Preskoči na vsebino

Košarica

Vaša košarica je prazna

Poglavje iz knjige

Michael Harner / Pot šamana

Poglavje

Odkritje poti

Moje prvo daljše terensko delo antropologa je potekalo med hi­var­skimi Indijanci ali Untsuri Šuari v letih 1956 in 1957 na vzhod­nih gozdnih pobočjih ekvadorskih Andov. Tedaj so sloveli po danes sko­raj izginulih posušenih trofejnih glavah in po intenzivnem prakticiranju šamanizma, ki pa se še nadaljuje. Uspelo mi je zbrati precej informacij, vendar sem ostal le zunanji opazovalec sveta tedanjih šamanov.
Nekaj let pozneje me je Ameriški muzej naravne zgodovine povabil na enoletno ekspedicijo v perujsko Amazonijo, kjer naj bi proučeval konibske Indijance ob reki Ukajali. Sprejel sem, vesel priložnosti, da bom podrobneje raziskal očarljive gozdne kulture zgornje Amazonije. Teren­sko delo je potekalo v letih 1960 in 1961.
Za moje odkrivanje šamanske poti v teh kulturah sta bili temeljni dve izkustvi, ki sem jih doživel med Konibi in Hivari, in želim ju opi­sati, saj bom tako mogoče posredoval nekaj neverjetnega skritega sveta, dostopnega raziskovalcu šamanizma.


Pretežni del leta sem preživel v vasi konibskih Indijancev ob oddaljenem jezeru poleg pritoka reke Ukajali. Antropološka raziskava o kulturi Konibov je lepo napredovala, poskusi, da bi o njihovi religiji iz­vedel kaj več, pa so bili neuspešni. Ljudje so bili prijazni, vendar niso bili pripravljeni govoriti o nadnaravnem. Nazadnje so mi povedali, da moram, če si zares želim izvedeti kaj več, popiti šamanski sveti napoj iz aja­huaske, »dušne ovijalke«. Privolil sem, radoveden in tesnoben obenem, saj so me posvarili, da utegne biti doživetje precej strašljivo.
Naslednje jutro se je prijatelj Tomás, prijazni vaški starešina, odpra­vil v gozd, da bi nasekal ovijalke. Preden je odšel, mi je naročil, naj se postim – lahek zajtrk in nič kosila. Vrnil se je sredi dneva s toliko vitic ajahuaske in listi rastline kava, da je z njimi napolnil petdesetlitrski lonec. Kuhal jih je vse popoldne, dokler ni ostal le še liter temne tekoči­ne. Nalil jo je v staro steklenico in pustil, da se je hladila do sončnega zahoda, ko naj bi jo popil. Indijanci so psom v vasi nadeli nagobčnike, tako da niso mogli la­jati. Hrup lajajočih psov namreč lahko potisne človeka, ki je zaužil aja­huasko, v norost, so mi povedali. Otroke so opozorili, naj bodo tiho, in med zahajanjem sonca je nad majhno skupnostjo zavladala tišina. Ko je kratkotrajni ekvatorski mrak prešel v temo, je Tomás nalil kakšno tretjino steklenice v skledo iz buče in mi jo podal. Vsi Indijanci so naju gledali. Počutil sem se kot Sokrat, ko je med svojimi atenski­mi someščani sprejemal trobeliko – spomnil sem se, da prebivalci pe­rujske Amazonije rečejo ajahuaski tudi »mala smrt«. Hitro sem popil napoj. Bil je nenavadnega, malce grenkega okusa. Počakal sem, da ga bo popil tudi Tomás, a mi je povedal, da ne bo sodeloval. Naročil mi je, naj ležem na bambusov podij pod veliko slamnato streho skupnostne hiše. Vas je bila tiha, slišati je bilo le cvrčanje čričkov in oddaljeno vreščanje opic globoko v pragozdu.


