Pot šamana

Michael Harner / Pot šamana

Knjiga, ki temelji na neposrednih izkustvih in poglobljenem študiju, je že nekaj desetletij najpomembnejši vir za vse, ki jih zanimajo medkulturne in sodobne oblike šamanizma.

Pot šamana

O knjigi

Kar je Jogananda napravil za hinduizem in D.T. Suzuki za zen, je Michael Harner napravil za šamanizem. Ustanovil je Fundacijo za šamanske študije in uvedel šamanizem v sodobno življenje. Knjiga je rezultat dolgoletnega antropološkega terenskega dela, medkulturnih proučevanj, eksperimentalnih raziskav in neposrednih izkustev med ekvadorskimi Hivari in perujskimi Konibi. Leta 1956 je odpotoval v Amazonijo, kjer je med Hivari naletel na šamanizem, ukoreninjen v vsakdanje življenje. Nekaj let pozneje je v perujski Amazoniji, kjer se je pri Konibih želel poučiti o njihovem duhovnem sistemu, preizkusil napitek iz ajahuaske, ki mu je spremenil življenje. Po vrnitvi k Hivarom je proučeval psihedelični šamanizem, saj so mu zaupali, da je pravo svetlobo resničnosti mogoče zagledati le z uživanjem psihedeličnih rastlin. Po temeljitem proučevanju šamanizma je s Fundacijo širil védenje o šamanskih metodah na osnovi bobnanja, vizualizacije in drugih tehnik brez uporabe psihoaktivnih snovi.

Šamani, ki bi jim v »civiliziranem« svetu rekli »vrači«, varujejo pomembno zbirko starodavnih tehnik. Uporabljajo jih za doseganje in vzdrževanje dobrega počutja ter za zdravljenje sebe in članov skupnosti. Šamanske metode so si po vsem svetu osupljivo podobne, tudi pri ljudstvih, katerih kulture se v drugih pogledih zelo razlikujejo in jih že deset tisoče let ločujejo oceani in celine.

Šamani že dolgo vedo, da so zaradi moči zaščitnika ali pokroviteljskega duha odporni na bolezen. Razlog je preprost: njihovo telo je prepojeno z močjo, ki se upira vdoru zunanjih sil. V telesu, prepojenem z močjo, preprosto ni točke, skozi katero bi lahko vdrle vsiljive, škodljive energije, ki jih v običajni resničnosti poznamo kot bolezni.

* * *

Povezave do bloga, filma in avdio posnetkov bobnanja za šamansko potovanje.

Dokumentarni film The way of the shaman

Posnetki bobnanja: 15 min, 30 min



O avtorju

Dr. Michael Harner se je od leta 1961 naprej ukvarjal s šamanizmom in šamanskim zdravljenjem in se zavzemal, da bi našla mesto v sodobnem življenju. Dolga leta je bil predstojnik in profesor na Oddelku za antropologijo na newyorški Graduate Faculty of the New School for Social Research, predaval pa je tudi na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, kjer je doktoriral, in na Columbii ter Yaleu. Bil je tudi sopredsedujoči Antropološke sekcije Newyorške akademije znanosti. Terensko delo je opravljal v zgornjem tonu Amazonke, v Mehiki, zahodnih ZDA, na kanadskem severu in na Laponskem. Med njegovimi knjigami so The Jívaro, Hallucinogens and Shamanism, The Cave and the Cosmos (v slov. Zgoraj spodaj) in roman Cannibal, katerega soavtor je. Umrl je leta 2018.


Iskrice

Šaman je izveden videc, ki običajno deluje v temi ali vsaj s pokritimi očmi, da bi videl bolj jasno. Zato navadno opravlja svojo prakso ponoči. Nekatere vrste šamanskega videnja je mogoče izpeljati z odprtimi očmi, toda tovrstna zaznava je navadno plitvejše narave. V temi imajo motnje vsakdanje resničnosti manjši vpliv na zavest, tako da se šaman lažje osredotoči na vidike neobičajne resničnosti, bistvene za njegovo delo.

