Čas za modrost – prodaja

POVZETEK

Kolumne povezuje rdeča nit o radikalno drugačnem času, ki prihaja, času, ko si bomo prisiljeni zastaviti »vprašanje orientacije, ciljev in smisla«. Kam gremo in kam hočemo priti kot posamezniki in kot človeška skupnost? Katere cilje, kakšne vizije imamo pred seboj? Kaj je resnični smisel mojega, tvojega, našega skupnega življenja, saj je človeštvo velika družina, med seboj povezana in prepletena. Hkrati smo vsi potopljeni v ocean univerzalne zavesti in čas je, da se zavemo, kdo smo. Četudi posamezna, enkratna bleščeča kapljica oceana, smo v svojem bistvu vsi ocean. Vsi smo to eno globoko v sebi, vsi smo ocean božanske zavesti.

O AVTORICI

Dr. Manca Košir, ugledna publicistka, je diplomirana učiteljica matematike in fizike, novinarka, magistra socioloških znanosti in doktorica filoloških znanosti. Bila je asistentka in nato izredna profesorica na FDV) ter vrsto let predstojnica katedre za novinarstvo. Napisala je stotine novinarskih prispevkov, poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in šestnajst knjig. Je članica, Bralnega društva Slovenije ter slovenskega in mednarodnega PEN centra. Konec 90 let prejšnjega stoletja je z Andragoškim centrom Slovenije ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir, ki uspešno delujejo po vsej Sloveniji. Poleg tega je prostovoljka hospica, glasnica Krilc, ambasadorka šolskih ekovrtov, ambasadorka radostnega staranja... In najprej: mama dveh krasnih hčera in treh čarobnih vnukov ter srečna tašča.

ODLOMEK

Bližina je vrhunska kvaliteta medčloveških odnosov. Paradoksalno je, da se nam kaže kot brezčasnost, a zanjo od vsega potrebujemo največ: časa! Zato pravijo, da so si najbolj blizu bratje in sestre, saj skupaj preživijo največ časa. Če ga. V dobi digitalne tehnologije, kjer imajo otroci pogosto raje prenosne telefone in računalnike kot brate in sestre, in mislijo, da so virtualni svetovi na ekranih veliko zanimivejši od realnih medosebnih druženj, se izgublja pomen bližine. Ki je ni, ker ne starši ne otroci ne vzgojitelji in učitelji ne investirajo dovolj časa v bližino. Tudi odrasli nismo na boljšem: zdravniki, ki bi morali za ustrezno diagnozo poslušati zgodbo našega življenja, za to nimajo časa. Pogovoru je namenjenih nekaj minut, v katerih človeka ni mogoče spoznati, kaj šele vzpostaviti bližino z njim! Premnogi šefi v službah zadnja desetletja svojih delavcev in uslužbencev osebno sploh ne poznajo več. Tudi sosedski odnosi izgubljajo zaupljivost in občutek bližine. Da o razdalji med ljudmi in politiki ne govorimo. Če že komunicirajo z nami, državljankami in državljani, potem nam predvsem govorijo, kako se mudi, kako je ura pet do dvanajstih ali že čez, kako nujno in po hitrih postopkih moramo sprejeti zakone in odločitve, usodnega pomena za naše življenje. Namesto da bi si za to, kdo smo in kam hočemo, vzeli veliko, največ prav – časa! Množični mediji, ti najpomembnejši oblikovalci pomenov in smislov, ki jim sledimo, nas ne nagovarjajo, da bi preživeli več časa v miru sami s seboj in drug z drugim. Prav nasprotno! Še tisto malo prostega časa, ki ga imamo po predolgih službenih dneh na voljo, begamo sem in tja. Očetje in matere, babice in dedki se spreminjamo v taksi službe za razvoz otrok na najrazličnejše zunajšolske dejavnosti. Konce tednov številne družine ne preživljajo več na skupnih izletih in ob mizi z družabnimi igrami, pesmijo ali molitvijo, temveč v nakupovalnih centrih, kjer niso skupaj, temveč vsak sam zaziban v svoj potrošniški svet. Ko sem bila mlada mamica, sem že prebirala v ženskem časopisju izjave slavnih filmskih igralk, manekenk in pevk o tem, da imajo malo časa za otroke, ampak ga pa takrat, ko so z njimi, preživljajo kvalitetno. In sem nasedla. Na čer teh floskul o kvalitetnem času ter bila premalo časa s partnerji in otroki. Mlada še nisem dojela, da čas merimo z merilno enoto ur. Bližina ne terja samo dolgih ur fizične prisotnosti, zahteva leta in leta zvestobe, v kateri je najpomembnejša časovna razpoložljivost. Da sem zate na razpolago. In da si ti na razpolago zame. Da sva drug z drugim v pogovoru, v poslušanju, v tišini, v mirovanju. V objemanju in ljubezni. Samo ta čas je pomemben, ko umiramo; to, kar smo dali in dobili v tem času bližine je edina vredna prtljaga za potovanje skozi vrata smrti v razsežja skrivnosti, kamor pripotujemo vsi.

KOLOFON

Uredila ALEKSANDRA STOLNIK JAKELJ
Fotografirala MARTA LAMOVŠEK
Oblikoval TOMAŽ PLAHUTA
Izdal in založil ENO
Natisnil MATFORMAT

PODATKI O KNJIGI

Dnevnik 
240 strani 
Mehka platnica 
© 2013 
15 x 23 cm 
ISBN 978-961-6943-08-6

Elektronska knjiga
ISBN 9789616943109
Biblos | Apple Books