Srepel sem navzgor v temo, v kateri so se nenadoma zarisale blede črte svetlobe. Ostrile so se, prepletale in nato izbruhnile v divje barve. Zaslišal sem oddaljen zvok, podoben slapu, ki je postajal vse glasnejši, dokler mi ni napolnil ušes.
Še pred nekaj minutami sem bil razočaran, saj sem bil prepričan, da ajahuaska sploh ne bo delovala name. Zdaj mi je zvok drveče vode preplavil možgane. Čeljust mi je otopela in odrevenelost se je pomikala proti sencem.
Blede črte svetlobe nad glavo so se svetlile in se postopoma preple­t­le v nekakšen baldahin, ki je spominjal na geometrijski mozaik iz barvnega stekla. Svetlo vijoličasti odtenki nad menoj so oblikovali streho, ki se je vse bolj širila. Znotraj te nebesne votline sem zaznal, da postaja šum vode glasnejši in zagledal sem nejasne like in njihove zabrisane gibe. Ko so se mi oči privadile na temo, se je gibljivi prizor pretvoril v nekaj, kar je spominjalo na velikansko hišo strahov, nadnaravni karneval de­monov. V sredini, na čelu vseh dejavnosti in strmeč naravnost vame, je bila ogromna, režeča se krokodilja glava in iz njenih votlinastih če­ljusti je brizgala hudourniška poplava vode. Njena gladina se je počasi dvigala in dvigal se je tudi baldahin nad njo, dokler se ni prizor spremenil v preprosto dvojnost modrega neba zgoraj in morja spodaj. Vsa bitja so izginila. S svojega položaja ob vodni gladini sem počasi zagledal dvoje ne­navadnih čolnov, ki ju je nosilo naprej in nazaj, medtem ko sta po zra­ku plula proti meni in se vse bolj bližala. Počasi sta se spojila v eno samo plovilo z velikanskim premcem v obliki zmajeve glave, malce podobno vikinški ladji. V srednjem delu plovila je bilo pravokotno jadro. Medtem ko je nežno drselo sem in tja nad menoj, sem postopoma zaznal ritmično švistenje in videl, da gre za velikansko galejo s stotinami vesel, ki so se ubrano z zvokom premikala naprej in nazaj. Zavedel sem se tudi najlepšega petja, kar sem ga kdaj slišal, rezke­ga in eteričnega, ki se je širilo iz nešteto glasov na galeji. Ko sem pozor­neje pogledal na palubo, sem razpoznal množico ljudi s šojinimi glavami in človeškimi telesi, ki so spominjali na nekakšne ptičjeglave bogove na poslikavah starodavnih egiptovskih grobnic. Obenem je iz mojih prsi izplula proti čolnu nekakšna energijska esenca. Čeprav sem se imel za ateista, sem bil popolnoma prepričan, da umiram in da so ptičjeglavi ljudje prišli po mojo dušo, da jo bodo odnesli na čoln. Medtem ko se mi je duša še naprej sukljala iz telesa, sem se zavedel, da mi drevenijo okončine.
Imel sem občutek, kakor da bi se mi najprej roke in noge, nato pa vse telo strjevalo v beton. Nisem se mogel premakniti ali govoriti. Posto­poma, ko so mi odrevenele še prsi in sem začutil, da se otopelost bliža srcu, sem skušal prisiliti usta, da bi prosil za pomoč, da bi Indijance pro­sil za protistrup. Toda naj sem se še tako trudil, nisem mogel toliko vpli­vati na svoje sposobnosti, da bi izustil kakšno besedo. Obenem sem do­bil občutek, da mi kameni trebuh, in moral sem se neznansko naprezati, da mi je srce še naprej bílo. Z vso močjo, kolikor sem je mogel zbrati, sem ga začel klicati za prijatelja, najdražjega prijatelja od vseh, govoriti z njim, ga spodbujati, naj bíje.
Zavedel sem se možganov. Občutil sem – fizično –, da so se razde­lili na štiri jasno ločene plasti. Na najvišji ravni je bil opazovalec in po­veljnik, ki se je zavedal telesnega stanja ter bil odgovoren za to, da se mi srce ne ustavi. Zgolj kot gledalec je zaznaval videnja, ki so nekako izhajala iz spodnjih delov možganov. Tik pod najvišjo ravnjo sem čutil odrevenelo plast, ki je bila zaradi mamila v nekakšni okvari – preprosto je ni bilo. Raven pod njo je bila vir videnj, vključno z dušnim čolnom. Zdaj sem bil že resnično prepričan, da bom umrl. Ko sem skušal sprejeti svojo usodo, je najnižja plast možganov začela oddajati dodatna vi­denja in informacije. »Povedano« mi je bilo, da dobivam novo gradivo zato, ker umiram, in mi ga je torej »varno« razodeti. Bile so skrivno­sti, pridržane za umirajoče in mrtve, sem bil obveščen. Zelo nejasno sem zaznaval darovalce teh misli: velikanska plazilska bitja, ki so lenobno počivala v najnižjih globinah spodnjega dela možganov, spojenega z vr­hom hrbtenice. Zelo nejasno sem jih videl v nekakšnih mračnih, temač­nih globinah.
Nato so projicirala videnja predme. Najprej so mi pokazala planet Zemljo, kakršna je bila pred eoni let, preden se je na njej razvilo življenje. Videl sem ocean, goličave in svetlo modro nebo. Nato je z neba popadalo na stotine črnih pikic, ki so pristale pred menoj na pusti po­krajini. Videl sem, da so pikice v resnici velika, sijoča, črna bitja z me­snatimi pterodaktilskimi perutmi in velikanskimi, kitastimi telesi. Glav nisem mogel videti. Sesedla so se na tla, neznansko utrujena od potova­nja, in dolge eone počivala. V nekakšnem miselnem jeziku so mi pojas­nila, da bežijo pred nečim v vesolju. Zatekla so se na Zemljo, da bi zbe­žala pred sovražnikom.
Nato so mi pokazala, kako so ustvarila življenje na planetu, da bi se lahko skrila znotraj raznovrstnih oblik in tako zakrinkala svojo nav­zočnost. Pred mojimi očmi se je razgrinjala veličastnost rastlinskega in živalskega stvarstva ter stotine milijonov let trajajočega razvoja vrst – v razsežnosti in s slikovitostjo, ki ju ni mogoče opisati. Izvedel sem, da so zmajem podobna bitja znotraj vseh življenjskih oblik, vključno s člo­vekom. Povedala so mi, da so pravi gospodarji človeštva in celotnega planeta. Ljudje smo le njihova embalaža in služabniki. Zato so lahko go­vorila iz moje notranjosti.