* * *

Šamani so predvsem zdravilci, a se ukvarjajo tudi z vedeževanjem, saj vidijo v sedanjost, preteklost in prihodnost drugih članov skupnosti. Šaman je videc in lahko je tudi jasnovidec, saj vidi, kaj se v sedanjem trenutku dogaja drugje. Giblje se med resničnostma, obvlada različna stanja zavesti in opravlja mitske podvige. Je posrednik med običajno in neobičajno resničnostjo, kot je dramatično opisal Castaneda. Poleg tega je tudi »posrednik moči«, saj manipulira z duhovno močjo, da pomaga ljudem in jim vrača zdravo ravnovesje.

* * *

Podobno tudi odkrivamo, da številni najuspešnejši športniki stopijo v spremenjeno stanje zavesti, ko dosegajo najboljše rezultate. Gledano v celoti je docela neumestno uveljavljati večvrednost nekega stanja zavesti v vsakršnih okoliščinah. Šamani že dolgo vedo, da taka domne­va ni le zmotna, ampak tudi nevarna za zdravje in dobro počutje. Z uporabo znanja, nakopičenega v tisočletjih, in po lastnih izkustvih vedo, kdaj je zamenjava stanja zavesti primerna ali celo nujna.

* * *

Da bi razumeli globoko zakoreninjeno, čustveno sovražnost, s katero so nekateri sprejeli Castanedove knjige, morate vedeti, da gre pogosto za predsodek, nekakšen približek etnocentrizma med kulturami. Toda osnovna težava ni omejenost osebnega kulturnega izkustva, temveč omejenost osebnega izkustva zavedanja. Največ predsodkov proti zamisli o neobičajni resničnosti gojijo ljudje, ki je niso nikoli izkusili, kar bi lahko imenovali kognicentrizem.

Elektronska knjiga Pot šamana

Odlomek

Vsak korak je bil napornejši. Nato sva se nenadoma znašla pod slapom v temni, naravni vdolbini. Spominjala je na čarobno jamo. Svetloba je pronicala le skozi gosto zaveso padajoče vode, ki naju je zapirala pred preostalim svetom. Nenehno rjovenje slapa je bilo močnejše od tistega v mojem prvem videnju izpred nekaj let. Bilo je, kakor da me vsega prežema. Osnovne prvine zemlje in vode so naju zapirale pred svetom.
»Hiša starih očetov,« mi je Akaču zavpil v uho. Pokazal je na palico, saj mi je bil povedal, kaj naj z njo. Počasi sem stopal nazaj in naprej po osupljivem prostoru in ob vsakem koraku postavil palico predse. Kot mi je bil naročil, sem neprestano vpil: »Tau, tau, tau,« da bi privabil pozornost starih očetov. Bil sem do kosti premražen od pršca, ki je polnil votlino, od vode, ki je še nedavno počivala v ledeniških jezerih najvišjih Andov. Drgetal sem, korakal in kričal. Akaču me je spremljal, a brez palice.
Postopoma me je preplavil nenavaden mir. Ni me več zeblo, nisem čutil ne utrujenosti ne lakote. Šum padajoče vode se je vse bolj oddaljeval in bil je nenavadno pomirjujoč. Začutil sem, da sem natanko tam, kamor spadam, da sem prišel domov. Zid padajoče vode se je mavrično obarval, hudournik milijonov tekočih prizem. Medtem ko so padale, me je ves čas navdajal občutek, da lebdim kvišku, kakor da bi mirovale, jaz pa se premikal. Letel sem znotraj gore! Zasmejal sem se nesmislu sveta. Nazadnje me je Akaču zgrabil za ramo, me ustavil in me prijel za roko. Odpeljal me je iz čarobne gore in nazaj vzdolž klifa k Tsanguju. Žal mi je bilo, da zapuščam sveti prostor.
Ko smo se spet zbrali na obrežni peščini, nas je Tsangu odpeljal naravnost k steni soteske in se začel vzpenjati po strmem pobočju. Sledila sva mu v gosjem redu, oprijemaje se štrlečih korenin, mladik in ovijalk, da ne bi zdrsela po mokri glini navzdol. Naporen vzpon se je vlekel kakšno uro. Kdaj pa kdaj nas je premočil pršec, ki je privršel od slapa. Pozno popoldne smo končno prilezli na majhno, ravno sleme ob robu slapa. Kratek čas smo počivali, nato pa sva sledila Tsanguju po platoju. Pragozd je bil sprva gost in skoraj neprehoden, a kmalu smo se znašli v galeriji velikanskih dreves.
Po kakšnih petih minutah je Tsangu obstal in začel sekati veje za lopo.


