Rose mi je povedala, da odgovornost bolje razumemo, če upoštevamo, da na svetu živijo tri vrste ljudi.»Prva vrsta so žrtve,« je pojasnila. »To so tisti ljudje, ki pravijo: 'Ubogi jaz, tako žal mi je zase. Prosim, pomagajte. Rešite me. Naredite nekaj zame.’«
Moral sem se nasmehniti, saj je zvenela zelo smešno, ko je oponašala tiste usmiljenja vredne glasove.»Druga vrsta so rešitelji,« je nadaljevala Rose. »Rešujejo žrtve. Razlog, da rešujejo, je trojen. Prvič, želijo si odobravanja. Drugič, želijo si pohvale – tapljanja po hrbtu. To dvoje jim zbuja občutek, da so dobri in pomembni.Toda tretji razlog, zaradi katerega postanejo rešitelji, je v pridobivanju nadzora nad ljudmi, ki jih rešijo. Včasih je ta nadzor očiten, včasih pa je zelo pretanjen.«»Toda ali je vselej slabo biti rešitelj?« sem vprašal. »Kaj je narobe, če se ljudje počutijo dobre in koristne in nekaterim pomagajo?«
»Težava, Gary,« je rekla, »je v tem, da rešitelji prav kmalu prevzamejo vlogo ljudi, ki jim pomagajo. Misliš, da so žrtve hvaležne za njihovo posredovanje? Nikakor ne! Rešitelji dobijo brco v rit, kajti slej ko prej se žrtve odzovejo na dejstvo, da so nadzirane, in se umaknejo.
Rešitelj, ki je bil tako prijazen tip in je delal tako prijazne stvari za žrtev, je zdaj prizadet, ker žrtev zavrača reševanje. V nekem pogledu postane žrtev.«
Rose je opisala tretjo vrsto ljudi kot gospodarje, osebe, ki obvladujejo sebe in svojo usodo. »Gospodar je človek, ki sproža stvari.«
»Kako naj torej postanem gospodar?«
»Tako, da nisi ne žrtev ne rešitelj,« je odgovorila. »Najprej moraš biti čuječ. Sčasoma čuječnost postane del tvojega pogleda na svet. Če se vrneš k starim vzorcem negativnega mišljenja ali če narediš napako, si nikar ne teži zaradi tega. Pripoznaj jo in pojdi naprej. Če se je zavedaš, jo lahko spremeniš.«
Bolj ko bom vadil to tehniko, bolj pozitivno bom razmišljal in verjel, mi je zagotovila Rose. Biti pozitiven ne pomeni, da se izmikaš resnici. »Najpomembnejše, kar lahko storiš, Gary, je to, da si vedno iskren in resničen do sebe. Nikoli si ne laži. Ne pretvarjaj se, da nisi bolan ali da je tvoje življenje povsem v redu. To je oblika nesprejemanja.«
»Odlično obvladam zanikanje,« sem priznal. »Po štirih mesecih zakona z drugo ženo sva oba vedela, da nama ne bo uspelo, a dopustil sem, da se vlečeva naprej, namesto da bi ukrepal. Še potem ko sva obiskala svetovalca, sem si govoril, da bi bilo vse v redu, ko bi se le ona spremenila.
Ko sem nato občutil prve znake multiple skleroze, nisem hotel verjeti, čeprav sta mi dva zdravnika v različnih bolnišnicah postavila enako diagnozo. Govoril sem si, da gre za priščipnjen živec.«
Rose je pokimala. »Veliko ljudi zavrača resnico. Gre za temeljni človeški mehanizem preživetja. Navadno zanikamo stvari, ker preveč bolijo, da bi si jih ogledali.
Tiste vrste človek si, ki se boji prepustiti čustvom. Kadar se ti včasih zgodi, da te preplavijo, pomisliš: 'O bog, to boli. Želim se vrniti v blaženo nevednost.' Pravi odziv na to je: 'Nikakor ne. Nikakor se nočem vrniti v nevednost.' In nato, ko se prebiješ skozi negativna čustva – jih pripoznaš, predelaš, prebaviš –, se počutiš boljše, nekako lažji si.«