Ta razodetja, ki so vrela iz globin uma, so se izmenjavala z videnji lebdeče galeje, ki je na krov sprejela že skoraj vso mojo dušo. Plovilo s posadko s šojinimi glavami se je počasi oddaljevalo in vleklo s seboj mo­­jo življenjsko silo, medtem ko je plulo proti velikemu zalivu, obdanemu z golim, neporaslim hribovjem. Vedel sem, da imam le še trenutek življe­nja. Nenavadno, a sploh me ni bilo strah ptičjeglavih ljudi, mirno sem jim prepustil svojo dušo, če jo že hočejo imeti. Bal pa sem se, da morda ne bo ostala na gladini zaliva, ampak se je bodo v procesih, ki jih nisem poznal, a me jih je bilo groza, polastili ali ponovno prilastili zmajski pre­bivalci globin. Nenadoma sem zaznal svojo človeškost, nasprotje med svojo vrsto in starodavnimi plazilskimi predniki. Začel sem se upirati vračanju k njim, saj sem jih vse bolj čutil kot tuje in mogoče tudi zle. Boriti sem se moral za vsak srčni utrip. Potreboval sem človeško pomoč.
S poslednjim, nedoumljivim naporom mi je uspelo, da sem Indijancem namenil besedo: »Zdravilo!« Videl sem jih, da hitijo pripravlja­ti protistrup, toda bal sem se, da ga ne bodo mogli pravočasno pripraviti. Potreboval sem varuha, ki bi zmogel premagati zmaje, in mrzlično sem se trudil pričarati mogočno bitje, ki bi me varovalo pred tujimi plazilskimi bitji. Nenadoma se je eno pojavilo pred menoj in v tistem trenutku so mi Indijanci na silo razprli ustnice in vame vlili protistrup. Postopoma so zmaji izginili v nižje globine; dušni čoln in zaliv sta izgi­nila. Sprostil sem se od olajšanja.
Protistrup mi je izjemno pomagal, ni pa preprečil številnih dodatnih videnj bolj površinske narave. Bila so obvladljiva in prijetna. Po svoji volji sem se odpravljal na pravljična potovanja skozi oddaljena ob­močja, tudi zunaj naše galaksije. Ustvarjal sem neverjetno arhitekturo in se posluževal prezirljivo režečih demonov, da so udejanjali moje fan­tazije. Pogosto sem se zalotil, da se glasno krohotam nad nesmiselnostjo dogodivščin. Nazadnje sem zaspal.

