Videnja, potovanja in polne sobe

Kaj če potovanje na koncu življenja ni osamljena pot v večnost, temveč neverjetno združenje s tistimi, ki smo jih ljubili in izgubili? Kaj če se vzdolž ceste, ki naj bi jo na koncu prehodili sami, vrstijo nevidni spremljevalci? Kaj če tisti ali tisto, kar vidimo, preden umremo, spremeni vse?

Knjigo sestavljajo zgodbe številnih zdravstvenih delavcev, socialnih delavcev, psihologov, svetovalcev, duhovnikov in svojcev, ki so pričevali obsmrtnim videnjem. Njihova poročila iz prve roke dajejo slutiti, da so ti pojavi izjemno vplivna doživetja za žive in umirajoče.

Nikoli ne bomo mogli dokazati obstoja teh videnj, lahko pa nadziramo, kako jih zaznavamo. So dragocena samo zato, ker so pristna in pomenljiva za posameznika? Bi medicinska skupnost zmogla sprejeti pojav, ki ga je nemogoče pojasniti? Naj navedem nekaj zanimivih vprašanj: Če številni zdravniki lahko verujejo v obstoj Boga, bi mogli verovati in zaupati tudi obsmrtnim videnjem? In če ne, bi se tradicionalna zahodna medicina zmogla spoštljivo zadržati ali pa bo še naprej osorno zavračala in omalovaževala nekaj, česar ne razume? Stvarnost ostaja enaka: medtem ko se umirajoči poslavljajo od našega sveta, nekateri zrejo v naslednjega.

TIJI JEZIK

Keith

Že od leta 1983 sem zaposlen kot socialni delavec v hospicu. Sprva sem delal na psihiatriji, da sem si plačeval šolanje, vendar tedaj nisem vedel, kako zelo mi bo to usposabljanje koristilo na poznejši poklicni poti.
Moja prva zaposlitev je bila v domu za najstnike, namenjenem otrokom s slabimi domačimi razmerami. Psihiatri in psihologi so se dnevno sestajali z najstniki, pomočniki, kot sem bil jaz, pa so opravljali svoje delo v spalnicah.

Po diplomi sem izvedel, da neka poklicna organizacija išče diplomirance za delo v hospicih. Odločil sem se, da sprejmem izziv. Življenje se mi je zanimivo zasukalo, saj sem od skrbi za živahne, divje najstnike prešel k negi tistih, ki se pripravljajo na smrt.

Čeprav nisem nikoli pomislil, da bom končal v hospicu, se je izkazalo, da gre za najboljše delo, kar sem ji kdaj opravljal. Dan za dnem sem pričeval novim stvarem in se naučil novih stvari. Zlasti se spominjam pacientke Marie, ki se je bližala 90. letu. Umirala je za metastaziranim rakom na dojki in zadnjih 24 ur se sploh ni odzivala. Pravzaprav že ves minuli teden ni izrekla niti besede. Toda nenadoma se je zbistrila in spregovorila v češčini, medtem ko je kazala na več predmetov v sobi.
Marijini hčeri sta osupnili, saj že dolga leta nista slišali, da bi mati govorila v svojem jeziku. Ker ga nista razumeli, sta poklicali eno od tet, da bi jima prevajala. Bali sta se, da mati morda trpi bolečine in jima skuša povedati kaj pomembnega, preden umre.Nazadnje je prispela teta Anna, tudi ona že oslabela, in sedla k postelji, da bi slišala sestrine besede. Obraz ji je preblisnila nejevera, ko je pojasnjevala: »Maria se pogovarja s sorodniki, ki so že umrli. Vendar se ne samo pogovarja – tudi vidi jih.«»Ali zato kar naprej kaže v kot sobe in strmi vanj? Ali ve, koga vidi?« je vprašala ena od hčera.

»Ne vem zagotovo. Morda halucinira ali pa trpi za stranskimi učinki zdravil.«

»Delal sem na psihiatričnem oddelku za najstnike,« sem jim povedal. »Ne verjamem, da Maria halucinira ali doživlja nekakšne blodnje. Videti je zelo umirjena.«
Anna, ki je še vedno poslušala sestrin pogovor, je rekla: »Govori z najino materjo in s starimi starši. Zelo srečna je, ker jih spet vidi. In češko govori zato, ker oni ne znajo angleško.«

Bilo je osupljivo, kako je še malo prej tako neodzivna ženska nenadoma oživela. In bilo mi je toplo pri srcu ob pogledu na njeni hčeri, ki sta bili videti srečni in jima je odleglo.

Ko sem se zaposlil v hospicu, sem bil skeptičen glede obsmrtnih videnj in vsega, kar se nanaša na posmrtno življenje. Toda več zgodb ko sem slišal – in zelo pogosto sem bil tudi navzoč ob pacientih, medtem ko so jih obiskali ljubljeni pokojniki –, bolj sem se spraševal o svoji duhovnosti in verski vzgoji. Ko sem sprejel stvarnost teh videnj, sem napravil dolg korak v razvoju. In dejstvo, da videnja prinašajo tolažbo toliko ljudem, me opominja, da vsega, kar vidimo, ne moremo logično pojasniti.

David Kessler sodi med najuglednejše strokovnjake in predavatelje o smrti, umiranju in žalovanju. Sodeloval je pri dveh uspešnicah Elisabeth Kubler-Ross: On Grief and Grieving ter Life Lessons in jo tudi spremljal med umiranjem.
Njegovo prvo knjigo, tudi uspešnico, The Needs of the Dying, je pohvalila in priporočala mati Tereza. Pomagal je Elizabeth Taylor, Jamie Lee Curtis in Marianne Williamson, ko so se njihovi bližnji spopadali z resnimi boleznimi, pa tudi Anthonyju Perkinsu in Machaelu Landonu.
Pojavlja se na CNN, NBC, PBS in je gost oddaj, kot soEntertainment Tonight in Oprah & Friends. Njegove članke objavljajo New York Times, The New Yorker in People, The Boston Globe, San Francisco Chronicle, The Wall Street Journal in Los Angeles Times. Več podatkov je na spletni strani www.Grief.com.