprta in brez obrambnih zidov. Popolnoma sem odpustila očetu. Osrednja tema prvih treh obredov je bila jeza nanj. Domov sem prišla polna odpuščanja in sočutja ter pripravlje­na, da se spravim z njim, zato sem ga prvič po dveh letih poklicala in sesulo me je. Bil je enako besedno nasilen, sovražen, grozeč, kot sem ga bila vajena, toda bila sem nekako brez obrambe, zato me je zelo prizadelo. Nestvarno sem pričakovala, da se bo odzval drugače, če se mu bom približala z ljubeznijo in odpuščanjem. Zelo sem se motila. Čustve­no me je sesulo in bila sem čisto na tleh.
Ko mi je bilo najhuje, sem telefonirala bratu in mu povedala, kako neumno se počutim in da sem zelo jezna. Rekel mi je: ‘Liza, če ne bi vsega predelala, ne bi naredila koraka naprej in ga poklicala ter spozna­la, kar si danes. Vse to je del načrta. Še vedno deluje.’ In imel je prav. Idealizirala sem najin odnos, in ker me je obšlo sočutje do njega, sem ga poklicala, zdaj pa bolj jasno kot kdaj prej vidim, kakšen je in kakšen bo ostal. Vse je del dolgega procesa, a zdaj vem, da napredujem, medtem ko sem bila prej tako zamračena od jeze, da se nisem mogla zganiti.«
Ostala je v stiku z očetom, za katerega ve, da se bori z lastno preteklostjo. »Noče več govoriti po telefonu, zato si emailirava. Včasih mi pošlje izjemno ljubeč e-mail, da me pogreša in vabi na obisk ali pa do­bim drugega, v katerem me ozmerja z ničvrednico. Včasih me je to hu­do prizadevalo. Zdaj odgovorim z besedami: ‘Žal mi je, da tako čutiš, a sem tukaj, če se hočeš pogovoriti.’
Včasih sem mu zamerila, zdaj pa sem nekako sprejela, da je zavozil. Nikoli več ne bova imela ljubečega odnosa. Popolnoma sem spreje­la. Danes je lahko čudovito, jutri pa sploh ne. Prepričana sem, da mi je predelava težav z očetom, dejstvo, da ga sprejemam in sem mu odpusti­la, najbolj pomagala, da sem se rešila migrene.
Naučila sem se biti veliko bolj pozorna na misli in bolj si odpuščam. Vsak dan spoznavam, da je nujno gojiti notranji mir. Vsak dan moram vaditi, da se vračam k sebi.«
Spomladi 2016 se je Liza vrnila v Nihue Rao. Glavoboli so skoraj izginili, še vedno pa so jo mučili močni menstruacijski krči. Dva tedna je bila na dieti s piňon blancom. Med obredi je doživela nekaj migren­skih napadov, a je čutila, da so del zdravilnega procesa. Dva meseca po drugem bivanju v centru mi je povedala, da se do­bro počuti: »Bolj obvladujem svoja čustva, kot sem jih prej. Zaznavam nov občutek miru. Med bivanjem v centru sem imela občutek, da zdra­vilo vpliva na menstruacijske težave in med zadnjima dvema cikloma skoraj nisem imela krčev. In skoraj nič me ni bolelo. Prej je bilo že ta­ko hudo, da sem skoraj omedlevala od bolečine, tako da je skoraj neverjetno, da je skoraj ni več.
Večina obredov je vključevala ljubezen do sebe in pokazano mi je bilo, kako pomembno je to zame. Pravzaprav sem presenečena, ker po vrnitvi ugotavljam, koliko bolj si zaupam. Kadar naletim na stvar, za­radi katere bi me prej zgrabila panika ali tesnoba, ugotavljam, da imam zelo jasne misli. Ne zapadem več v čustvenost. Zagotovo je to zaradi vpli­va ajahuaske na živčne poti. Spremembe so resnično izjemne.« Migrene, kot tudi kroničen kašelj in luskavica, so deloma posledi­ca nevrogenskih vnetij, ki jih porajajo čustveno telo, avtonomni živčni sistem in širše omrežje pnei. V številnih primerih je del slabo prilagodljivega stresnega odziva, povezanega z nenehnim prizadevanjem telesa, da bi opravilo z nerešenimi čustvenimi travmami. Pri Colleen, Sharon in Lizi so se simptomi, povezani z nevrogenskim vnetjem, na­vezovali na nerešene čustvene težave. Ko smo se jim primerno približa­li, so simptomi kože, pljuč in možganov oslabeli. Tudi težave z menstruacijo so velikokrat povezane z motnjami v čustvenem telesu. Nerešene čustvene težave ostajajo v čustvenem telesu kot nezdrave energije, bi rekli šipibski šamani, ki omogočajo nadaljnje energijske okužbe. V procesih, kot je nevrogensko vnetje, porajajo psihosomatske simptome. Okvara, povezana s stresom, ki je osnova teh motenj, se ime­nuje alostatska obremenitev.
Kako šamanska medicina vpliva na fizično telo? Kako lahko pesmi in odpuščanje odpravijo nevrogensko vnetje? Kako lahko rastline in obredi vplivajo na fizična področja možganov, živcev, imunskega sistema in hormonov? Rekel bi, da z zdravljenjem slabo prilagodljivih epigenetskih programov.