* * *

Ko sem se prebudil, so sončni žarki prebadali streho iz palmovih listov. Še vedno sem ležal na bambusovem podiju in vse naokoli sem slišal normalne jutranje glasove: pogovore Indijancev, jok dojenčkov in petelinje kikirikanje. Presenečeno sem odkril, da se počutim spočitega in mirnega. Zrl sem v čudovit, prepleten vzorec strehe in se spominjal prejšnjega večera. Za trenutek sem zadržal spomine, da bi vzel magnetofon iz potovalne torbe. Medtem ko sem brskal po njej, me je nekaj Indijancev pozdravilo in se mi nasmehnilo. Neka starka, bila je Tomásova žena, mi je podala skledo rib in bananine juhe za zajtrk. Bila je izjemnega okusa. Nato sem se vrnil na podij, saj sem želel posneti noč­na izkustva, preden bi jih pozabil.
Spominjanje mi je šlo dobro od rok, izjema je bil le del transa, ki se ga nikakor nisem mogel spomniti. Bila je praznina, kakor da bi izbrisal trak. Ure sem se mučil, da bi se spomnil, kaj se je zgodilo, in končno sem ga le priklical v zavest. Izkazalo se je, da uporno gradivo zajema sporo­čila zmajskih bitij vključno z razodetjem njihove vloge v evoluciji življe­nja na našem planetu in njihove naravne vladavine nad živo snovjo, tu­di nad človekom. Bil sem neznansko navdušen, da mi je uspelo priklicati to gradivo, a nisem mogel pregnati občutka, da ga pravzaprav ne bi smel izvleči iz spodnjih ravni uma.
Navdal me je tudi posebne vrste strah za lastno varnost, saj sem se polastil skrivnosti, ki naj bi bila po svarilih bitij namenjena zgolj mrt­vim. Nemudoma sem se odločil, da bom spoznanja zaupal drugim, tako da »skrivnost« ne bo obtičala zgolj v meni in moje življenje ne bo v nevarnosti. Namestil sem zunajkrmni motor na drevak in se odpravil v bližnjo misijonsko postajo ameriških evangelistov. Prispel sem okoli poldneva.
Par v misijonu, Bob in Millie, je bil za razred boljši od povprečnih evangelistov, prispelih iz Združenih držav; bila sta gostoljubna, šaljiva in sočutna.(1) Zaupal sem jima svojo zgodbo. Ko sem opisoval plazilca, ki mu je voda drla iz gobca, sta se spogledala, segla po Sveto pismo in mi prebrala vrstico iz 12. poglavja Razodetja:

»Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela kakor reko vode.«

Sucking Doctor

 

Enovice

objave o knjigah

Poglavje iz knjige

Poglavje iz knjige

Med odraščanjem nisem imela kolesa. Naključje je hotelo, da tudi prijateljev ne. In tako kot sem se pretvarjala, da mi je čisto dobro sami, sem se tudi pretvarjala, da mi ni mar, ker ne znam voziti...

Več
Pot šamana

Pot šamana

Knjiga, ki temelji na neposrednih izkustvih in poglobljenem študiju, je že nekaj desetletij najpomembnejši vir za vse, ki jih zanimajo medkulturne in sodobne oblike šamanizma.

Več