Izvlečki

Zdravilni šaman, ki ga pokličejo k bolniku, najprej postavi diagnozo. Pozno popoldan ali zgodaj zvečer popije ajahuasko, zeleno tobačno vodo in včasih tudi sok rastline pirípirí. Zavest spreminjajoče snovi mu omogočijo, da vidi v telo bolnika, kakor da bi bilo stekleno. Če je bolezen posledica uroka, šaman jasno prepozna vrinjeno entiteto v bolnikovem telesu in uvidi, ali premore ustreznega duhovnega pomočnika, da jo izsesa.

* * *

Ko sem se prebudil, je bil poldan. Akaču in Tsangu sta čepela ob majhnem ognju, jedla in se tiho pogovarjala. Bolela me je glava in bil sem lačen, sicer pa sem se počutil dobro. Ko sem vstal, sta se mi prijatelja približala. Akaču mi je podal skledo toplega piva. Dobil sem tudi kos posušenega opičjega mesa. Hrana je bila slastna, toda želel sem jima najprej opisati svoje doživetje. Rekel sem: »Sinoči sem mislil, da me hočeta ubiti. Potem sta izginila in sledilo je hudo bliskanje.« Akaču me je prekinil. »Nikomur ne smeš povedati, s čim si se spopadel, niti nama ne. Sicer bi bilo vse tvoje trpljenje zaman. Nekega dne, in vedel boš, kdaj bo prav, boš smel povedati drugim, zdaj pa ne. Pojej in nato se bomo odpravili domov.«

* * *

Tisočletja pred Darwinom so bila ljudstva v šamanskih kulturah prepričana, da so ljudje in živali v sorodu. V njihovih mitih, na primer, so živalski junaki fizično prikazani kot ljudje, individualno pa se razlikujejo po posebnih osebnih lastnostih, kakršne imajo različne vrste živali, ki živijo v divjini. Tako je v zgodbah mogoče prepoznati Kojota po njegovem nagajivem vedenju, Krokarja po nespodobni odvisnosti od drugih, ki ubijajo plen zanj. Po različnih mitih o stvarjenju so se živali nato fizično razločile v oblike, v katerih jih vidimo danes. Zato, pravi mit, se ljudje ne morejo več pogovarjati z živalmi in živali ne morejo več imeti človeške oblike.

* * *

Vzdrževanje osebne moči je v šamanstvu osnovnega pomena za do­bro počutje. Knjiga uvaja v nekatere osnovne šamanske metode oživljanja in vzdrževanja osebne moči ter svetuje, kako jo lahko uporabljate za pomoč drugim, ki so šibki, bolni ali poškodovani. Tehnike so prepro­ste in učinkovite. Njihova uporaba ne zahteva »vere« ali spremembe domnev, ki jih imate o resničnosti v običajnem stanju zavesti. Pravzaprav sistem sploh ne zahteva spremembe v nezavednem umu, saj le pre­budi, kar je že v njem. Kakorkoli, medtem ko so osnovne šamanske tehnike preproste in razmeroma zlahka osvojljive, pa učinkovito izvajanje šamanstva zahteva samodisciplino in predanost.


Nakup