Šamanke

Knjiga Šamanke razkriva pogosto spregledano ter zamolčano vlogo žensk v bogati zgodovini svetovnega šamanizma. Avtorica mojstrsko prepleta terenske antropološke raziskave, sodobne znanstvene ugotovitve in osebne izkušnje iz iniciacijskih obredov, da bi obudila pomen potlačene ženske duhovnosti.

Poudarja, da žensko šamanstvo temelji na intuitivni povezanosti z naravnimi cikli, telesno modrostjo, reproduktivno energijo ter zmožnostjo prehajanja med vidnim in nevidnim svetom. S pestrimi primeri iz mayevske civilizacije, sibirskih plemen, Severne Amerike ter afriških tradicij nazorno dokazuje, da ženske niso bile le stranske opazovalke, temveč osrednje zdravilke, vizionarke in varuhinje naravnega ravnovesja.

Starodavne zdravilske obrede prepleta s spoznanji sodobne nevroznanosti in psihologije in opozarja na nujnost obuditve ženskega načela. Knjiga je navdihujoč vodnik za prepoznavanje lastne intuicije, razvijanje sočutja ter celostno povezovanje z duhovnim svetom narave, zato je neprecenljiva za vse, ki si želijo vzpostaviti globlji stik s starodavno modrostjo, naravo, svojo prvobitno močjo ter zmožnostjo samozdravljenja.

Sedela sva v najini hiši v vasi Tepoztlán, kakšno uro vožnje južno od Mexico Cityja, in poslušala mehiški par azteškega rodu, ki je ob ritmičnem ploskanju po stegnih prepeval starodavne napeve. Bilo je leta 1976. Gvatemalo je prizadel silovit potres, zato nama več tednov ni bilo dovoljeno stopiti v državo. Prijatelj nama je priskrbel začasno bivališče, kjer sva se namestila in čakala. Zelo naju je skrbelo, kaj se je zgodilo z Maji, ki sva jih poznala, saj nisva vedela, ali so sploh še živi. Ker nikakor nisva mogla vzpostaviti stika z njimi, sva se odločila sodelovati v krajevnem zdravilnem obredu.

Tisti večer sva se udeležila obreda pod vodstvom šamanov in pojedla po deset psilocibinskih gob, prepojenih z medom. Čeprav so bile prelite s sladkim medom, so bile grenkega okusa. Opazila sem, da so klobuki te posebne vrste gob (Psilocybe mexicana) modrikasti. Votel bet je bil na vrhu rumenkasto rožnat in je proti dnu prehajal v rdeče-rjavo barvo. Medtem ko sem si ogledovala gobe, ki so ostale v vrču, so začele zaužite postopoma učinkovati. Najprej sem občutila toploto in rahlo ščemenje po vsem telesu ter si zaželela vstati in zaplesati.

Ko sem se ozrla okoli sebe, so se moji prijatelji začeli krčiti v drobne, skoraj karikaturne pojave z vijoličnimi avrami. Nato se je začelo krčiti tudi vse drugo v prostoru, vključno s stoli in mizami. Imela sem občutek, da sem velikanska, da so moje noge velike kot poltovornjaki. Ugotovila sem, da ne morem plesati. Bilo je, kot da bi stopila v miniaturen svet, poln pesmi in barv, in nisem ga želela poteptati. Nenadoma so se vsenaokrog zavrtinčile večbarvne arabeske. Igrivo sem iztegnila roko, da bi katero ujela, a so se mi izmikale.

Osredotočila sem se na usodo majevskih prijateljev v Gvatemali in nenadoma začutila, da moram na stranišče. Nerodno sem vstala in odšla v kopalnico. Iz ogledala nad umivalnikom je strmela vame stara ženska. Moji lasje so bili povsem beli, čelo pa nagubano; okolico oči so prepredale gubice, obraz in vrat pa sta bila zgubana kot pri devetdesetletni starki. Medtem ko sem nepremično zrla v svojo podobo, se je koža na obrazu začela topiti in razkrivati lobanjo. Očesni votlini sta bili obdani z drobnimi belimi utrinki svetlobe. Ko sem si hotela umiti roke, sem namesto njih videla le kite, prekrite z rumenkasto belo pajčevinasto svetlobno mrežo. Tako se torej zgodi, ko umreš, sem pomislila. So moji prijatelji mrtvi?

Medtem ko sem se vračala v sobo, sem zaslišala globok, votel pok, podoben eksploziji globoko v rudniku. Srce mi je razbijalo, zato sem hitro sedla. Šamani so nama povedali, da nama bodo gobe pomagale, da se bova videla, kakršna sva v resnici in kakšna bova v prihodnosti, vendar na to srhljivo duhovno izkušnjo nisem bila pripravljena, čeprav sem podobne že doživela. Ko sem se umirila, me je preplavila nenavadna radost. Sprejela sem dejstvo, da sem se postarala in da so prijatelji morda umrli. Bila sem pripravljena, da se naučim, kako naj bolj polno živim. Nenadoma so se kalejdoskopske halucinacije vrnile. Spet sem se znašla v svetu divjih barv in bučnih zvokov. Popevanje je prešlo v orkestralno glasbo in bila sem daleč proč, na nekem fantastičnem srednjeveškem plesu v Evropi. Moški z napudranimi lasuljami, oprijetimi hlačami in visokimi čevlji so plesali z ženskami, ki so se spreminjale v mačke!

Barbara Tedlock, ph.d., je bila vnukinja babice in zeliščarke ljudstva Odžibve. Kičevski Maji so jo v gvatemalskm višavju izučili in iniciirali v šamanko. Bila je zaslužna profesorica antropologije na univerzi SUNY Buffalo in raziskovalna sodelavka na School of American Research v Santa Feju v Novi Mehiki. Dolga leta je z možem Dennisom Tedlockom sourejala revijo The American Anthropologist. Je avtorica številnih esejev in štirih knjig: The Beautiful and the Dangerous: Encounters with the Zuni Indians; Dreaming: Anthropological and Psychological Interpretations; Time and the Highland Maya ter Teachings from the American Earth: Indian Religion and Philosophy (skupaj z Dennisom Tedlockom). Njena priznanja zajemajo raziskovalno nagrado SUNY za raziskave med majevskimi in mongolskimi šamani leta 2002 ter štipendije National Endowment for the Humanities, National Institutes of Health in Centra za študij svetovnih religij na Univerzi Harvard. Prejela je tudi štipendije skladov Mellon in Fulbright, rezidenčno štipendijo Weatherhead na School of American Research ter višje raziskovalne štipendije Ameriškega sveta učenih društev (American Council of Learned Societies) in Inštituta za napredni študij (Institute for Advanced Study) v Princetonu.