Vsakdanja norost

V ganljivih spominih in pretanjenem nizanju zapisov o svobodi, ljubezni, jezi in prepletanju mitskih in sodobnih družin Lisa Appignanesi vešče vijuga med osebnim in javnim, med neposrednostjo občutkov in objektivnim razmislekom. Zasebni, politični in filozofski pogledi se spajajo v zgodbo ženske, ki krmari med žalostjo in strahom, besom in zmedo, dokler nazadnje ne pripluje v spravo in ljubezen.

Bi mi velike svetovne legende ali religije ali zgodbe pomagale razumeti jezo? Vredno razmisleka. V mitih je furija lastnost bogov – ali morda lastnost, ki jo bogovi želijo (modro) zadržati zase. Zevs ali Jupiter, bog neba in najvišji bog v grškem in rimskem panteonu, na gori Olimp uporablja grom in blisk, s katerima je vedno upodobljen, da obvladuje bogove in smrtnike, ki so mu seveda podrejeni. Njegova furija je legendarna. Vendar je edini otrok, ki preživi očeta Kronosa, ki se je bal, da bi ga kak sin vrgel s prestola in je požiral svoje otroke, dokler ni Rea, njegova žena, skrila novorojenega Zevsa in mu dala namesto njega kamen, da ga je pogoltnil.
Pa sem mislila, da je moj oče strašljiv ...

Zevs je sčasoma osvobodil svoje sorojence iz očetovega drobovja in skupaj so vrgli Kronosa s prestola. Toda bes je ostal del Zevsove biti in ohranja njegovo moč nedotaknjeno. V sodobni računalniški igrici Zevsov bes z neznatno pomočjo igralcev razpara nebo.

V starih norveških in nemških legendah leži vez med močjo, furijo in norostjo v imenih, dodeljenih bogovom. Odin ali Wotan pomeni moč.

Tudi Zevsova žena Hera, kraljica bogov, ne slovi po mirni hladnokrvnosti. Njen bes se izraža na področju posesivne ljubezni. Moževa serijska posilstva in prešuštva z ljubicami, božanskimi ali smrtnimi, netijo njeno jezo. Trudi se preprečiti rojstva otrok iz teh zvez. Kadar ji ne uspe, kot ji ne pri Alkmeni, preusmeri srd na potomca. Otročku Heraklu (Herkulu) pošlje strupeni kači, vendar se ju mali loti enako odločno kot drugih igrač in ju ubije, preden bi ga pičili.

Tudi modra in vedra Atena, boginja modrosti, je znana po nasilnih izbruhih. Ko Pozejdon dvori Meduzi in jo nagovori, naj prekrši zaobljubo celibata, jo Atena prekolne in ji spremeni lase v odvratne kače, tako da se moški že ob bežnem pogledu nanjo spremenijo v kamen.

Razžaljeni ob Parisovi sloviti presoji, katera od treh boginj je najlepša, Atena in Hera pobesnita, ko izgubita proti Afroditi, ki ga podkupi s trojansko Heleno, najbujnejšo smrtnico. Jeza obeh boginj vplete ljudi. Herin srd na Trojance z občasno Atenino pomočjo spremeni tok dolgotrajne vojne in prinese zmago Grkom.

Bes kot gonila sila je torej tako bistven, da se Homerjeva Iliada začne prav z invokacijo čustva, ki pogublja.

Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila,srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel …

Rojena v povojni Poljski je Lisa Appignanesi odraščala v Parizu in Montrealu, nato pa se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preselila v Veliko Britanijo. Med njenimi številnimi nagrajenimi leposlovnimi in neleposlovnimi deli so Freud’s Women, Losing the Dead, Mad, Bad and Sad ter Trials of Passion. Vodi the Royal Society of Literature, piše za New York Review of Books, bila je predsednica angleškega PEN-a, londonskega Freudovega muzeja in mednarodne nagrade Booker.