Neke noči sem se proti jutru nenadoma prebudila. Za zaprtimi vekami sem videla vzorce aboridžinskih simbolov. Bilo je, kot se zgodi, kadar v nekaj strmiš, nato pa zatisneš oči. Kar vidiš za vekami, je negativ tistega, kar si gledal – bela območja so črna, črna pa bela. Podobe, ki sem jih videla, so bile natančno take, posnetek negativa, ki je hitro zbledel, in mu je sledil drugi. Čeprav nisem prepoznala oblik, so me spominjale na aboridžinske poslikave, ki sem jih bila videla: zapletene zgodbe, izražene s pikami in čačkami.
Nagonsko sem vedela, da je to znak, da aboridžinke delajo na meni – da me zdravijo. Pošiljale so prenose, nadgrajevale moj softver, tako rekoč, in odstranjevale, kar mi ni več služilo. Dvigale so moje energijske vibracije za obrede, ki naj bi jih izvajale tisti teden. Vedela sem, da mi pleme pomaga razvijati zavedanje. Ker sem bila pripravljena priti in izkusiti njihovo modrost, jim je bilo dovoljeno, da mi pomagajo. Bila sem hvaležna, čeprav nisem razumela vsega, kar je vključeno v njihovem delu, in nisem vedela, kako dolgo bo trajalo. Še leta pozneje sem se včasih zbudila sredi noči in zagledala ostanke avstralskih vzorcev in čačk na duhovnem zaslonu, preden so hitro zbledeli.
Tudi Karyn je skrbela za svoje duhovno zdravje. Neke noči je začutila, da zgublja stik s stvarnostjo. Veliko je vsrkala, stvari so se vrtinčile okoli nje in želela se je ozemljiti in sestaviti.
Večina žensk, tudi jaz, je že legla k počitku. Nameravala je pripraviti sveti ogenj, zato je vrgla ščepec tobaka v taborni ogenj ter začela moliti za nasvet. Prosila je za vodstvo in pomoč pri razumevanju vsega, kar se je dogajalo v divjini.
Nenadoma se je iz puščave priplazila v svetlobo plamenov ogromna, kosmata tarantela. Velika kot plitev krožnik je merila dva decimetra v premeru, njen trup je bil velik kot človeška pest. Karyn je izustila ne ravno sveto kletvico.
Prepričana, da je pajek ne zaznava, je z nogo brcnila vanj nekaj prsti, ob čemer je poskočil visoko v zrak naravnost proti njej. Planila je na noge in stekla. Pajek ji je sledil. Nekajkrat sta obkrožila ogenj, dokler ni malce povečala razdalje in sta si obstala nasproti − vsak na eni strani ognja. Izmaknila se je na eno stran in pajek se je premaknil, da bi ji prekrižal pot. Izmaknila se je na drugo in bil je tam.
Tedaj je pomislila, da ne gre za normalno vedenje, tudi v Avstraliji ne. Čeprav je bilo bitje veliko za pajka, je bilo še vedno stokrat manjše od nje. Uprla je roke v boke in glasno vprašala: »Kaj hočeš od mene?«
Tarantela ji je telepatsko odgovorila: »Kaj hočeš ti od mene? Ti si me poklicala sem.«
Aha! Nasvet. V avstralski divjini preprosto nikoli ne veš, kako se bo kaj pojavilo. »Hvala, ker si mi prišla na pomoč. Kaj me imaš naučiti?« je vprašala.
Potem ko sta se telepatsko pogovorili, se je pajek vrnil v svoj brlog in se verjetno pritoževal nad tem, da so ga zmotili sredi noči.
Hvala bogu, da sem vse skupaj prespala.
