Postani, kar si

Zbirko esejev Postani, kar si odlikuje inteligentnost, miselna igrivost in preprost jezik, zaradi katerih je Alan Watts izjemno priljubljen interpret vzhodne misli. Izhaja iz različnih verskih tradicij in predstavlja dilemo iskanja človekovega resničnega jaza, daoistični pristop do harmoničnega življenja, jezikovne omejitve v izražanju neizrekljivih duhovnih resnic in psihološki simbolizem krščanske misli.

Stare poti misticizma in okultizma so reševale problem nezavednega, še preden je postal problem, saj je bil njihov predpogoj, da mora človek najprej spoznati sebe. Tako je hitro uvidel, da imajo mogočne, divje naravne sile dvojnike v njegovi duši, da ni zgolj preprosta enota, temveč panteon bogov in demonov. Pravzaprav so vsa božanstva starih teologij sprva bivala v človeški duši. Prav kot srce in pljuča in želodec niso bila zgolj stvaritve človekove domišljije. Nasprotno, bila so zelo resnične sile, pripadajoče tako naravi (makrokozmosu) kot človeku (mikrokozmosu). Okultizem je bil umetnost sobivanja z lastnimi bogovi in demoni. Preden si se jih lahko lotil v vesolju, si moral opraviti z njimi v sebi. Stari so razumeli zakone, ki jim mora človek slediti, da bi živel z njimi, vedeli so, kako bogovi postanejo tvoji prijatelji, če jih ljubiš, in demoni tvoji služabniki. V vsakem iniciacijskem obredu je moral novinec prehoditi dolino senc, kjer se je soočil z vsemi najgrozljivejšimi močmi psihe. Obred je uspel le, če se je soočil z njimi z ljubeznijo in jih prepoznal kot manifestacije božanstva, ki je bilo njegovo pravo sebstvo. S svojo ljubeznijo je premagal njihov urok in postal pravi iniciat.

Žal je človek postal pretirano razumski, tako da je pozabil na bogove in demone, ponižal jih je in odvrgel med zastarela vraževerja. Iskal jih je na nebu in našel le neskončen prostor, mrtve skale in sfere gorečih plinov. Iskal jih je v gromu in vetru in našel le neinteligentne atmosferske sile. Iskal jih je v gozdovih in jamah in našel le drobencljave živali, pokajoče veje, sence in prepihe. Pomislil je, da so bogovi mrtvi, toda v resnici so postali veliko bolj živi in nevarni, saj so lahko delovali neprepoznavno.

 Ko so psihologi začeli razvijati zamisel o nezavednem, so le na novo odkrivali izgubljene bogove in demone. Naravno izurjenim okultistom vzhoda in zahoda je šlo na smeh, kajti ta sila, imenovana nezavedno, ni zanje nikoli obstajala. In ko so ljudje začeli govoriti o nezavednem, kakor da bi bilo le shramba zatrte seksualnosti, so se jim okultisti odkrito smejali, saj so vedeli, da vsebuje veliko mogočnejša božanstva, kot je libido, vražiček, ki pleše na površini. Še zabavneje je bilo poslušati razprave o nezavednem, kakor da bi bilo nekak posameznik s skrivnimi, temnimi načrti in nesrečno navado, da razmišlja in si želi nasprotno od tistega, kar si želi zavest. Kajti nezavedno ni posameznik, temveč samo tisto v njem, česar ne pozna. Izraz je seveda relativen, saj se nekateri ljudje poznajo bolje kot drugi. Simbolno bi ga bilo mogoče predstaviti kot posameznika, saj se neznani vidik moškega v sanjah pojavlja kot ženska, medtem ko je z ženskim vidikom obratno. Kadar govorimo, da nezavedno počne to ali ono, pravzaprav povemo, da nekateri vidiki notranjega vesolja delujejo brez našega zavestnega védenja.

Alan Watts je eden vodilnejših svetovnih interpretov vzhodnjaške vednosti sodobnemu Zahodu. Filozof, pisatelj, predavatelj in strokovnjak za primerjalno religiologijo je avtor več kot petindvajsetih knjig in številnih esejev ter člankov, v katerih se dotika tem, kot so osebna identiteta, prava narava resničnosti in višja zavest, ter navezuje svoje doživljanje in izkustva na znanstveno dojemanje in nauke vzhodnih in zahodnih religij. Zaslovel je po delih The Way of Zen, The Art of Contemplation, Psychotherapy East and West in The Joyous Cosmology.