Medena dolina

Moč uma je v zaznavanju različnosti, moč srca pa v zaznavanju podobnosti. Um je čudovit služabnik, a zelo slab gospodar.

Tistega večera, ko ji je zaupal, Berta ni bila ravno navdušena nad zamislijo. »Kamor koli greš, sebi ne uideš,« ga je zbodla. »Edina pot je pot vase.«

»Verjetno imaš prav, a nekaj mi pravi, da moram odkriti, kaj je na drugi strani.«

»Lepo. Samo ne misli, da boš tako rešil svoje težave.« 
Binček se je nerad strinjal, čeprav je vedel, da ima Berta vedno prav. Pravzaprav mu je to šlo že rahlo na živce.

»Daj, povej mi, kaj te žene tja gor,« je nadaljevala Berta.

»Težko bi opisal. Kot bi me nekaj obsedlo. Noče mi iz glave. Vse kaže, da moram poskusiti.« »Kaj te zadržuje?«

»Kaj me zadržuje? Nevarno je tam zgoraj. Veter divja, kot bi se mu zmešalo, mraz je, poleg tega pa je pot tja precej dolga. Lahko bi me pogubilo – to me zadržuje!« 
»Kolikor se bojiš smrti, toliko se bojiš tudi življenja.« 
»Tebi je lahko reči,« je zajezikal Binček. Bertini nauki so mu počasi presedali. In sploh je bila nepredvidljiva. Zdaj se je z nečim strinjala, naslednji trenutek pa je bila proti. »Berta, vem, da mi skušaš pomagati, a včasih me tvoje dvoumno govorjenje samo zbega. Zakaj mi preprosto ne poveš, kaj bi moral narediti?« 
Berta je začutila, da je Binček v resnični stiski. »Boli me, ko vidim, kako se boriš sam s sabo, in včasih bi ti res rada svetovala, toda ni nujno, da je tisto, kar je prav zame, prav tudi zate.«

Binček je bil vse bolj obupan. Hudo se je smilil sam sebi. Želel si je, da se ne bi nikoli začel spraševati o življenju in bi ostal podoben drugim.

»Preveč veš, da bi se lahko vrnil,« mu je navrgla Berta. 
Binček jo je sumničavo pogledal. Mar Berta bere njegove misli? »Vse gre nekam prehitro,« je ugovarjal. »In vsega je preveč.«

»Stvari se zgodijo, ko se spremeniš,« je rekla Berta. 
Sledila je dolga, neprijetna tišina. Binček je začutil, da je na robu zloma. Nenadoma si je iz vsega srca zaželel, da bi se pojavil nekdo, ki bi stvari obrnil na bolje.

»Vsaka čebela je odgovorna sama zase,« se je oglasila Berta v trenutku, ko je Binček sklenil svojo misel.

Binček jo je nejeverno pogledal. »Bereš moje misli?« 
Berta je spremenila temo. »Saj ni treba, da se nenehno naprezaš in trpiš. Življenje je prepomembno, da bi ga jemali preresno.«

Binček je bil pri kraju s potrpežljivostjo. Še ena puhlica in razneslo ga bo.

Kot bi začutila primernost trenutka, je Berta dodala: »Ničesar ti ni treba narediti. Ne naredi ničesar in vse bo narejeno.«

Dotolčen jo je Binček obupano pogledal. Ni mogel več jasno misliti. Bil je jezen. Trudil se je razumeti pomen Bertinih besed, ko ga je nenadoma popadel bes. »In kaj naj bi to zdaj pomenilo?« je zasikal. »Zakaj ne govoriš odkrito? Mučiš me in mučiš in mi kar naprej nalagaš. In kar je najhuje, še sam te prosim za to. Dovolj mi je! Polno glavo imam tebe in tvojega bla-bla misticizma! Vse skupaj je velik nesmisel in po njem se počutim še bolj bedno. Grem!« Binček je bil besen. Vzletel je proti gozdu, da bi se pomiril v njem, a takoj zavil nazaj, zabrenčal okrog Berte in glasno zavpil: »PUSTI ME PRI MIRU! NE ZDRŽIM VEČ!«

John Penberthy živi v Boulderju v Coloradu z ženo in s hčerko in je zagnan učenec življenja in duha. Želja in prizadevanje, da bi v vseh stvareh videl božansko, pa tudi dejstvo, da je čebelji pik njegov prvi zavestni spomin, sta ga navdihnila za pravljico o čebelčku v Medeni dolini.